Lovim pomladni veter ob dvojni obletnici Cirila Kosmača

S knjigo Lovim pomladni veter je založba Beletrina obeležila dvojni jubilej velikega slovenskega pisatelja Cirila Kosmača (1910–1980), saj mineva 110 let od njegovega rojstva in 40 let od njegove smrti. Prinaša izbor 33 novel ali drugih krajši, celo priložnostnih tekstov, ki jih je Kosmač v treh desetletjih, od zgodnjih tridesetih do konca petdesetih let 20. stoletja, objavil le v časopisih in revijah.

 

Naslovnica

S tem pa pomenijo prvo knjižno objavo in po svoje skoraj novo, v bistvu pa neznano, saj malokdo seže po starih revijah (Ljubljanski zvon, Sodobnost, Novi svet) in časopisih, še posebej onih starejših ali redkejših, kot so bili Slovenski Jadran, Istra, Valj, Razgledi, pa znani Tovariš, Slovenski poročevalec, Ljudska pravica, Naši razgledi, literarna priloga Ljudske pravice – Borba, pa vse do Dela, v knjižnih objavah pa v Jadranskem koledarju in Koledarju Prešernove družbe. Le en tekst – Ivan odhaja – je objavljen prvič, in sicer iz rokopisne zapuščine Božidarja Borka, kulturnega urednika in novinarja Jutra, ki je tekst očitno od Cirila Kosmača prejel za objavo, a do nje ni prišlo.

Tu se še enkrat odpre vprašanje, zakaj Ciril Kosmač še ni uvrščen v zbirko Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, čeprav je bil že zdavnaj predlagan, a naj bi menda prišlo do nekakšnih zapletov (z dediči), o čemer pa urednik in pisec spremne besede Andraž Gombač ne piše. Prav tako ne osvetljuje vzroka Kosmačeve smrti, ki ostaja še do danes skrivnost. Kot se spominjam, je bil Ciril Kosmač z jugoslovansko delegacijo na svetovnem kongresu PEN v Braziliji. Takrat sem bil kot novinar Dela ravno v Parizu; med poletnimi počitnicami, ko so vsi uradni dopisniki Dela (tedaj je bil v Parizu Vilko Novak – Čipči) odšli na dopust, svoje stanovanje pa prepustili mlajšim kolegom, da so odšli malo v svet. To je bila tedaj uradna odločitev vodstva Dela. Bogdan Pogačnik je telefoniral, če je kdo doma; hitro sem ga povabil na obisk. V resnici so kmalu prišli Ciril Kosmač, srbski pisatelj Erih Koš in on. Kosmač je leta 1980 umrl in kot vzrok smrti so navedli neznano bolezen oziroma okužbo, ki naj bi jo staknil v Braziliji. Kaj je res, še nisem odkril, Gombač pa tudi ne piše: obdukcije najbrž ni bilo.

Ciril Kosmač

Prav tako je pomanjkljiva informacija o Kosmačevem šolanju; kje se je tako dobro naučil slovensko, razen z branjem, da je začel sorazmerno zelo zgodaj samostojno objavljati. Iz knjige sledi, da so objavljeni teksti že iz let 1932, 1933, 1934, ko je bilo Cirilu Kosmaču največ 24 let. Ni pa v knjigi prve Kosmačeve objavljene črtice, Božična noč v ječi, (o preživljanju in doživljanju zapora v Rimu), objavljene v mladinskem Našem rodu leta 1931. Nedvomno je bil Ciril Kosmač rojen pisateljski (in kasneje govorniški) talent.

V knjigi Ciril Kosmač ni predstavljen še kot literarni kritik, čeprav je kritike začel objavljati že leta 1933 (Bogomir Magajna – Gornje mesto), pisal pa je tudi jubilejne članke (V pričakovanju dvanajste ure – o Srečku Kosovelu). (Malokdo ve, da je najbolj zanimiv tekst o Kosovelu pred vojno napisal filozof in teolog dr. Aleš Ušeničnik).

V knjigi Lovim pomladni veter je neprecenljivo pisateljevo pričevanje iz prve roke: o tigrovskem uporu na Primorskem, fašističnih ječah (Gorica, Koper, Trst, Rim), begunskih letih po Sloveniji (Jesenice, Ljubljana, Celje) in Evropi (predvojni in povojni Pariz, Marseille, Italija, Kairo, Lizbora, London), partizanskem boju, povojnem urednikovanju in pisateljevanju…

Ciril Kosmač leta 1932

Največji del v opombah je Gombač namenil Kosmačevi tigrovski dejavnosti.

V spremni besedi bi se dalo več ali bolj podrobno razložiti in razčistiti, zakaj je bil Ciril Kosmač, ki je nekaj časa deloval v emigrantski vladi v Londonu; bil je član razširjenega kabineta podpredsednika jugoslovanske vlade Mihe Kreka, (ki se nikoli več ni vrnil domov), sodeloval pa je še z radijskimi postajami, vključno z BBC; obdolžen vohunjenja v korist Angležev; predvsem kaj naj bi vohunil in domnevno poročal ter komu ? Zakaj je sploh odšel v London ?

“Leta 1944 je prek Kaira odpotoval v poraženo Italijo in se pridružil partizanom. V pismu, ki ga je 3. julija 1944 iz Barija poslal Edvardu Kardelju, poroča o delovnih težavah v VI. odseku, zadolženem zlasti za spremljanje mednarodne politike…” Kardelja tika, kar pomeni, da sta se poznala že od prej. Doslej sta znani dve Kosmačevi pismi Kardelju in en Krištofov odgovor, vendar pa Gombač omenja še precej Kosmačevih osebnih dokumentov, ki jih hrani pisateljev nečak Bogdan, sin Kosmačevega brata Vladka Kosmača v svoji hišu v Bukovici.

Gombač le v opombah navaja rokopisno glasilo Uporni veslar, pri katerem je Kosmač sodeloval na goriškem Alojzijevišču s Stankom Vukom. (V resnici piše v Slovenski biografiji, da je v Gorici obiskoval pripravnico v Alojzijevišču in dva letnika srednje trgovske šole s Stankom Vukom). Kot pravi Gombač, je tam (pri Bogdanu) še več drugega gradiva, ki dokazuje, da je Kosmača v najstniških letih privlačil Marinettijev futurizem. Tam je tudi na roko napisan Kosmačev manifest, opazen pa je bil tudi Tank, znamenita avantgardna revija Ferda Delaka, v katerem so sodelovali Avgust Černigoj, pa Bratko Kreft, Marij Kogoj… Delak je sicer že dočakal svojo monografijo (v knjižici Mestnega gledališča ljubljanskega), a bolj v smislu Novega odra, medtem ko je njegov avantgardistični, uvodni in bolj mednarodno razvejani življenjski del še premalo raziskan. Ne nazadnje je imel osebne pismene stike s samim Marinettijem in bi bilo nujno to raziskati v Rimu. Kosmač je seveda poznal goriški umetniški utrip ravno v času, ko je imel štirinajst let, leta 1924, ko je bila Gorica še kako avantgardna tako na področju literature kot slikarstva, kiparstva in glasbe. O tem je sicer že izšlo precej knjig, zbornikov, katalogov, razprav…, a še vedno premalo. Gorica je bila tedaj vrhunec sodelovanja slovenskih in italijanskih umetnikov, povezoval pa jih je Maks Fabiani, ki je bil glavni pri organizaciji prve velike razstave primorskih umetnikov leta 1924. Zelo malo možnosti je, da Kosmač tega ni videl in avantgardnega utripa občutil, čeprav je bil le najstnik. Gombač bi moral na to opozoriti bolj jasno, kot le z opombo pod črto, kar je še videl pri Kosmačevem nečaku. Kaj na primer piše mlademu Cirilu pisatelj France Bevk ?

Ciril Kosmač

Tu se ni mogoče izogniti vtisu, da marsikaj manjka ali celo kdo bdi nad objavami o podrobnostih iz Kosmačevega živjenja. Kako je iz Krekovega londonskega kabineta prišel k partizanom preko Kaira in Barija ? Ne nazadnje ne izvemo ničesar o njegovem ljubezenskem in družinskem življenju, čeprav je pri sestavi knjige najbolj sodelovala pisateljeva hči Nanča Kosmač Kogej. Prav tako ni omenjeno povojno Kosmačevo v resnici novinarsko delovanje, ko je v dnevno časopisje pisal politične članke in uvodnike. 

Na svoji zemlji

Jasno je, da je kot umetniški vodja Triglav filma v Ljubljani po svoji noveli Očka Orel lažje napisal scenarij za prvi slovenski umetniški film Na svoji zemlji. 

Na svoji zemlji

Zanimiva pa je bila zelo zgodnja primerjava med pisateljskim ustvarjanjem Cirila Kosmača in Prežihovega Voranca, kot jo je bil opravil dr. Anton Ocvirk v razpravi Pregled slovenske literature od leta 1918 do 1938 za Ljubljanski zvon. Prav tako kot širše opažanje njegove nadarjenosti v knjigi Slovenske novele leta 1935, ki jo je bil uredil Mirko Javornik, s sicer kasneje; med vojno in po njej, žalostno usodo političnega anti NOB komentatorja, pisca in emigranta, v ZDA po vsej verjetnosti sodelavca CIA. Kosmača je pohvalilo več ocenjevalcev knjig, kot Filip Kalan in Ivo Brnčić.

Na svoji zemlji

Marijan Zlobec