Nocoj smo bili v Kinu Šiška priče dvojnemu projektu multimedijske umetnice Eve Petrič. Najprej je bil na velikem odru izveden glasbeno performativni in 4 kanalni video dogodek s sprotno klavirsko improvizacijo avstrijskega pianista Ruperta Huberja in performativnem nastopu same Petričeve, v drugem delu pa smo gledali multimedijsko instalacijo s 3 – kanalno video projekcijo in posneto glasbo, v kateri med drugim slišimo vokal Eve Petrič, ki se hkrati predstavlja kot avtorica besedila, zvoka, kompozicije in koncepta.
EVAcuate@EVOLUTION – Odiseja sirene, vse fotografije Marijan Zlobec
“Spominjam se lanske sredine oktobra – sredi mrzličnih vaj in priprav na dvojni performativno glasbeni dogodek in sredi dnevnega spremljanja rasti krivulje okuženih s korona virusom, proti kateremu smo bili takrat brez cepiva in tega tudi še ni bilo na vidiku. Krivulja okuženih se je le en dan pred premiero za toliko povzpela, da sem lahko po uspešni generalki naslednji dan samo pospravila svoje stvari. A spomin na takratno vzdušje ob soočanju s korona virusom je ostal in podoživljam ga zdaj, v transmedijskem dogodku Moja umazanija- tvoje umazanija v sodelovanju z avstrijskim glasbenikom Rupertom Huberjem…, se spominja Eva Petrič.
EVAcuate@EVOLUTION – Odiseja sirene
Moja – tvoja umazanija je v celoti plod avstrijsko – slovenskega dialoga v liričnem popotovanju skozi kolektivne “hematome” v skupnem trajanju 47 minut.
Pianist Rupert Huber je sposoben improvozirati na klavirju več ur brez pavze
Eva Petrič s performansom o prvi svetovni vojni
Soška fronta
Eva Petrič, Beethuber, video posnetek in pianistova improvizacija, foto osebni arhiv
Priznani avstrijski glasbenik, skladatelj in pianist Rupert Huber in večmedijska umetnica Eva Petrič sta se v dialogu Tvoja umazanija – moja umazanija, v izvajanju štirih glasbenih kompozicij Ruperta Hubra v prosti ali svobodni pianistični solo improvizaciji v okolju transmedijske umetniške instalacije in performansa Eve Petrič, predstavila v liričnem potovanju skozi kolektivne “hematome” Soške fronte, Izginulih v argentinski Umazani vojni, 11. septembra 2001 newyorškega Ground Zero in sedanje hematome koronavirusa ali pandemije covida – 19.
Tvoja umazanija – moja umazanija
Rupert Huber je lahko bi rekli kar multimedijsko predstavo začel sam s pianistično improvizacijo kot uvod v performans z naslovom Kilpisjärvi Piano Piece (skoraj 6 minut), videom Eve Petrič in Ivana Klariča ter performansom Eve Petrič. Takoj je postalo jasno, da bomo hkrati ali najprej spremljali video: za žrtve prve svetovne vojne, ki jih ni več v telesni obliki med nami, s Soške fronte v dolini Soče in Trente v Sloveniji. Uvod je bil tako slovensko zgodovinski.
Tvoja umazanija – moja umazanija
Druga glasbeno – performativna zgodba Teardrops oživlja spomin na tragični 11. september, a ne na video dokumentarni način, ampak s samostojno izoblikovanim videom omenjenih avtorjev in glasbeno klavirsko improvizacijo samega Huberja. Ta del je najdaljši (dobrih 15 minu) in je bila Petričeva takrat v New Yorku neposredno “vpletena”.
Eva Petrič in Rupert Huber
Tretji del Beethuber Nr. 7 (skoraj 6 minut) aktualizira ob klavirski improvizaciji Beethovnovo Sedmo simfonijo oziroma fragment iz nje in je v bistvu poklon žrtvam covida – 19, ki jih v telesni obliki ni več med nami… na Bledu, v Sloveniji in na planetu Zemlja.
Tvoja umazanija – moja umazanija
Zadnji del je morda najbolj presenetljiv, saj se dotika usode vseh izginulih v Umazani vojni v Argentini, z videom v Parque de la Memoria v Buenos Airesu, kjer se dogaja med drugim del prvega romana Eve Petrič in je sama tam bila.
EVAcuate@EVOLUTION – Odiseja sirene
Čeprav je prvi del sestavljenka iz štirih delov, pa ne učinkuje ločeno, fragmentarno, ampak povezano na vseh omenjenih izraznih ravne, k čemur moramo dodati še scenografijo in glas – recitacijo same Petričeve. Sklepna njena vsebinska poanta je svojevrstna oblika ženskega križanja in žrtvovanja; nastopajoča se s pomočjo tehnike dvigne z nogama navzgor, s čimer je kot človek še bolj ponižana.
Eva Petrič na križu z glavo navzdol
Tak koncept omogoča veliko dinamiko, video dramaturgijo, nastopajoči plesni izraz, glasbeniku pa samostojno ali vodilno vlogo, čeprav seveda zvočno ni sam. O vseh sodelavcih se lahko poučimo v programu in kažejo na izrazito kolektivno ter soavtorsko delo; tu naj omenimo vsaj še Mydek 2000 s svojim glasbenim inputom in prevodi enajst frekvenc v avdio spomine, CERN za video posnetek trka muonov, NASA za video posnetek izstrelitve vesoljskega plovila Discovery… (v drugem delu)…
EVAcuate@EVOLUTION – Odiseja sirene
V drugem delu je Eva Petrič predstavila svojo multimedijsko instalacijo s 3 -kanalno video projekcijo EVAcuate@EVOLUTION – odiseja sirene. Tu je uporabila omenjeno potovanje na 11 frekvencah: Hz 728, 741, 285, 417, 396, 174, 639, 528, 825, 963 in 432, ki sestavljajo abecedo naše E@motion evolucije.
EVAcuate@EVOLUTION – Odiseja sirene
To je bil menda prvi ali poprejšnji koncept Eve Petrič, prvič predstavljene kot avtorice zvoka, kompozicije, besedila in pevke ali vokalistke. Sodeloval je producent zvoka in sintesizer Mydel 2000.
EVAcuate@EVOLUTION – Odiseja sirene
Petrič razlaga delo kot Odisejo sirene ali kot lastno avdio vizualizacijo svoje Periodične tabele senčnih emocij, ki je lani mutirala v 3D obliko v Rubikovo kocko recikliranih senčnih emocij.
Zanimalo jo je, kako bi te zvenele, če bi bila njena Rubikova kocka ozvočena. Ali bi vibrirale kot frekvence v Odiseji sirene, in odmevale kot EVAcuate@EVOLUTION ?
So naše emocije evolucijska napaka in hkrati potencial naše evolucije ?
Rupert Huber je v programu pojasnil nekatere svoje poglede na sožitje svoje glasbe z okoljem, še posebej ob skladbi oziroma improvizaciji Kilpisjärvi in D. Leta 2016 je bil gost programa “ars bioartica” v omenjenem finskem kraju na skrajnem severu države; dva tedna povsem izoliran. Bil je junij in sonce ni nikoli zašlo, živel pa je, sicer kot mestni človek, samo v naravi.
Rupert Huber
“Nameraval sem sonificirati (sestaviti iz parametrov) tamkajšnjo pokrajino in zapustiti predmet, ki bi simboliziral moje bivanje tam in bi tam ostal, ko me ne bi bilo več. Teden dni sem hodil naokrog in iskal pravo mesto. In potem sem ga našel, izmeril in podatke prevedel v oceno. In tedaj me je nenadoma doletelo: jaz sem le majhen del t. i. narave, stvarstva, sem le kot še ena mravlja, ki leze naokoli. Glasba JE narava, sem doumel. Tako sem v polni skromnosti sestavil komad in se odločil, da ne bom pustil nobene sledi mojega bivanja tam, samo ta glasbeni del. Od takrat se je moje razumevanje glasbe, narave in mene spremenilo…”
Globalno sporočilo obeh delov nastopa, performansa, predstave, multimedijskega programa… je, da se z napredovanjem znanosti v vseh smislih, tu še posebej raziskovanje človeka in njegovega genoma, možganov (mišljenje, spomin), strukture in sestavin telesa… povečuje skrb za okolje in prostor, za naravo in skupno bivanje vsega živega, hkrati pa ni neopazna futuristična perspektiva v okviru vesoljskih raziskovanj in potovanj, če pomislimo, da nekateri sateliti potujejo v globino vesolja že petdeset let in bodo morda odkrili kakšna nova “bitja” šele čez tristo let. Ali pa bodo sama priletela k nam.
Eva Petrič ima kot multimedijska umetnica in plesalka (že kot osnovnošolka in učenka The Washington School of Ballet je bila vključena v profesionalno predstavo baleta Hrestač P. I. Čajkovskega v izvedbi Washington Ballet v kar nekaj sezonah v gledališču Warner Theater v Washingtonu DC in tudi v produkcijo Dance Theater of Harlem v Kenedy Center v Washingtonu tako rekoč v krvi veliki oder in na njem lahko nastopa kot solistka.
Zatem je kot srednješolka sodelovala v Ballet Academy East v New Yorku, kamor se je pred leti vrnila s svojim performancem Eden Transplanted na United Solo Festivalu v 42nd Str. Theater na Broadwayu, kjer je za ta performans leta 2017 prejela nagrado Best Art Performance)…
Tridelni video, ki je čez ves oder in obe stranski stani obkrožal njen ples in občasno recitativno pojavljanje tako na desni kot na levi strani velikega odra, je ponudil vprašanje, ali ne bi bilo celo smiselno, ko bi gledalci spremljali predstavo s 3D očali in bi prostorsko-vsemirski, vizionarski, a spet konkretno zgodovinski moment, dobil še eno dimenzijo.
Marijan Zlobec