Kipar Mirsad Begić bo prejel red za zasluge za neprecenljiv kiparski opus

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je danes podpisal ukaze o odlikovanjih Republike Slovenije. Predsednik republike je z redom za zasluge za neprecenljiv kiparski opus odlikoval Mirsada Begića.

Mirsad Begić v Benetkah, foto Marijan Zlobec

Begićev spomenik pisatelju Borisu Pahorju v Tivoliju, foto Marijan Zlobec

Begićev portret papeža Janeza Pavla II. v cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani, foto Marijan Zlobec

Mirsad Begić je s svojim nenehno pozitivnim ustvarjalnim odnosom do velikih osebnosti, pa tudi dogodkov v slovenski zgodovini, najbolj viden javni obeleževalec mest in krajev, ki jim je s svojimi spomeniki vdahnil spomin in dušo, prepoznavnost in vrednote, s katerimi se lahko ponašajo cele generacije sedanjih, pa tudi bodočih prebivalcev. Imel je izjemen občutek za osebnostne posebnosti ali tipiko, vsebino dogajanja in dialog z okoljem, za presežek trenutka in vstop v poudarjanje trajnostnih pomenov več deset osebnosti, ki jih je na vedno svojski, a hkrati poseben in individualen, značilen in prepoznaven način oblikoval in ob sodelovanju specializiranih arhitektov hkrati zasnoval celostno postavitev spomenikov v prostor.

Mirsad Begić in predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, foto Marijan Zlobec

Begićeva portretno in zgodovinsko simbolna spomeniška ustvarjalnost sega na mnoga področja; od ohranjanja zgodovinskega spomina ob jubilejih do kulturne dediščine, od obeleževanja najvišjih in ustvarjalno prepoznavnih posameznikov najprej lokalnega in zatem vsenarodnega pomena, do spomenikov, povezanih s krščanskim izročilom slovenstva, obeleževanjem cerkva in zgodovine Cerkve na Slovenskem, še posebej poudarjene in povezane v času po osamosvojitvi in v posebno dragocenem povabilu pred prvim obiskom kakega papeža v Sloveniji.

Notranjost vrat ljubljanske stolnice sv. Nikolaja, na razstavi v Galeriji TR 3, foto Marijan Zlobec

Begićev portret arhitekta Maksa Fabianija, foto Marijan Zlobec

Mirsad Begić ob svojem portretu Antona Ažbeta v Narodni galeriji, foto Marijan Zlobec

Begićev spomenik ljubljanskemu županu Ivanu Hribarju na Bregu ob Ljubljanici, foto Marijan Zlobec

Mirsad Begić pred svojimi brezjanskimi vrati, foto Marijan Zlobec

Begićeva ljubljanska stolnična vrata, foto Marijan Zlobec

Begićev spomenik Primožu Trubarju

Med največjimi, da ne rečemo svetovnimi dogodki v umetniškem ustvarjanju Mirsada Begića je njegov velik doprsni portretni spomenik slikarju in pedagogu Antonu Ažbetu v Münchnu, in to na kraju, kjer je nekoč stala njegova svetovno znana slikarska šola. Ob tem je bila v Narodni galeriji v Ljubljani še posebna razstava risb in kiparskih osnutkov, o kateri je za NG predstavitev napisal dr. Milček Komelj.

Begićev portret Borisa Pahorja v Dutovljah

Ovekovečenje svetovno odmevnega spomenika v Münchnu

“V Leopoldparku, na mestu, kjer je nekoč stal leseni paviljon Ažbetove slikarske šole, bomo 19. junija 2004 odprli doprsni bronasti kip slovenskemu slikarju Antonu Ažbetu. Kip je delo akademskega kiparja Mirsada Begića. Skulptura skupaj s podstavkom, ki so ga izdelali v podjetju Marmor Hotavlje, sega v višino skoraj treh metrov.

Ažbeta, ki ga je doslej bavarska humanistika obravnavala v okviru kulturnozgodvinskih študij preloma devetnajstega v dvajseto stoletje, smo si Slovenci vedno predstavljali tudi kot pomembno osebnost v likovni umetnosti bavarske prestolnice. Že vrsto let si v bavarsko-slovensko društvo v Münchnu prizadeva primerno zaznamovati njegovo vlogo in ga vsaditi v zavest strokovne in širše javnosti. Obnovo zapuščenega nagrobnika na pokopališču v Schwabingu je Mirsad Begić dopolnil z Ažbetovim bronastim reliefnim portretom.

Vse dejavnosti vodi redni profesor na vojaški akademiji Univerze v Münchnu dr. Peter Zimmermann, predsednik Kuratorija Barvarsko slovenskega društva. S svojo publicistično dejavnostjo in javnimi spomeniki ohranja spomin na učitelja, ki je imel v bavarski prestolnici znamenito slikarsko šolo, v kateri so znašla tudi tako znana slikarska imena iz Evrope in Amerike, kot so Vasilij Kandinsky, Alexej von Jawlensky in Hans Hoffman.

Begić v kiparskem ustvarjalnem trenutku

Fiziognomska podoba Antona Ažbeta na prvi pogled izstopa in se s svojimi nezamenljivimi značilnostmi – navzdol prišiljeno okroglo glavo, očali ali ščipalnikom, zavihanimi brki in razkuštranim lasnim čopom ter grenko slutnjo trpkega nasmeška – lahko zazdi celo nekoliko komična; prav skoznjo pa so sodobniki, ki so redoma opisovali njegovo izjemno zunanjost, začutili tudi prikrito človeško tragiko; zato je upodobitev Ažbeta za kiparja, ki naj bi ustvaril razpoznavno in psihološko prepričljivo slikarjevo podobo in vanjo zajel tako njegovo zagonetno notranjost kot veličino ustvarjalnega duha, enako lahka kakor tudi težka, saj prav tovrstne “pritikline”, ki so v našem vizualnem spominu spremenjene že v prava znamenja, omogočajo doseči takojšnjo prepoznavnost; obenem pa lahko prikrivajo upodobljenčeve osebnejše, intimnejše poteze, ki se skrivajo pod njimi kot pod masko, in površinskega avtorja celo zapeljejo, da se opre samo nanje in se zadovolji že z njihovo “emblematičnostjo”.

Spomenik Borisu Pahorju v Tivoliju, foto Marijan Zlobec 

Kipar Mirsad Begić je očitno skušal združiti oboje in slikarjevo razpoznavno originalno podobo psihološko oživiti, s tem pa zajeti v njegovo obličje tako veličino kakor krhkost, pa tudi temperament, usodo in značaj; duhovna veličina, ki je spomeniško pogosto sugerirana z mogočnim poprsjem – pri Begiću pogosto tudi z rahlo stilizacijo, ki sugerira večnostnost skozi neopredeljivo starost -, pa naj bi ne stopala navzkriž s predstavami o slikarjevi krhki in skorajda pritlikavi postavi, ki je nosila mogočnega ustvarjalnega duha. Portretist je v nalogi začutil vnovično priložnost za preizkus in potrditev portretistične sposobnosti, ki mu je dana po naravi, in je z njeno pronicljivostjo sprostil moč svoje dojemljivosti ter z ustvarjalnim vživetjem v dokumentarno gradivo priklical v Ažbetovo prepoznavno lupino izraz življenja, ki je za umetniško izrazitost vsakega portreta zagotovo bistven…”

Mirsad Begić je misel na Antona Ažbeta gojil skrajno predano; na razstavi v Narodni galeriji v Ljubljani je predstavil 18 portretnih risb in v različnih velikostih ter v različnih materialih 17 plastik.

“Med Begićevimi osnutki in skicami Ažbeta – najbrž zaradi narave naročila, morda pa tudi iz spoštljivosti do slikarjeve nečimrnosti – ne najdemo nobene celopostavne podobe, četudi bi narekovala duhovit kip, pa tudi ne doprsja z odlikovanjem, na katero je bil slikar ponosen; pač pa nam je Begić nanizal celo vrsto portretnih doprsnih kipov ali samih glav in risb, kjer vidimo Ažbeta s klobukom ali razoglavega, realistično “rekonstruiranega” ali svobodneje izrazno preoblikovanega, kot bi avtor želel poudariti tudi njegovo iskrivo duhovitost, s kakršno je hudomušno in hkrati slovesno kraljeval v “svoji” krčmi Simplicissimus; ugledamo pa ga tudi s poprsjem, na katerem mu kot pečat pod srcem sloni “alegorični” atribut slikarjeve palete, s katero se je dal tudi fotografirati. Risbe pa izpričujejo tudi značilni Begićev prijem, ki bi se lahko kiparsko uresničil le v tehniki njegove “mumifikacije”, v kateri ovija obličja s povoščeno vrvjo; tu pa jih ovija z voljno črto, kot bi jih navijal iz prediva, in si ne more kaj, da bi jim ponekod ne dodal svojega razpoznavnega atributa z demonskim “angelom” varuhom, ki prihaja iz davnega tujega sveta in pri Begiću iz daljave nenehno bdi nad vsem.”

(se nadaljuje)

Marijan Zlobec