Knjiga Skrivnost se imenuje Erich Šlomovič, ki sta jo skupaj napisala pisatelj Slavko Pregl in galerist Leon Pogelšek, izdala pa Mladinska knjiga, je vzbudil že doslej veliko zanimanja, med drugim prevod v srbohrvaščino, pripravljajo se ali vsaj ponujajo možnosti filmske verzije ali upodobitve, če že ne kar nadaljevanke. Knjigo je sicer že lani izdala Mladinska knjiga. Najnoveša informacija je, da se za vsebino možnega filma po tej knjigi in seveda obravnavani temi zanima sam Hollywood, ki pa “od nas” pričakuje izdelan scenarij. Ali bi imela večji doseg gledalcev ameriška ali slovenska produkcija filma, menda ni treba ugibati.
Naslovnica
“Roman Skrivnost se imenuje Erich Šlomovič je zgodba o tem, kako prevarante prevarajo še večji prevaranti, o trgu umetnin in skrivnostni likovni zbirki. V svetu zbirateljev, trgovcev, svetovnih muzejev in galerij je še posebno vznemirljivo takrat, ko se pojavi na obzorju dragocena umetnina ali možnost visokega zaslužka … Slavko Pregl je ta svet – poln preobratov, prevar, humorja in hedonizma – prikazal zelo od blizu, saj je roman zasnovan po resničnih dogodkih, kot jih je opisal eden od akterjev, galerist Leon Pogelšek.” (Iz predstavitve knjige MK).
Leon Pogelšek, fotografije Marijan Zlobec
Roman je brez dvoma napisan kot kriminalka s koncem, ki se nadaljuje v nove zgodbe s pobegom “zapriseženega cenilca” pristnosti likovnih umetnin z mednarodno licenco, kar se izkaže za prevaro, tako kot njegov pobeg z umetninami, ki jih bo prodajal po svojih zvezah in na avkcijah po svetu. Problem je med drugim v tem, da je ta človek poimenovan s pravim imenom nekega slovenskega emigranta v Avstraliji, ki ima sicer javno dostopno biografijo (na likovnem področju), tu pa je France Benko izrecno predstavljen kot slepar, prevarant, samozvani mednarodni strokovnjak za ugotavljanje avtorske identitete in pristnosti likovnih del in tat, čeprav naj bi umrl že leta 2003, kot berem v opombah na koncu knjige.
Pravzaprav so mrtvi že vsi, razen seveda ljubljanskih junakov; galerista Leona Sattlerja in starinarja Toneta Blažiča. Glavni ponarejevalec svetovnih umetnin Hristo Popović – Rista je umrl leta 2003, njegov trgovski posrednik ponaredkov na (ljubljanskem) in še bolj svetovnem trgu Milorad Živković – Bata pa leta 2015. To pa seveda še ne pomeni, da sta avtorja “prosta” in da lahko pišeta kar hočeta. Na primer epizoda z založnikom in antikvarjem, nekoč prodajalcem starih in novih knjig na Čevljarskem mostu Dušanom Cunjakom je v tej knjigi povsem nepotrebna in za omenjenega izrecno žaljiva. Kot da bi hotel nekdo, tu verjetno kar Slavko Pregl, z njim javno obračunati.
Problem identitete, kot rečeno, zlasti Franceta Benka, je v knjigi sumljiv. Iz Varstva spomenikov lahko preberem uradno avtobiografijo.
“Rodil sem se leta 1915 na Bledu, živim pa že 27 let v Avstraliji (Brighton, Melbourne, Victoria). Že od zgodnje mladosti sem se zanimal za slikarstvo in kot gimnazijec sem bil stalen gost pri mojstru Rihardu Jakopiču na Turjaškem trgu, pri katerem sem dobival za svojo rabo napol prazne tube oljnatih barv. Po koncu gimnazije sem študiral slikarstvo pri Antonu Koželju, Mirku Šubicu in Petru Žmitku, grafiko pa pri Elku Justinu. S cerkvenim slikarstvom in restavratorstvom sem se seznanil pri prof. H. Wernbacherju.
Pisatelja Slavko Pregl in Leon Pogelšek
Po nekaj letih službe na ministrstvu za gradnje in na ministrstvu za gozdarstvo sem dobil svoj atelje pri prof. Jožetu Plečniku, v Karunovi ulici v Ljubljani. V času delovanja tega ateljeja sem delal kot restavrator v večjem številu cerkva, delal sem pa tudi na baročnih in renesančnih oltarjih ter na pozlačenih ali polikromatičnih kipih. Restavriral sem stropne freske v viteški dvorani zdravilišča Dolenjske Toplice. Pozneje sem postal glavni restavrator v Etnografskem muzeju v Ljubljani, opravljal pa sem tudi nekatere naloge v restavratorski delavnici tedanjega Zavoda za varstvo kulturnih spomenikov LRS, v delavnici, ki jo je vodil prof. Mirko Šubic. V tistem času sem obiskoval dopolnilno šolo za restavriranje kipov, ki jo je vodila Anna Wiedner iz Gradca. V letih 1952 in 1953 sem restavriral trideset lesenih in kamnitih kipov za razstavo umetnosti 15. stoletja, ki jo je pripravil dr. Emilijan Cevc za Mestni muzej v Ljubljani. V letu 1953 sva z Jožetom Lapuhom, rezbarskim mojstrom, opravila vsa restavratorska in pozlatarska dela na koru ljubljanske stolnice. Istega leta sem restavriral oltarno sliko, Jelovškovega sv. Petra v šempetrski cerkvi v Ljubljani.
S pomočjo univ. profesorja dr. Henka Dubbinga, slavista, sem šel v holandski Rijksmuseum na specialni študij restavriranja. Najprej sem leta 1955 dobil dovoljenje za dvomesečno študijsko izpopolnjevanje. V Rijksmuseumu sem se seznanil med drugim tudi s tedaj najbolj sodobnimi metodami analiziranja starih slik, z ultravijolično, infrardečo in rentgensko fotografijo. Spoznal sem slikarske tehnike posameznih starih mojstrov. Specializacijo sem podaljšal in jo v enajstih mesecih končal. Delal sem pod vodstvom pro. H. H. Mertensa na slikah Učenca v Emavsu Joanesa Cordua (1671—1702), Portret plemiča Jana van Scorela (1495—1562) in Sv. Frančišek z angelom Gerdbrandta van den Eeckhauta (1621—1674).
V Rijksmuseumu sem se pozneje izpopolnjeval še tri mesece v restavriranju keramike in stekla iz egipčanskih, grških in rimskih arheoloških najdišč. To delo sta vodila prof. Nicolas Huppes in Peter Borst. Dva meseca pa sem pri prof. W. P. van Oortu spoznaval restavriranje jedkanic, akvatint, akvarelov, rokopisov in pergamenta.
Ko sem končal študij v Rijksmuseumu, sem dobil zaposlitev pri Fa-A. Nijstad, Amalia Straat 15, v Haagu. Tam sem delal dve leti in pol. V tistem času sem restavriral slike starih mojstrov tudi za holandski dvor in za grad Warmelo Dieppenheim.
Restavriral sem tudi vrsto portretov iz opreme mednarodnega sodišča v Haagu ter delo Willema voan Bemmla in Salvadorja Rose za dr. J. A. Woltringa s tega sodišča. Ko sem se preselil v Avstralijo, sem že po enem letu postal restavrator pri Australian Gallery. Za razna dela pa so me večkrat pritegnile tudi Banython Gallery, Sth. Yara Gallery in Powell Art Gallery. Delal sem na delih pomembnih starih mojstrov, tudi Rembrandtovih, Diirerjevih ali Tintorettovih. Delal sem za jugoslovanski konzulat, za venezuelsko ambasado, za vlado Fidžija pa tudi za New York Gallery. Postal sem sodni izvedenec pri Vrhovnem sodišču Victorije in sem dostikrat dajal izvedenska mnenja v zvezi s potvorbami ali poškodbami slik in umetnin.
V letu 1958 sem tudi naredil za srbsko pravoslavno cerkev v Melbournu mozaik, leta 1966 pa mozaik sv. Cirila in Metoda za slovensko cerkev prav tam. To delo je iz floretinskega barvnega stekla, visoko je 12 m in 5 m široko, vanj pa je vdelanih 70.000 rezanih ploščic.
Več kot deset let sem sodeloval tudi pri Slovenskem društvu v Melbournu.Zdaj sem upokojen in želim še napisati knjigo o restavriranju umetnin, v kateri bi strnil svoje strokovne izkušnje. (Opomba: Knjigo o restavriranju bo v letu 1985 izdala založba Huchkinson v Londonu.)”
Problem Franceta Benka je v knjigi ključnega pomena, saj gre za strokovno analizo in potrjevanje originalov, ki so bili vsi po vrsti ponaredki. Še več, gre za prepričanje, da se da nekega avtorja in njegovo delo ponarediti tako, da sleparije nihče ne more odkriti. Tu je seveda še uporaba svojih ekspertiz, žigov in podpisanih dokumentov za doseganje večkratnikov vrednosti slik in risb na svetovnem trgu, še posebej organiziranem, kot so mednardne avkcije, (od koder gredo mnoga dela na “nepismeno” Japonsko).
Roman je vsekakor dobro in zelo napeto napisan, ni pa fiktiven. Tema ponarejanja umetnin ni samo svetovna, ampak še (z mednarodnimi in domačimi ponaredki) posebej slovenska in traja še danes, ko je svetovna zbirka (ponarejenih) slik iz zbirke Ericha Šlomoviča verjetno že pri svojih novih lastnikih (iz atejeja ponarejevalca Rista naj bi v svet odšlo nad 400 ponarejenih slik in risb svetovnih avtorjev, kot berem na koncu knjige kot opombo).
Pomembna pa je mentaliteta ponarejanja in zmagoslavja ponarejevalcev, ki so ostali nekaznovani, pri nas pa še cela vrsta še ne zaključenih afer, v katere so vključeni tako galeristi kot sodno zapriseženi cenilci, kupci ponaredkov kot originalov, zavestne prevare zasebnih galerij (v Ljubljani in drugod), zlasti s pretvezo, da so ponarejene umetnine, v kolikor bi se to izkazalo kasneje, dobili v komisijsko prodajo in da sami pri tem (kriminalu) nimajo nič. Podobno se od dokazov in garancijam o pristnosti in identiteti del distancirajo organizatorji avkcij, kar izrecno objavljajo. Torej, če na avkciji avkcijske hiše Stadion v Trstu kupiš ponarejenega Jakopiča ali Groharja, in je to morda celo Narodna galerija v Ljubljani, si je za to sama kriva.
Erich Šlomović, foto Wikipedija
Kot rečeno, se knjiga o nenavadni zbirki Ericha Šlomoviča nadaljuje, verjetno v naslednjo knjigo, kjer pa naj bi se pokazala vsa prevarantska mizerija slovenskega likovnega trga, galerij in strokovnjakov, še najbolj seveda sodnih zaprisežencev. O tem je bilo v javnosti že doslej znanih več afer, v katere je bilo največkrat vključen umetnostni zgodovinar in likovni kritik, nekoč vodilni v Delu, Janez Mesesnel s svojimi ekspertizami, pri katerih pa je na koncu običajno uporabil varovalni stavek v smislu, če bi bila opisana slika original, bi bila na likovnem trgu vredna toliko in toliko. Na te ekspertize so nasedle celo banke z velikimi krediti, za katere so bile garancija ravno slike sumljivega porekla, avtorstva in seveda identitete, kot je bila to neka Velasquezova slika, za katero je nekdo menda dobil pri NLB blizu osem milijonov evrov kredita. Kaj se je potem dogajalo na sodišču, ni predmet tega zapisa.
Erich Šlomovič
Bistveno je, da zbirka Ericha Šlomoviča ni končana, ampak se nadaljuje, kar pomeni, da noben pameten zbiralec umetnin ne bi več smel kupiti nobene umetnine, razen v živo pri umetnikih samih, in to njihova dela, saj se je izkazalo, da likovna dela drugih (slavnejših slikarjev), ponarejajo sami (tudi zelo znani) slikarji.
Roman, ki je v bistvu osebna zgodba v knjigi predstavljenega Leona Sattlerja, kot jo je sam začel pisati, nato pa Slavko Pregl dokončal in literarno polepšal ter v napetosti stopnjeval iz poglavja v poglavje, tako da bi težko predvideval, kaj se bo še zgodilo, je ena izmed evropskih in svetovnih tem ponarejanja umetnin. Je ljubljanska tema, srbska, skratka balkanska, in kot veste, sega Balkan vse do Münchna, kot sem nekoč v pogovoru odgovoril neki Nemki, ko me je vprašala, do kod sega Balkan, pa sem ji odgovril:”Do Münchna!”. Neskončno se je smejala in potrdila, da se s tem strinja. No, Balkan sega tudi do Dunaja, da ne bi pozabili.
Kar je morda še najbolj grozljivo, je pohlep po umetninah slavnih avtorjev premožnih ljudi, ki se za umetnost niti ne zanimajo, bi se pa radi hvalili, da imajo tega in tega (Kandinskega, Picassa, Miroja, Chagalla…) na svoji steni. Zasebni galeristi v Ljubljani, sem zadnjič slišal, bi vsi propadli, če ne bi prodajali ponarejenih slik ali sleparskih kiparskih multiplov, serijsko odlitih na primer v Zagrebu, (kjer menda ni slovenskih prič, kaj se tam dogaja s kakšnim Janezom Boljko).
Leon Sattler se je vse življenje učil, dokler se ni naučil “bistvenega”. In to, kar se naučiš, znaš in učiš naprej, tako kot se je sam iz vajenca v romanu dvignil nekoliko višje, sedaj, ko so vsi v romanu že mrtvi, pa je očitno prestopil iz romana v življenje samo ter prispel na vrh.
Naj vam ne zvezi kot tolažba, da je slavni Pultus Hulten, ko je bil še direktor pariškega Pompidoujevega centra, izgubil službo, ker je za muzejsko zbirko kupil ponarejenega Pieta Mondrijana. Še manj pa, da je morda bil celo iz zbirke Ericha Šlomoviča.
Marijan Zlobec
4 odzivi na “Skrivnost Ericha Šlomoviča je v knjigi, slovenski likovni trg pa podobno še ni”
Nesramno je od g. Slavka Pregla, da izkorišča nestrokovnega literata Leona Pogelška, ko mi trdi, da knjige Skrivnost se imenuje Erich Šlomovič ni prebral. Pred desetimi dnevi sem vstopil v njegovo galerijo in mi je pred pričo povedal, da Preglove knjige (na kateri je tudi njegovo ime) sploh ni prebral. Sem mu zagrozil, da ga bom tožil. Zdaj, ko vidim, da je človek “nepismen”, da prodaja Finančni upravi Republike Slovenije lažne slike za 41.000 evrov in da laže tudi meni, ko trdi, da knjige ni prebral (v Beogradu na televiziji je povedal drugače), potem zaključim, da gre za zelo nevarnega in pokvarjenega človeka. Zanimivo, da ga je sodišče, ko je FURSU “vrinil” Dalija, oprostilo zapora in globe, kar pomeni, da je tudi naša država s takšnim pravosodjem bedna, da dovoli, da ljudje ne plačujejo davkov in da kar se tiče “Dalijeve slike”, ostane v očeh Slovencev osramočena.
Leon Pogelšek ni edini od galeristov, ki je poskušal prodati kopije slik znanih slikarjev. Na Bolšjem trgu so že kopirali Slano, Jakca, Jakopiča itd. V zagrebški znani livarni delajo odlitke uglednih kiparjev in jih potem prodajajo v še bolj znanih galerijah v Ljubljani, Mariboru, Kopru, Celju itd.
Recimo jaz sem pred 18. leti kupil čez 100 odlitkov v bronu znanega kipa “Rojstvo” (krogla v krogli) pokojnega kiparja Rotarja. Za teh 100 krogel sem dobil tudi potrdilo firme IBN, ko je šla v stečaj. Stečajni upravitelj mi je vseh teh 100 krogrl zložil v dva kombija in sem jih prodajal po 70 nemških mark, potem so mnoge galerije v Ljubljani in Mariboru te moje krogle prodajale po 5.000 mark Vse so nategnile občane in prodajale kot Rotarjeve “orginale”. Podjetje IBN je teh 100 krogel naročilo za darila svojim delavcem in so jih delili kot po tekočem traku.
Pisal sem direktorju Mladinske knjige g. Petru Tomšiču in glavnem uredniku, da umaknejo Preglovo knjigo “Šlomović”, ker je o meni zapisal zelo grdo in nekulturno. Jaz bi lahko o življenju in delu g. Slavka Pregla napisal veliko, ko sva nekaj časa sodelovala, vendar ga cenim kot pisatelja in se ne bom spuščal na pisateljski nivo ene bedne knjige, ker je vsa sestavljena iz afer. Zakaj gospod Pregl ne gre delat kot navadni novinar v Slovenske novice, če mu pisateljevanje resnih knjig ne gre več? Zakaj izdaja knjige rumene barve in blati svoje kolege in znance ? A je g. Pregl padel tako nizko, da se preživlja s pisanjem tračev in da povleče kot “avtorja” največjega aferaša za naslovnico svoje knjige, da bi dobil od Mladinske knjige bedni honorar??? Slavko Pregl ni človek od včeraj in dobro ve, kako to boli, če ti nekdo reče, da si lopov ali sodeluješ z lopovi. Slavko Pregl je imel podobne izkušnje kot jaz in je kot založnik v založbah EWO in Mladinska knjiga delal veliko – po cele noči in dneve – da bi v tej majhnosti preživel. Zato me čudi, da me primerja s klošarji in lopovi v tej svoji bedni zadnji knjigi. Leonu Pogelšku bi človek tudi oprostil, ko niti ne ve, kaj piše v njegovi lastni knjigi, samo g. Preglu ne morem in se bova srečala na sodišču.
DUŠAN CUNJAK , založnik
Po prebrani knjigi Skrivnost se imenuje Erich Šlomovič, ugotavljam, da je založnik Dušan Cunjak v knjigi omenjen. O vsebini sta odločala avtorja, kot sta podpisana. Dušan Cunjak je v knjigi predstavljen kot konkretna in v javnosti znana oseba, ne pa kot literarni ali romaneskni lik.
Res je g. Marijan Zlobec, da me je g. Slavko Pregl zelo grdo predstavil v svoji knjigi “Skrivnost se imenuje Erich Šlomovič”, ko drugega avtorja g. Leona Pogelška nisem niti poznal. Vem, da je ure in ure “spal” za mizo znane galerije KOS v pasaži Nebotičnika. Niti danes mi ni jasno, kdo je v resnici lastnik teh prostorov, po katerih hodijo razni čudaki, lažni galeristi, davčni dolžniki in ljudje, ki v sebi nimajo moralnih vsebin, da kupcem prodajo pošteno robo in ne kopij, kot je to storil omenjeni Pogelšek do Finančne uprave RS. Na koncu ga sodišče celo še oprosti!!!
V tem komentarju vabim mojega znanca g. Laza Vujića, da mi javno pove, ali je on lastnik teh prostorov, kje sedi g. Pogelšek in kdo so ti ljudje, ki delajo sramoto njegovemu ugledu. Laza Vujić, kot mi je zasebno povedal, je menda lastnik več galerij po svetu ter hiše na Mestnem trgu v Ljubljani in še drugih raznih prostorov. Laza Vujić hodi po celem svetu in prodaja slike, zato me preseneča, da mu družbo dela človek, ki nima denarja. Vujić je menda tudi lastnik bivše galerije KOS. Zakaj bivše? Ta galerija je v zadnjem času popolnoma prazna, brez obiska in je v njej v teh dneh vse manj slik. Ali je tudi ta prostor zaplemba FURS-a in so slike umaknili z željo, da državo spet “nategnejo”, bom osebno vprašal g. Vujića, ko bom dobil njegov telefon. Temu kriminalu moramo stati do konca. Naj gospod Pogelšek išče drugi prostor za svoje kliente, sam ne bom dovolil, da Vujić o tem ne ve nič! Ali pa mogoče celo vse ve??? Bog si ga vedi, kaj se dogaja v tej majhni in korumpirani Ljubljani.
Gospod Slavko Pregl na strani 17 svoje knjige (Pogelšek trdi da jo ni prebral) trdi: ” Ostarelim profesorjem, ki so s palicami komaj pririnili do njega in potarnali , da ne vedo, kam s svojimi bogatimi knjižnicami, je podjetno predlagal: Brez skrbi, mladenič, za majhen denar, ki mi ga boste plačali, bomo odpeljali vse!”
Tako trdi g. Pregl, da sem jaz nagovarjal starejše ljudi, da mi celo plačejo, da jim odpeljem knjige!?
A sem g. Pregl tudi vam tako povedal, ko sem večkrat izpraznil vašo garažo v Murglah? A sem tako povedal, ko ste imeli sodno izvržbo in sem vam vrnil že odkupljene knjige (Stupica, okrog 1000 izvodov), da bi jih odnesli na sodišče. Rekli ste mi, naj jih vrnem, ker so to moje knjige in sem vam dal denar. Niste mi jih vrnili. Res je, da ste mi dali novo pošiljko za majhen denar.
Gospod Pregl, kakor trdijo beograjski recenzenti te njegove knjige, se laže in preveč hvali. Literarni kritiki v Beogradu so javno objavili, da je ta Preglova knjiga “napihnjena” in da nima nobene zveze z izgubljenimi slikama ubitega Šlomoviča, ter da Pregl izkorišča Šlomovičevo smrt in židovstvo z dobro prodajo svojega šunda in rumenega tiska. Takšen stil pisanja, kot ga suhoparno opisuje g. Pregl, je na nivoju srednješolca. Celo novinarji tabloidov bi boljše opisali dogodke, kot jih g. Pregl opisuje v svojem Erichu Šlomoviču.
Gospod Pregl, kje sem jaz javno povedal, da mi nek ostareli profesor da denar, da mu potem odpeljem knjige ? Najdite mi tega profesorja. Mnogim znanim Slovencem sem res odpeljal knjige iz njihovih stanovanj, kot so Jože Pučnik, Miša Milk, Igor Vidmar, Bernard Nežmah, Ciril Ribičič, Jožef Školč, Borut Pahor, Lojze Lebič, Tomo Rebolj, Janez Drnovšek, Vlado Žabot, Milan Matoz, itd. Vprašajte jih, ali so mi dajali denar, da se znebijo knjig. Kakšna podlost gospoda Pregla, da si kar izmisli nekaj, kar ni nikoli bilo res. Res je, da ne skrivam, da imam veliko zalogo knjig – čez milijon – in vse knjige sem ali odkupil, ali so mi jih nekateri podarili. Mogoče sem edini v Sloveniji, ki ne zavržem niti ene knjige in jih tudi podarim po 100 na mesec.
Gospod Pregl, spomnite se, da ste me sprejeli na sestanek, ko ste bili direktor Javne agencije za knjigo in sva se pogovarjala eno uro. Spomnite se, da sem prinesel celoten projekt, kako bi država “prišparala” več kot milijon evrov, ko jih razmetava JAK raznim založnikom za slabe naslove in kot jih tiskajo razni tiskarji. Spomnite se, da sem predlagal ustanovitev državne tiskarne pod kontrolo JAK-a in da mnogi založniki še izkoriščajo JAK in komisije ter tiskajo knjige za reciklažo in Papir servis. Spomnite se, da sem vam povedal, katerih 50 založb odvaža tone neprebranih knjig direktno v Papir servis. Od teh mojih predlogov ni bilo nič! Verjetno se niste hoteli skregati s sedanjim založniškim stanjem. Vi ste g. Slavko Pregl takrat bili v zadnjem nadstropju nekdanje Tobačne tovarne, kjer je bil nekaj časa sedež JAK, pod vami – samo eno nadstropje nižje – so bile prostitutke in so zasedle celo nadstropje. O tem sva se oba smejala in razmišljala, kdo bo prej šel dol, vi kot starejši ali jaz kot mlajši. Oba sva jih celo ogledovala po hodnikih…
Gospod Pregl piše še hujše in me spet omenja v isti knjigi, zdaj na strani 18 in trdi: ” Njegovi redni dobavitelji, klošarji in tudi narkomani, so lahko poskrbeli za najnovejše izdaje in spravili v bes mestne knjigotržce”. Tole izjavo je Preglu menda dal njegov ” koavtor” Leon Pogelšek, ko mi pred pričo trdi, da knjige sploh ni prebral. In zdaj spet sprašujem g. Pregla, ker se z Leonom nočem pogovarjati, ko prodaja Dalijeve kopije državi, do katere je bil dolžan 41.000 evrov. Se vidi na njegovem trebuhu, da ga pismenost ne zanima in da je gurman, kakor je povedal na beograjski televiziji novinarju Mariću. Marić ga sprašuje o Erichu Šlomoviču in pariškem zakladu, ki se je izgubil in pove, da je kustos KOS-a v Ljubljani. Česa kustos??? Bednih praznih prostorov v pasaži Nebotičnika, kamor hodijo klošarji na stranišče…?
Ampak da se vrnem g. Preglu, ker je vsaj malo bolj inteligenten od Pogelška. Zanima me g. Pregl, kateri so klošarji in narkomani, ki mi prinašajo sveže knjige iz tiskarn??? Ali oni tam sedijo in čakajo, da se knjige natisne? Kdaj sem bil na policiji zaradi tega? Hočem ime teh klošarjev in kdaj je to bilo??? Povejte gospod Pregl, ali vas bom imel v prihodnje za portparola Leona Pogelška, da boste v prihodnje pisali o njegovem velikem trebuhu in prazni glavi ? To, da vam je nekaj rekel Leon, ko se je nažrl prasetine, je lahko hudo kaznivo. Kdo vam daje pravico, da omenjate moje ime v knjigi? Nisem jaz vaš literarni lik, niti nisem Leonov kolega. Če se ugledni Lazo Vujić druži z njim, je to problem Laze Vujića in predvidevam, da mu bo Vujić odvzel ključe od njegove galerije.
Mene so mnogi že omenjali v svojih romanih, kot so Kleč, Blatnik, Filipčič, Bratož, Mehle, Naglič itd. in nihče ni napisal, da kradem ali da kupujem od narkomanov. Lahko bi malo bolj pogledali in videli, kdo je nosil razne slike in “bikce” v znane galerije in kako se je vse to prodajalo pod mizo. O tem pišite gospod Pregl in ne o meni, ko sem deset let zmrzoval na Čevljarskem mostu .
Če jaz kupim sto Rotarjevih odlitkov v bronu od firme IBN in za te njegove krogle dobim račun in potem prodajam recimo galeriji “H” ali galeriji “G”, potem je to legalno. Jaz sem kupcem povedal, da imam še 99 odlitkov in da je to “štancano” za zaposlene delavce – brez Rotarjevega podpisa. Potem vidim v izložbi čez pet dni isto kroglo v galeriji “H” za 5000 mark in v galeriji “G” za 2500 mark. Okej, tudi jaz sem na vsaki krogli zaslužil 50 mark, odkupoval sem jih po 20 mark. Galeristka, študentka iz galerije, mi pove, da so v Sloveniji samo trije odlitki (in še 99 kosov v moji kleti). A je to zavajanje kupcev za boljše preživetje, gospod Pregl ? Zakaj o tem ne pišete? Pišete v tej knjigi, kdo se je kje najedel po “Leonovem receptu”.
Kako je bilo z vašimi slikami, ko ste jih kupovali na veliko in ste jih imeli polno pisarno in hodnike na Čopovi, ne bi komentiral, ker me ne zanima. Ampak, če se družite s “kopiranti”, je moj zaključek, da bodo presodili sami bralci ….
P.S.: Iz Mladinske knjige sem dobil odgovor od gospe Tatjane Cestnik, da bo direktor g. Peter Tomšič sklical sestanek v zvezi z omenjeno knjigo in tudi iz založbe Admiral iz Beograda so mi odgovorili, da so dobili moje pismo in bodo prebrali, ali me Pregl omenja še v srbski izdaji.
Dušan CUNJAK, knjigarnar in založnik
Še dodatek na zgornji komentar. Dobil sem SMS sporočilo od g. Lazarja Vujića, boema in velikega zbiratelja in prodajalca svetovnih umetnin. Citiram njegovo izjavo: “Cunjak, srbendo ne moreš brez kreganja. Leon Pogelšek mi je prijatelj in vse kar delaš proti njemu je kot da si delal proti meni. Povej meni in bom se jaz pogovarjal z Leonom…”. Tako trdi gospod Lazar Vujić bogat človek vsaj na videz in bi lahko g. Pogelška “kupil” za malo malico. Zakaj se družita ta “dva brata” ne vem, verjetno da se bo ta polemika okrog te knjige še bolj razširila in bodo pravi galeristi ostali v življenju, tisti “kopiranti” in bleferji bodo pa šli razkladat kamione…