Dane Zajc V besedah kot najbolj posebna antologija


Založba Beletrina je izdala najnovejšo knjigo, ki je v celoti posvečena ustvarjanju in mišljenju velikana slovenske povojne literature Danetu Zajcu. Naslov knjige je Dane Zajc V besedah. Avtorja zasnove in izbora objavljenih pesmi, delov intervjujev ter drugih zapisov in pričevanj sorodnikov, večinoma dokumentarno-biografskega značaja sta Jerneja Katona Zajc in Aleš Šteger.

Naslovnica

Dane Zajc (1929 – 2005) se je rodil v Zgornji Javoršici. Bil je pesnik, dramatik, esejist in knjižničar, klasik slovenske in evropske književnosti. Njegov pesniški in dramski opus obsega deset izvirnih knjig pesmi ter devet dram za odrasle. Prav tako je pisal za otroke in mladino. Zajc je med svojim bogatim ustvarjanjem in kot zaposleni knjižničar v Pionirski kjjižnici, kasneje pa kot akademik, redni član SAZU, imel več kot dvajset intervjujev z različnimi mediji, tako da spada med v javnosti najbolj predstavljene slovenske pesnike. Za svoje ustvarjanje je prejel več nagrad, med njimi nagrado Prešernovega sklada, Prešernovo nagrado, Jenkovo nagrado, Župančičevo nagrado, dvakrat Levstikovo nagrado, dvakrat Grumovo nagrado, Goranov venec ter Fulbrightovo štipendijo za priznanega umetnika. Z njo je šest mesecev prebival v ZDA. Med letoma 1991 in 1995 je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev. Ni pa podatkov, da bi prejel kakšno državno odlikovanje.

“Knjiga obsega 17 poglavij, ki si sledijo kronološko, od Zajčevega otroštva do zrelih let, pri čemer so poglavja razdeljena na tematske sklope. Te določajo ključne besede oziroma gesla (na primer belo, kepa pepela, ogenj, misel, voda, reka), ki najbolj zaznamujejo posamezno Zajčevo življenjsko in ustvarjalno obdobje. Knjiga tako zajema vse vidike njegovega delovanja, saj poleg odlomkov iz pesmi in iger vključuje tudi predavanja, intervjuje, eseje, izjave v medijih, pričevanja sodobnikov itd., prinaša pa tudi še nekaj neobjavljenih del. V besedah tako ponuja poglobljen pregled Zajčevega opusa in nam ustvarjalca hkrati približa kot človeka.” (Iz predstavitve Beletrine).

Dane Zajc V besedah je bralsko najzahtevnejša knjiga slovenske poezije ali kakega pesnika. Zgoraj opisani koncept je namreč precej konfuzen, fragmentaren, predvsem pa časovno objavljanje posameznih pesmi v poglavjih skače iz ene zbirke v drugo, iz enega pesnikovega ustvarjalnega obdobja v drugega, tretjega… Bralec nikoli ne ve, kje se pravzaprav časovno in pesniško izpovedno glede na ustvarjalnost samega avtorja nahaja.

Tak kriterij, ki se sicer sklicuje na prepoznane in določene tematske sklope in povsem nove ali od zunaj dodane naslove, vsekakor niti malo ali nič niso Zajčevega avtorstva in odločitve, ampak samovolja Aleša Štegra, njegove uredniške odločitve in videnja Zajčevega literarnega ustvaranja kot že dosežene ali zaobsežene celote.

Zajčeva poezija se namreč ni dogajala in nastajala, objavljala, doživljala odmeve v javnosti zunaj obsežnega literarnega, družbenega, celo političnega konteksta, razvoja in sprememb, prehajanj iz prepovedi ali netiskanja prve pesniške zbirke Požgana trava iz leta 1958, tako da jo je moral izdati v samozaložbi, do najvišjih nagrad in nepolitičnega položaja v državi z rednim članstvom v SAZU.

Šteger se je odločil za svojo Zajčevo čitanko, kot bi je sam pesnik verjetno ne sprejel ali odobraval, saj predstavlja več kot očitno manipulacijo z njim.

Poglejmo poglavja v knjigi: Jutra s pepelom v ustih, Naj umre pastir, ki gre k črnemu soncu prihodnosti, Dolgo nosiš ogenj v ustih, Živali vemo, kako je z vami, Zadnja stran gore, ne tista, ki sem jo prehodil, Le kdo je že dopesnil pesem, Moja izjava ni mogla užaliti in ni žalila prisotnih, ampak je kvečjemu prizadela prireditelja, Pred neko sliko se mi je zdelo, da sem obstal, Danes je dan človekovih pravic, Jih odpelje v noč, kjer se resničnost in neresničnost stapljata v temo, Za najmanjšimi vrati so še ena vrata, Vrata prihoda niso nikoli vrata odhoda, Kako sem objemal telo, ki ga ni bilo, Če položiš svojo senco pod kamen, ne boš naredil nobenega koraka čez noben kamen na svetu, Sem človek, ki je izgubil boga, Si mislil, da boš ti, Pride čas, ki ni več časa.

To uredniku Štegru še ni dovolj, ampak svoje naslove še”dopolnjuje” s kratkimi biografskimi oznakami na kaki polovički strani, pod njimi pa dodaja še “osrednje besede” poglavja, seveda po svojem izboru. Hkrati pa Zajčeva knjiga v celoti kaže in dokazuje, da pesnik ni trpel nikakršne manipulacije s sabo. Knjiga Dane Zajc V besedah je uperjena proti Zajcu in njegovi ustvarjalni avtonomiji. Tako zasnovana knjiga nikakor ne bi mogla postati vzorčni primer urednikovanja pesniških opusov slovenskih klasikov v Zbranih delih slovenskih pesnikov in pisateljev.

Ta knjiga je zgolj čitanka Daneta Zajca, sreča za bralca pa je v tem, da v celoti in od poglavja do poglavja prepozna pesnikovo in dramatikovo veličino, spozna mnoge detajle iz pesnikovega življenja in ustvarjanja, javnega nastopanja, publiciranja, odzivov in kritičnih nastopov…

Slučajno se je v knjigi pojavil širši odmev na nastop Daneza Zajca na pesniškem večeru v Kinodvorani v Sežani 16. 3. 1964, posvečen 60-obletnici rojstva pesnika Srečka Kosovela (18. 3. 1904). Sodnik za prekrške Ciril Drole je sprožil postopek proti Zajcu, ker je “kot nastopajoči na odru, samovoljno med drugimi umestnimi pripombami tudi rekel, da je še sreča, da Srečko Kosovel ni več živ, ker bi bilo sicer vprašanje, če bi lahko nastopil s svojimi pesmimi na literarnem večeru v svojem rojstnem kraju; s čimer je močno vznemiril čustva udeležencev proslave in v naslednjih dneh tudi še druge prebivalce v Sežani.”

Kakor se morda čudno zdi, sem sam bil na omenjenem pesniškem večeru v Sežani, kjer sem takrat prebival in se tega pesniškega večera v polni dvorani bolj spominjam po odpovedi sicer napovedanega nastopa pesnika Edvarda Kocbeka, ki je bil na Krasu vsekakor neprimerljivo bolj znan kot Dane Zajc. Bolj smo se spraševali, zakaj Kocbek ni smel v Sežano. Tedanji ravnatelj sežanske OŠ Srečka Kosovela Armin Novak je moral nam dijakom razlagati predvsem ta “problem”. Pri Zajčevi “intervenciji” se mi zdi, da smo se samo malo nasmihali in mislili, da ima prav.

Iz dokumentov naj citiram Zajčevo izjavo iz Odločbe o prekršku občinskega sodnika za prekrške Sežana, češ da ” s svojimi izjavami ni nameraval prizadeti prisotnih udeležencev na proslavi in pravi, da je to izjavil le v protest, sprazumno s še drugimi nastopajočimi, ker nekateri politični in kulturni faktorji niso dopustili, da bi bil na tem literarnem večeru nastopil tudi pesnik Edvard Kocbek…”

Iz biografskih odlomkov, kot se kažejo v intervjujih, in v knjigi citiranih, bi veljalo kaj malega reči še o Zajčevih pogledih na ukinitev literarne revije Beseda. ” Beseda je bila literarna revija, saj se je na koncu skušala znebiti “filozofov”. Mladi “filozofi so grenili življen je uradnim ideologom. Beseda je bula ukinena zaradi Kovačičevega Zlatega poričnika. Spominjam se gonje po časopisih in udbovskega zalezovanja, ki ga je moral prenašati pisatelj. (Lojze Kovačič je bil moj prijatelj)…”

No, Lojze Kovačič je bil še prej prijatelj urednika Besede Cirila Zlobca, ki je Kovačičev tekst objavil, a ga Zajc ne omenja, kot da se je revija urejala sama. To številko Besede imam v svoji knjižnici, kar pomeni, da je Kovačičev tekst v resnici bil objavljen. Zapletlo se je v nadaljevanju, ki ga ni bilo oziroma je bila zaplenjena naslednja številka. O tem bolj podrobno piše Ciril Zlobec sam v knjigi Spomini kot zgodba, saj se je moral zagovarjati na sodišču.

Tu se pojavi koncept knjige kot vprašljiv, saj ne dopušča nikakršnega komentiranja in opisovanja kontekstov vsakršnega dogajanja. Povsod je junak samo pesnik Dane Zajc sam. Pričevalci v knjigi so mlajši in teh podrobnosti ne vedo. (Seveda je precejšnja razlika, kaj o tem piše Ciril Zlobec in v svojih spominskih knjigah Jako Kos, pa seveda Lojze Kovačič).

Res pa je, da ravno iz te knjige izvemo marsikah o Zajčevi biografiji, a s to razliko, od nekaterih drugih pesnikov, da ostaja največja skrivnost Zajčevo doživljanje ljubezni, njegov odos do žensk in mater svojih otrok, se pravi žensk z imenom in priimkom. O tem nekaj izvemo iz samega začetka 16. poglavja Si mislil, da boš ti, a bolj kot pričevanja in spominjanje sorodnikov, ne pa Zajčevega doživljanja elementarnosti in spreminjanja ljubezenskih čustev skozi življenje samo. Značilen je v tem (ljubezenskem) smisu naslov trinajstega poglavja Kako sem objemal telo, ki ga ni bilo. Dve osebi (Reka, Dan) se tako pojavita v drami Otroka reke (1963), posamezne ljubezenske pesmi se pojavijo že v prvih pesniških zbirkah, a bolj kasneje: Rožengruntar (1974), Zarotitve (1985), Dol dol (1998), Dva (2004), ali v damah Kalevala (1985) in Jagababa (2005). Zajc je najprej mislil, da lahko ženska prinese v življenja moškega odrešitev. “Sam mislim, da je ljubezen odrešitev toliko, kolikor jo lahko sam začutim. S tem je postala čisto solistična zadeva. Človek se vendarle boji svojo privatnost razsipati po svetu…” Najbolj presenetljivo je samospraševanje, ali pesnik o ljubezni zna kaj povedati. O tem je največ povedal v intervjuju Za pisanje pesmi je potrebna “nedolžnost” leta 1974. (Žal v bibliografiji oziroma v Virih na koncu knjige niso navedeni avtorji intervjujev, ampak samo mediji, so pa navedeni avtorji “Sekundarnih virov”, kar seveda ni korektno, niti avtorsko pošteno).

Morda bi se dalo vsaj delno odgovoriti na to s splošno ugotovitvijo ali opisom značilnosti Zajčeve pesniške poetike ali literarne estetike, ki vsekakor ne temelji na osebnoizpovedni perspektivi, ampak na osamosvajanju besed in besednih zvez, nepričakovani povezanosti v verze, kaj šele pravilne pesniške strukture ali oblike, tako kot istočasno pri Gregorju Strniši, ki je najbolj kapitalni pesniški modernist, Dane Zajc pa moderni pesniški eksistencialist.

Zajc ne pozna pesniškega subjekta kot identitete pesnikovih misli in izpovedi, ampak se besede narojevajo le tako in takrat, kadar same hočejo. Zajc ni ustvarjalec, ampak zapisovalec. Predaleč bi šel v podrobnosti, če bi tu citiral številne sijajne stavke v knjigi, ki določajo njegov tako rekoč biološki odnos do sebe kot pesnika. (V tem kontekstu bi spomnil na nekatere podobne citate iz knjige Rac dramskega in filmskega igralca Radka Poliča Raca, kjer govori o svojem odnosu do dramskega teksta). Še posebej, če bi dodal še zapis o Zajcu kot recitatorju in to nadgradil še s harmoniko in petjem igralca Janeza Škofa. Videl sem nekaj teh nastopov in so vsakokrat bili neponovljivi.

Zajc je zelo hitro spoznal, da je pesem “brez izmerljive koristi”“Višja zavest o svetu nam prišepetava, da plačila za naše delo ni. Da je plačilo edinole v razdajanju tistega, kar smo prejeli brez kakšne posebne zasluge, v razdajanju svojih darov. Drugačna alternativa je, da darov ne razdamo, da jih nedotaknjene odnesemo s sabo v grob…”

Pesem kaže stanje pesnikove nemoči…je brez koristi, ker nas “odvrača od tistega, kar je za prebivanje neogibno: od tega, da bi razširjali prostor, v katerem bomo lahko uveljavili dinamičnost.”

Zajc pa v bistvu ali vsaj posredno govori o pesnikovi izbranosti, o poklicanosti, sicer take refleksije ne bi zmogel. Ne nazadnje je ravno njegova pot presežna in zanika “brezkoristnost poezije”.

V knjigi so odlomki, ki kažejo na Zajčev odnos do politike, oblasti, ob tem pa do svobode v družbenem kontekstu ali političnem sistemu. “Politične igre sem občutil kot igre nasilja, omejevaje svobode in zlasti kot kratenje človekovih pravic. Politiki posilijo svet s svojo idejo o svetu in pri tem pozabljajo, da se svet ne dogaja tam in na način, kot si zamišljajo politiki…Seveda je vprašanje, kdo je bliže resničnosti, ali umazana ideologija ali literatura, ki gleda svet skozi sebe in na nek način zanika razliko med subjektom in objektom. Postavlja most med to razliko, če razlika sploh je, če ni samo intelektualni konstrukt. Za pesnika je seveda najpomembnejše njegovo notranje oko, s katerim skuša presvetliti tisto, kar ga obdaja. Ideologija izhaja iz sebe in meri svet skozi zmišljeno in vsiljeno idejo, ki je seveda samo ideja in je pogubna za svet, saj ga razkraja in zavira v skladu s svojo lažno sliko.”

Pesnikovo notranje oko je njegova stalnica, a ima svoje rojstvo ali nastanek.

Nemogoče je spregledati pravzaprav tragično usodo Zajčeve mladosti, ko se je začel osebnostno formirati, a je padel v grozote druge svetovne vojne. Kot partizana je izgubil dva starejša brata, potem pa še očeta, prav tako partizana. Sledil je vrhunec; nemški požig njihovega doma do tal. Zajc preprosto pove, da osvoboditve potem ni mogel doživljati kot kakšno zmagoslavje. Pove pa tudi, – prvič objavljeno po rokopisu pred letom 1997, -kako je kasneje, leta 1951 bil aretiran, “ko sem javno ozmerjal Miška Kranjca, E. Kardelja in B. Kidriča…” Bilo je to v menzi v Vodnikovi domačiji, kjer so večerjali izbrani učiteljiščniki, ki so v šestih mesecih naredili kar štiri letnike učiteljišča. “Seveda so me provocirali! Seveda sem rekel, kar sem mislil. Seveda sem se vračal domov čez parcelo, kjer zdaj stoji spalno naselje. Takrat je bil tam nekakšen socialističen “delovni tabor”. Seveda so me tečajniki v tistem polmraku prebunkali… Na kosilu v isti Domačiji in med kosilom sta vstopila dva človeka, oblečena v usnje…”

Dane Zajc je bil zatem zaprt zaradi nekaj izrečenih besed, obsojen, vržen iz gimnazije in iz gimnazij, poslan k vojakom, ker je postal brez potrdila o šolanju…“Nikoli več se ne znebiš svoje prve samice, kjer si pri enaindvajsetih letih doživel besnenje lastne nemoči.”

Kot rečeno je problematičen uredniški pogled na Zajčev ustvarjalni opus na tak način, kot se kaže v tej knjigi, ker je bralčeva izkušnja zelo različna, kratkotrajna ali dolgotrajna, ozka ali široka, kontekstualna ali zgolj osebnostna. In osebna, pri čemer pa Dane Zajc ni subjekt, ampak objekt tiste zunanje svobode, ki bi, ko bi bil Zajc še živ, trčila ob njegovo svobodo in bila, po Zajčevem pojmovanju svobode, ocenjena tako, kot sem že citiral pesnikov pogled na politiko. Ne rečem, da je ta knjiga “politična”, je pa zunaj pesnikovega “notranjega očesa”. Je pa bilo “zunanje oko” zelo budno.

To je knjiga, ki jo lahko berem kjerkoli jo odprem; povsod se zdi, kot da je evolucijski pesniški ustvarjalni naboj umaknjen v ozadje, čeprav bo bralec, ko bo pod vsako pesmijo ugledal naslov pesniške zbirke in leto izida, še bolj kaotično pa prebiral odlomke iz intervjujev ali drugih pričevanj, prepoznal pesnikovo inovativno umetniško moč v prvih treh zbirah: Požgana trava (1958), Jezik iz zemlje (1961) in Ubijalci kač (1968).

Med slikarskimi portreti in upodobitvami Daneta Zajca sem zasledil podatek, da ga je portretirala slikarka Alenka Gerlovič. Ne vem, če je to res, mislim pa, da ga je naslikala akademska slikarka Jana Vizjak, in sicer po naročilu pesnice Ifigenije Simonović, ki je bila tedaj še v Londonu.

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: