Lepo je bilo na Prešernovi proslavi, še posebej, ker nam ni bilo treba tja oditi, ampak smo jo uživali s kavča, kar je najsodobnejši izum predsednika vlade in bo tako verjetno še kar ostalo. Take Prešernove proslave enostavno ne potrebujemo, ali pa postavimo celotno družbo na opazovanje s kavča.
Cedila sta se nam med in mleko, vse je bilo v besedah, nagovorih in zahvalnih govorih tako pocukrano, tako pridigarsko osladno, ponižno zahvalno, uslužnostno nekomu, ki daje, jaz pa ponižno sprejmem in mi je zato vsaj en dan lahko lepo.
Težko verjameš, da nimamo nikogar, ki bi reflektiral naš čas, prostor, politiko, kulturno politiko, vsakršno javno in celo zasebno dogajanje, v katerega je pahnjenih okrog 900 tisoč družin in njihovih usod na Slovenskem.
Od slavnostnega govornika, akademika in predsednika Upravnega odbora Prešernovega sklada dr. Jožefa Muhoviča nisem pričakoval nič kritičnega; on živi v svojem akademskem znanstvenem in slikarskem ter pedagoškem svetu in je potolažen s petimi minutami slave prižničnega nastopanja. Živi v svetu, ki ga ne dojema, občuti, kritično razsvetljuje; kulture in še posebej umetnosti ne umešča v družbeni kontekst nacionalne nuje, tradicije, avantgarde, sočasnosti in modernosti, pogoja nacinalnega obstoja in njegove identitete, če bo treba na najbolj uporniški in protestniški način, kot ga doživljamo v zadnjih mesecih.
V kontekstu slavnostnih govorov na Prešernovih proslavah zadnjih štirideset let, če se spomnim na primer že kritičnih besed z odra Poldeta Bibiča, da ne poudarim kritičnosti v besedah Vinka Möderndorferja, potem mi danes in tu živimo ne v raju, ampak že kar v nebesih ali v pogojih santo subito.
Problem Prešernovih nagrajencev je, da so neizmerno hvaležni, kot da bi družba ustvarjala namesto njih ali kot da bi za svoje umetniško ustvarjanje vso svojo kariero dobivali podobne plače, kot v kabinetu predsedniku vlade, da ne omenjam še višjih v slovenski policiji.
Na Prešernov praznik bi morali javno objaviti višino “plač” 3000 samozaposlenih v kulturi; poimensko in kaj ustvarjajo.
Smo najsrečnejša družba na svetu; imamo državni kulturni praznik in državne nagrade, ki se jih dobitniki brez dvoma zelo veselijo. Razen nekaterih, kot Svetlane Makarovič, ki je Prešernovo nagrado z odra zavrnila, ali pa Tarasa Kermaunerja in Staneta Jagodiča, ki nagrad Prešernovega skada nista sprejela in se podelitve nista niti udeležila.
Teh uslužnostnih besed je bilo s strani nagrajencev v izobilju, čeprav bi arhitekt Marko Mušič zlahka omenil, da njegov zmagoviti projekt obnove Železniške postaje Ljubljana ni bil nikoli realiziran, tako kot ne NUK 2, se pravi, da sta propadla oba največja njegova načrtovana in nagrajena arhitekturna projekta. Feri Lainšček je verjetno v mednarodnem umetniškem kontekstu uspešnejši; njegovi romani in po njih posneti filmi odslikavajo tako dobo kot pokrajino ter njene prekmurske ljudi. Še vedno so mi najbolj všeč Peronarji, pa Petelinji zajtrk, zadnji roman, ki napoveduje trilogijo, Kurji pastir (po enem bolj posmehljivem prizoru v romanu; kaj bo postal komaj rojeni sin), ki ga še berem, je nastavek, ki nas bo lahko zapeljal v različne smeri.
Recitacija
Precej besed in slik ali posnetkov je bilo namenjenih vsem nagrajencem Prešernovega sklada, začenši z besedami predstaviteljev, potem pa z njihovimi mislimi, a spet samo o sebi, brez družbeno kritične konotacije.
Ne bojte se, te ne bi bilo, tudi če bi imeli prvo in drugo vrsto v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Narodna galerija je bil lep in funkcionalen izhod iz “krize”, tako z baletom kot nekaj ne najbolj vrhunskimi ali glasbeni kulturi na Slovenskem dostojni ali primerni ravni. Bolj amatersko, bi rekel.
Marijan Zlobec