Založba ZRC je na svoji zadnji tiskovni konferenci v Atriju prvič gostila italijansko založbo qudulibri iz Gorice. Bila je posebna priložnost predstavitve prevoda odmevnega stripa oziroma knjige Črni plamen v italijanščino. Črni plamen je pri Založbi ZRC sicer izšel lani; avtor risb je Zoran Smiljanić, avtorja scenarija Ivan in Zoran Smiljanić, avtor spremne besede pa Ivan Smiljanić, zgodovinar in risarjev sin. Ljubljanske predstavitve sta se udeležila ustanovitelja založbe Simone Cuva in Patrizia Dughero.
Simone Cuva in Patrizia Dughero, foto Marijan Zlobec
Če povzamem založnikovo predstavitev svoje knjige, potem je treba najprej ugotoviti, da je strip kombinacija izmišljenih oseb in dogodkov ter zgodovinskih dejstev, povezanih s požigom Narodnega doma v Trstu 13. julija 1920 in je obeležba stoletnice dogodka. Junaka sta izmišljena mlada fanta, Slovenec Josip Furlan in Italijan Giuseppe Pazzi, ki odraščata na realnem zgodovinskem ozadju v Trstu ob začetku dvajsetega stoletja.
Požig Narodnega doma
Simone Cuva
Sledijo podpis Rapalske pogodbe, ki je slovenskemu narodnemu telesu odvzela tretjino prebivalstva in četrtino etničnega ozemlja, razmere med obema vojnama, ko so Slovenci podvrženi fašističnemu terorju, zgodba pa se konča v 80. letih prejšnjega stoletja, ko v Trstu cveti trgovina s kavo in kavbojkami. Na koncu se dotaknemo še današnjih razmer v Trstu … Protagonista se proti nacionalni nestrpnosti borita z njunim lastnim fiktivnim svetom. Namesto da bi se razparala po skoraj obveznem nacionalnem šivu in igrala predvidene vloge, si sama ustvarita novo identiteto: odločita se, da bosta raje brata, bojevnika, pripadnika plemena Apačev, ki sta jih odkrila v romanih Karla Maya.
Predstavitev knjige
Njuna otroška fantazija pa trči ob trdo realnost, ki doseže vrhunec ob požigu Narodnega doma. Ali njuno prijateljstvo lahko preživi vse zgodovinske, etnične, razredne ovire? Je prijateljstvo med “Lahi” in “Ščavi” možno? Čeprav je dejstvo, da je strip produkt slovenskih avtorjev, ne želi biti navijaški in se ne opredeljuje kdo ima ali nima prav. Upošteva poglede in interpretacije obeh strani in pušča, da dejstva govorijo sama zase. Je didaktična dramatizacija, namenjena vsem, predvsem pa mlajšim bralcem, ki omenjenega obdobja ne poznajo.
Naslovnica italijanske knjige
Njegov namen je osvetliti dramatične dogodke, ki so še danes predmet polemik in različnih interpretacij. Sestavljen iz nasprotij, kontrastov in konfliktov: že na začetku stoji pesem Srečka Kosovela ob bojni pesmi Gabriela D’Annunzia. Trst nastopa kot kozmopolitsko mesto kulture in hkrati mesto, kjer je med prvimi pognal fašizem. Trst svetovljanov Sveva, Joycea in Cankarja proti Trstu Giunte, Oberdanka in drugih nacionalistov. Mesto, kjer se križajo narodi, sistemi, države, voda in ogenj, dejstva in domišljija ter objektivno in subjektivno. Mesto nasprotij.
Narodni dom še vedno ni v slovenskih rokah
Črni plamen je lani izhajal v obliki podlistka na straneh Primorskega dnevnika in tednika Mladina, ob julijski stoletnici požiga Narodnega doma pa je izšel, kot rečeno, tudi v knjižni obliki: založila ga je Založba ZRC (ZRC SAZU) iz Ljubljane ob podpori Zadruge Primorski dnevnik, ki je knjigo podarila vsem svojim članicam in članom tudi ob 75-letnici izhajanja dnevnika. 
Črni plamen je v italijanščino prevedla Darja Betocchi, izid knjige sta podprla slovenska Javna agencija za knjigo in Slovenski klub iz Trsta, založba qudulibri pa jo sedaj pod naslovom La fiamma nera – Il rogo del Narodni dom a Trieste prinaša med bralce, kot smo slišali na predstavitvi v Atriju, po vsej Italiji.
Simone Cuva
Na tiskovni konferenci se je Simone Cuva najprej zahvalil za gostoljubje in sodelovanje, posebej Alešu Pogačniku, direktorju Založbe ZRC glede avtorskih pravic, in direktorju ZRC dr. Otu Lutharju, ki je s povabilom na ta zelo pomemben dogodek omogočil predstavitev knjige. Cuva je takoj poudaril, da je za njih in njihovo založbo zanimanje za slovensko literarno sceno zelo veliko, tako kot je pomembna predstavitev njihovih knjig v Sloveniji.
Boris Pahor
Boris Pahor je lani ob stoti obletnici požiga Narodnega doma v Trstu dejal, da je simbolična vrnitev kulturnega doma Slovencem zelo pomembno dejanje. To zanj pomeni konec nekih pričakovanj. Sam Cuva pa je ob tem nadaljeval, da bo do konca pričakovanj oziroma bo krog sklenjen šele tedaj, ko se bodo Italijani za svoja grozodejstva, ki so bila Slovencem storjena, opravičili.
Oto Luthar
Njihova založba se je vedno ukvarjala z varstvom človekovih pravic, je dejal, in sicer z objavami biografij, monografij, pesniških zbirk…, da bi pa objavila prevod kakega stripa, se je to zgodilo prvič. Na temo varstva človekovih pravic in kršenja teh pravic v odnosu Italije do slovenske manjšine, so že izdali knjigo Škedenj (Servola), kar je predel Trsta ob železarni.
Ponudbo za izdajo knjige o požigu Narodnega doma v Trstu so takoj sprejeli, čeprav z zadržki in malo strahu, saj je bil tak prevod stripa prvi. Širitev in prenos vedenja o teh dogodkih v širšo Italijo, ne le v Trst, kjer se je to dogajalo, in Furlanijo – Julijsko krajino, je za založbo zelo pomembno, je svoj nastop sklenil Simone Cuva.
Patrizia Dughero je kot predstavnica založbe qudolibri nadaljevala in se najprej zahvalila obema avtorjema knjige Zoranu in Ivanu Smiljaniću ter prevajalki Darji Betocchi. Posebej se je zahvalila Ivanu Smiljaniću za njegov tekst Kako risati zgodovino ? v knjigi, ki je med drugim opozoril na zelo veliko količino informacij in potrebno selekcijo, da je knjiga lahko nastala. To se je zgodilo skozi italijanski in slovenski vidik, še posebej s pogledom na fašizem ob meji. Dogajanje v Furlaniji – Julijski krajini v času fašizma je v širši Italiji malo znano, tako mnogi mislijo, da je Gorica (Gorizia) v Sloveniji.
Dughero je menila, da je treba v Italiji (sama je študirala in živi v Bologni) del njihove zgodovine še posebej predstaviti in prenos teh dogodkov skozi slikano besedo bolj približati mladim, za katere je strip bolj sprejemljiv in to lahko povemo na bolj neposreden (primitiven) način. Proces varovanja človekovih pravic mora potekati skozi generacije. In to je vsebinski založniški koncept, ki ga sami želijo poudariti.
Simone Cuva je na koncu opozoril še na uvod k italijanskemu prevodu, ki ga je napisal Davide Toffolo, v Italiji znan kot kakšna rock zvezda, glasbenik in stripar, avtor vrste tovrstnih knjig, zato je prepričan, da bo k širjenju knjige po vsej Italiji njegov tekst veliko prispeval. Žal Toffolo predstavlja Zorana in Ivana kot brata, česar pa urednika, gosta v Ljubljani, nista popravila, iz česar bi se dalo sklepati, da obeh avtorjev nista osebno spoznala. Prav tako je vprašljiva njegova predstavitev arhitekta Maxa Fabianija kot italijansko-avstrijskega avtorja načrtov za Narodni dom. Fabianijev oče Anton je bil namreč posestnik in čistokrvni Kraševec iz Kobdilja pri Štanjelu, mati pa Karolina Kofler. Toffolo pravi, da se je sam odpravil v Trst na ogled Narodnega doma, si tam ogledal razstavo risb in v pogovoru s slovenskimi dijaki spoznal, da je spomin na požig zelo močan in da bo prihodnja vrnitev Narodnega doma sprejeta kot dolžna obveznost in pričakovana sprava. Toffolo omenja lego Narodnega doma v Ulici Fabio Filzi tako na desni strani Ponte rossa kot s sinagogo za hrbtom, kar je zelo čudna oznaka, če vemo, kako daleč je v bistvu sinagoga, prav tako kot Ponte rosso, ne omenja pa glavne in najbližje ulice Via Giosuè Carducci.
Marijan Zlobec