Roman Črni obroč o požigu Narodnega doma v Trstu


Marij Čuk na predstavitvi svojega romana v dvorani DSP, foto Marijan Zlobec

Naslovnica romana

Tržaški pesnik in pisatelj Marij Čuk je v letu 100. obletnice požiga Narodnega doma napisal Črni obroč, prvi romaneskni opis zločinskega dogodka v zgodovini slovenskega slovstva. Na nedavni predstavitvi v Ljubljani je poudaril, da to ni zgodovinski roman, ampak roman o zgodovinskem okvirju, v katerem se je bil zgodil ta največji fašistični zločin nad slovensko narodno skupnostjo, ki je bil hkrati zelena luč za začetek še veliko širšega ali celo hkratnega divjanja proti slovenski narodni skupnosti v Italiji. Z današnje perspektive se izredno prepričljivo pokaže, kako se je fašizem z vrsto zločini vzpel na oblast in jo zatem le nenehno širil in ni videl ne geografske omejitve, še manj pa naletel na ovire demokratične, prosvetljene, intelektualne italijanske javnosti.

Marij Čuk je na predstavitvi med drugim omenil širši duhovni kontekst dogajanja, ki pa je povezano s sedanjem stanjem duha v Evropi; položajem evropskega človeka, ki ne ve več, kaj je kultura, kaj srčnost, ne pozna resnice, ampak ponavlja laži. Po svoje je roman pedagoški; ima namen vzbujati radovednost, oživljati spomin, podoživljati nekdanje emocije.

“V romanu Črni obroč Marij Čuk prikazuje okoliščine, v katerih je prišlo do zločinskega dejanja, opisani so kraji in ljudje tistega časa, od fašističnega veljaka Francesca Giunte do slovenskih narodnjakov, ki so kljubovali raznarodovanju in nasilju ter bili zaradi tega kaznovani. Čukov Črni obroč je napisan v hitrem, vrtoglavem slogu in prepleta številne usode in osebne tragedije, odkriva zanimive zgodovinske okoliščine in objektivna dejstva, kar nadgrajuje z literarno fikcijo. Je pričevanjski roman o trpljenju naroda, tako da bo nepogrešljivo branje tudi za mlajše in najmlajše, ki bodo spoznali slovensko zgodovino. Ob literarni vrednosti ima tako Črni obroč tudi še izjemno družbeno in ozaveščevalno valenco.” (Iz predstavitve založbe Mladika).

Marij Čuk je iskal in na koncu našel nek poseben okvir v obliki osebnih zgodb in usod dveh ljubezenskih parov, avstrijskega: dvainštiridesetletnega zavarovalniškega zastopnika Otta von Helmuta in njegovo sedemnajst let mlajšo ljubico Floro Schwarzkopf, in slovenskega, gorenjskega farmacevta, planinca in javnega delavca Huga Robleka ter njegovo ženo Pavlo, lastnico blejskega hotela Lovec, in s tem postavil dogajanje v širši, lahko bi rekli postavstroogrski okvir, ko je bilo v Trstu enako nevarno govoriti slovensko kot nemško. Ta okvir, kolikor je zgodbeno prevladujoč, pa vendarle postane preveč dominanten in briše ali onemogoča, po vsebini in konceptu, prikaz same veličine dejavnosti v Narodnem domu. Razen nekaj naštevanja, kaj vse se je tam dogajalo, je prisotno le bivanje v Hotelu Balkan (pod isto streho) in popoldanski ples ter zatem reakcije slovenskega para, ki je med požigom ostal ujet v hotelu in se poizkušal reširi s skokom skozi okno na varovalno rjuho na cesto, kar se pokaže za skoraj smrtno zanjo, zanj pa, ko so rjuho nenadoma umaknili, usodno.

Čuk v Trstu žal ni poiskal in našel nekoga, ki bi kot literarni lik vendarle predstavljal neko širšo kulturno in družabno vsebino Narodnega doma; njegovo v marsičem že kar dominacijo, ki je pripeljala do velikih razstav, kot je bila prva slovensko – hrvaška leta 1907 in je bila večja, kot jo je bil zmogel italijanski Trst ves čas dotlej. Tja sta iz Ljubljane prišla z vlakom Ivan Grohar in Rihard Jakopič, iz Dalmacije pa prav tako velika legenda Vlaho Bukovac, soustanovitelj Dunajske Secesije leta 1897. O tem je podrobno pisal tedanji tisk, vključno Tergester Zeitung, kar je zatem v Ljubljani ponatisnil Laibacher Zeitung. Čuk omenja Ivana Cankarja in tržaške uprizoritve njegovih kar petih dram v Trstu, kar ni zmogla niti Ljubljana, saj je premiera Hlapcev bila v mestu ob morju. Tu bi bil lahko kulturni okvir prikazan bolj avtentično in vsebinsko bogatejše, kot beremo v Črnem obroču. Podobno bi se na to navezala uprizoritev oper in nasploh želja, na primer Marija Kogoja, da bi v Narodnem domu ustanovili slovensko opero.

Čuk pristaja na dominantno vsebino “tujcev” v Trstu, nenadnih, po drugih in drugačnih funkcijah, nalogah in časovno zelo omejenem bivanju na le štiri dni, ko bi se avstrijski par po opravljeni pravno – odvetniški nalogi vrnil na Dunaj, slovenski turistični in planinski par pa domov na Gorenjsko. Tako v bistvu manjkajo pravi tržaški Slovenci, ki so doživljali celovitost Narodnega doma od začetka do konca, bi lahko rekli. Odvetnik Josip Vilfan s svojimi sodelavci sicer Avstrijcema pomaga, a v vsebinskem smislu ni povezan s kulturno dejavnostjo novega slovenskega ambienta, ki je ob Verdijevem in Rossettijevem gledališču nevarno dodajal moč slovenskega narodnega obstoja in njegove kulturne identitete v Trstu.

Pisatelj dobro zastavi “vzročne dogodke” v Damaciji, ki so bili, vsaj zgodovinsko domnevno, po pisateljevem prepričanju pa zanesljivo, vzrok za vzpon tržaškega sprva tihega, a organiziranega zbiranja fašističnih razbijačev iz širšega italijanskega okolja, ki so nameravali pripraviti le veliko protestno zborovanje na Velikem trgu. Tu pa morda manjka še več jugoslovanskih odmevov, zlasti v Beogradu, če so že prisotni rimski, posledično pa še tržaški. Beograd ni bil tiho in je po požigu Narodnega doma pripravljal celo vojaško intervencijo na kraljevino Italijo.

Pisatelj spretno vplete osrednjo tržaško fašistično figuro, triintridesetletnega požigalca Francesca Giunto. Njega je v Trst poslal sam Benito Mussolini, da bi organiziral tržaške fašiste in z njimi uničil slovensko prisotnost v Trstu, na Tržaškem in Goriškem. Tu je precej pisateljske domišljije; vsopa v Giuntovo fašistično zavest in namero, ki pravzaprav presenetljivo mogočno dobi svojo piko na i in popolno fašistično zmago.

Čuk posrečeno vplete rimsko blast, še posebej policijsko in jasno nakaže, da ni bilo “predvideno” kakšno maščevalno divjanje proti nikomur, v Trstu pa izrecno ne proti Slovencem, saj bi bila v tem primeru policija pripravljena, da nasilje zaustavi in ga prepreči. Dilema morda je, ali je bila policija res pripravljena, ali pa se je na koncu, ko je divjanje fašistov postajalo vse bolj hrupno, se pravi za same tržaške policiste zelo nevarno, iz osebnih varnostnih razlogov raje potuhnila in spopada s fašisti ni tvegala? Da bi Italijan tolkel Italijana v “korist Slovencev” ? Žal pa je Slovenec umiral na fronti prve svetovne vojne tako v korist Italijanov kot Avstrijcev, bi Čuk lahko še dodal.

Jasno pa pove, kako je bilo najprej s policijskimi navodili Giunti, kot še v pogovoru na prefekturi (zgodovinska kvestor Adolf Perilli in prefekt Francesco Crispo Moncada), s svarilom samemu Giunti: “Ne igrajte se z ognjem!” Tu bi se dalo še kaj razširiti, pokazati vzdušje, ali je bila tržaška oblastniška skrb zaresna in velika, ali pa zgolj “rutinska”, kot pokaže Čuk v sklepnem pogovoru med oblastnikoma, ko ju je Giunta zapustil. Čuk vplete še poitalijančenega Slovenca Giulia Italica, ki je bil najprej Josip Kobolj, zatem Giuseppe Cobolli Gogli, potem pa celo postal minister za javna dela v Mussolinijevi vladi. Bil je eden prvih, ki je javno pisal in zagovarjal nujnost fojb, o čemer pričajo zapisi v njegovih člankih oziroma objavah v različnih časnikih in revijah, tako je že pred drugo svetovno vojno pozival k metanju Slovencev in Hrvatov v fojbe. Zavzemal se je namreč za etnično čiščenje italijanskih ozemelj, kjer so večino predstavljali Slovenci in Hrvati. Čuk je imel tu veliko več priložnosti za osebnostno identifikacijo in profiliranje samih zgodovinskih oseb, ki so vsekakor močnejše od zgolj “romanesknih likov”. Tako velik fašistični podvig namreč ni možen na tako “lahkoten” način, kot se kljub vsemu pokaže v Črnem obroču.

Posrečena je “dramatizacija” tržaških nevarnostnih občutkov avstrijskega para, prvič v Trstu, ki pa je zaznaval tako splošno sovraštvo do nemškega življa in jezika v mestu, kot dobival še poseben občutek nevarnosti brez pravega ali identificiranega vzroka, kot nekakšna intuicija.

Precej podrobo Čuk opiše družabni dogodek v Narodnem domu kot nekakšno “vodilo” po dotedanji zgodovini kulturnega dogajanja v njem, ki se kajpada začenja s “popularnim” vratarjem Primožem Starcem. Pri scenariju dogajanja, ki se je z Velikega trga preselilo pred Narodni dom, pa mu je bil pravi vzvod domnevni slovenski zločin, ko so neznanici do smrti zabodli sedemnajstletnega Giovannija Ninija, kuharskega vajenca v restavraciji Bonavia na Velikem trgu, ker je neprevidno prodajal zijala. Giunta zločin zvali na Slovence in že je tu njegov maščevalni vzklik: “Oko za oko, zob za zob”.

Prav tako spoznavamo tržaško italijansko okolje, tako v policiji in v uredništvu dnevnika Il Piccolo, ki je načrtoval posebno številko dnevnika o “napadu na italijanske vojake v Splitu”, prav tako o nevarnosti Slovanov (v mestu), ki ne izbirajo sredstev.

Precej je gostilniškega, kavarniškega in kulinaričnega okolja (domača gostilna Lenček, meščanska kavarna Caffe degli Specchi, bife Pepi Ščavo, kjer nastopa znana družina Tomažič) ter širšega kraškega kolorita, kot je obisk Opčin z openskim tramvajem (s kosilom pri Valeriji). Premalo pa je čisto slovenskega intelektualnega in umetniškega snovanja, povezanega z Narodnim domom.

Marij Čuk ima nekatere pasaže izredno izpisane, z veliko pisateljske spretnosti, nekateri stavki so prav virtuozni, ponekod pa precej popusti, postane reportažni, uporablja hrvatizme, kot je mržnja… Morda manjka tržaški slovenski narečni kolorit, kot tudi italijanski, ki je sicer tako značilen. Potem bi imeli še malo hribovske gorenjščine in avstrijske meščanske nemščine. No, Josip Vilfan, kot sodelavca Franc Vrabec in Izidor Franc, bi prav gotovo govorili knjižno slovenščino.

Požig Narodnega doma v Črnem obroču je čisto sklepno dejanje in v knjigi ne obsega več kot dvajset strani ali eno sedmino romana, kar je v nesorazmerju s pomenom dogodka. Tako postajata glavna avstrijska gosta, ki se po štirih dneh tržaškega bivanja srečno vrneta na Dunaj. S tem pa se jima za vedno zapre pogled na Mare nostrum, medtem ko imamo Slovenci, kljub nenehnemu fašizmu vse do danes, več sreče in se nikakor ne bodo uresničile namere, kot jih lahko preberemo v Čukovem romanu:“Če se jih (Slovencev) ne odkrižamo, bo Trst ostal vedno to, kar je, zmešnjava jezikov in kultur.”

Marijan Zlobec

Marij Čuk

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja