Sklepni aplavz, vse fotografije Marijan Zlobec
Morda je bil še najmanj prepričljiv konec z nekakšno navdušujočo, če ne celo rahlo patetično metafora o svobodnih pticah, ki da lahko letijo kamor hočejo, in vesoljno spravo med ljudmi različnih narodnosti, ver, tradicij, zgodovinskih usod, konfliktov, medsebojnih vojn… Tu se ves čas napeta in odlično zaigrana drama s prav tako pravimi protagonisti za končno minuto ali dve “poplitvi”, pade iz konteksta vsega dotlej na odru videnega in doživetega ter išče še prepričljiv optimistično zaokrožen konec. Je lep, verjamem pa mu ne.
Gre za družinsko sago, triler in surovo aktualno politično uganko, ki se začne v knjižnici velike univerze v New Yorku, kjer se mladi raziskovalec genetike spozna z doktorandko zgodovine. V naslednjem prizoru se sliši zvok strašnih udarcev; smo sredi terorističnega napada v Jeruzalemu, Knjižnični stol se je spremenil v bolniško posteljo. Kaj sta mladi Eitan in Wahida iskala v Izraelu? Na mejni nadzorni točki Wahida potrpežljivo pojasnjuje, da Hassan Ibn Muhammad al-Wazzân, s katerim se ukvarja kot zgodovinarka, ni terrorist, temveč protagonist njene doktorske teze: arabski diplomat, ki je umrl pred petsto leti. Ranjeni Eitan je prišel v Izrael iskat svojo izgubljeno babico. Del družine se je odselil v Berlin, a teroristični napad jih je za kratek čas spet vrnil v Jeruzalem, kjer bodo vsi odkrili hkrati strašno in hkrati iztreznitveno resnico o svojem poreklu.
Saga bi se dalo reči, z zapleteno usodo, neznano preteklostjo, vsaj resnično, potem razvijajočo se zgodbo, ki nas postopoma navdaja z dvomom, ali je bilo v preteklosti glede identitete in razmerij vse “čisto”, potem pa se zgodi popoln vsebinski preobrat z razkritjem povsem nepričakovanih predzgodb. Usodna je bila slavna Golanska planota, kot jo je Izrael s kratkotrajno vojno iztrgal Siriji, kot se je iz jugoslovansih medijev še spominjamo, to je strahotno nasilno judovsko okupiranje arabskih ozemelj. Malo ironično je, da obstajajo v Ljubljani diplomske naloge ali celo kakšen doktorat na to temo, ki žal še danes ni zaključena in konca ne bo še tisoč let, kot nehote slišimo en stavek v drami. Osebni problem je v tem, da je ded našel živega dojenčka v škatli v porušeni ali zbombardirani hiši, in ker ga je otrok pogumno gledal v oči, ga je vzel s sabo. Na meji, ko je bilo treba otroka “prijaviti”, ga je priznal za svojega in mu dal ime David.
V političnem smislu je imel Izrael tedaj oblast nad starim delom Jeruzalema, Golansko planoto, Sinajskim polotokom, Zahodnim bregom in Gazo. Kako je bilo z vrnitvijo zasedenih ozemelj, vem; arabskih dežel je bilo vedn manj, Palestice pa je bilo treba – za to se proti koncu drama ognjevito zavzema razbesneli David – vse pobiti.
Drama odpira prastara vprašanja, kaj je prvo v življenju: pripadnost narodu, veri, družini, zvestoba poreklu, ne izstopanje iz vsega tega. Že v prvem družinskem spopadu Eitan zastavi vprašanje, ali se ljubezen podeduje oziroma je genetskega izvora, ali pa je čustvo zunaj genetike, družine, vere, politike ?
Judovsko – arabski spopad je žal zgolj eden izmed mnogih, pa ne le med večnimi nasprotniki, ampak morda še bolj znotraj istega naroda, kot bi bila pri nas na primer možna drama na temelju strahot državljanske vojne (nekaj jih je že bilo, nekaj, kot Mrakovih, sploh še niso postavili na oder, kakšna nova pa bi vnesla samo še nepotreben nemir). Je že drama Vsi ptice dovolj metaforična ali po svoje primerljiva tudi za nas?
Jasno je, da judovska družina Arabke za svojega sina ne bo sprejela k sebi v družino. Začetek drame je čisto raziskovalni, in to iz zgodovine torej preteklosti. Zgodba se začne v knjižnici velike univerze v New Yorku, kjer se mladi raziskovalec genetike Eitan spozna z doktorandko zgodovine Wahudi. Takoj se vname ljubezen in doživimo (gledamo) njun prvi spontani seks. V naslednjem prizoru se sliši zvok strašnih udarcev; smo sredi terorističnega napada na avtobus na mostu v Jeruzalemu. Prejšnji knjižnični stol se je spremenil v bolniško posteljo, na kateri leži ranjeni Eitan.
Kaj sta mladi Eitan in Wahida iskala v Izraelu? Na mejni nadzorni točki Wahida med zaslišanjem policistke, oborožene z avtomatom, potrpežljivo pojasnjuje, da Hassan Ibn Muhammad al-Wazzân, s katerim se ukvarja kot zgodovinarka, ni terorist, temveč protagonist njene doktorske teze: arabski diplomat, ki je umrl pred petsto leti. Ranjeni Eitan je prišel v Izrael iskat svojo izgubljeno babico. Del družine se je odselil v Berlin, a teroristični napad jih je za kratek čas spet vrnil v Jeruzalem.
Wajdi Mouawad je v nekem smislu pisec politične kriminalke na temelju zgodovinskih izraelsko – arabskh sporov, spopadov in vojn, še posebej za ozemlja, a tudi za vero in kajpada jezik. Vse pa položi v posodo ene celovite judovske rodbine ali družine, v katero pa udari arabska strela v obliki zale in izzivalne mlade Arabke, in to visoko izobražene, še posebej kot aktualne zgodovinarke z raziskovanjem ene zgodovinske osebe, ki naj bi domnevno umrla v Tuniziji leta 1554.
Težko bi se strinjal s tezo v gledališkem listu, da je drama Vsi ptice srečanje z absolutno idejo Drugega. Človeštvo je sedaj ravno tako zamejeno kot je bilo pred tisočletji, torej od nastanka civilizacije, kulture, literature, zgodovinopisja ter seveda znanih spopadov, vojn, kronologij oblastnikov in vse, kar določa človeka komaj kakih deset tisoč let. Tako malo, pa že tako veliko. Kaj bi šele bilo, če bi dojel ali spoznal resnico o velikem poku in 13,8 milijard dolgi zgodovini vesolja, kot poslušamo z odra na začetku drame.
Kaj je bistveno, kaj je primarno, za kaj se človek najprej in najbolj bojuje ? Odgovor ni lahek, ker je odvisen od ljudi samih; njihovih družin in odločitev, prav tako pa narojenost v narod in s tem vsaj prevladujočo vero.
Dramatik je potenciral strogost in usodnost dramskega konflikta, ker je največ radikalizacije položil v usta in vedenje ortodoksnega Juda, za katerega se proti koncu, ob izpovedi dedka Etgarja, ki ga je našel, kot rečeno, v škatli, iz človeškega usmiljenja posvojil, izkaže, da je Arabec. Kaj posvojiš ? Človeka kot nepopisan list, ali ga posvojiš kot Arabca, iz druge družine, iz neznanega kraja, neznanih krvnih staršev …? Tu ni šlo zavestno posvojitev, ampak za slučaj, tako rekoč trenutek. Če ga vzgojiš kot svojega, v svoji družini, jeziku, narodu, je pač tvoj. Na svetu je tisoče in tisoče posvojitev, prodaje ali zamenjave dojenčkov, prava svetovna trgovina, celo v Srbiji s kakimi 500 prodanimi dojenčki iz porodnišnic, ukradenih staršem z diagnozo smrti ob porodu, kot smo videli pred kratkim tako zgodbo v srbskem filmu.
Problem nastane, ko začneš komplicirati, seveda v družini, in tu je naš dramatik velik mojster, igralci na odru pa prav tako.
Čeprav se zdi ljubezen neločljiva ali večna, prepreka med arabskim in judovskim poreklom nična, pa na koncu vendarle ni tako; ljubezen, ki se je ne deduje, lahko razpade, ne oziraje se na vero, jezik, narod in družino. Težko bi sprejeli kot ljubezensko gesto judovskega Etgarja kot Davidovega očeta, da se dojenčku iz škatle, ki ga je sam rešil in vzgojil, s tako resnicoljubno strastjo zakadi z izpovedjo v obraz, da se kmalu po slišanju celotne resnice o sebi, zgrudi za posledicami kapi in umre. A ne čisto do konca. Tu se sicer vname boj za njegovo še živo truplo, ki ga umetno vzdržujejo pri življenju, da bi iz njega izrezali potrebne organe in rešili še štiri ljudi pred smrtjo. Tu se Mouawadijeva dramska tematika precej zbanalizira, postaja motivno nepotrebna, da ne rečem moteča, malo osmeši judovsko nrav in preračunljivost, saj je darovanje organov možno le s posameznikovo jasno in notarsko overovljeno donacijo. Tu pa se zgodi na bolj “kavbojski način”.
Predstavo je režiral Ivica Buljan z velikimi izkušnjami in razporejenostjo dramske snovi čez ves na prvi pogled zelo majhen oder v Križevniški cerkvi, a je z odhajanjem in prihajanjem protagonistov ustvaril neko kompleksno celoto, saj se zdi, kot da vsi nastopajoči gledajo vse; spremljajo in čakajo na svojo aktivnost v vidnem polju samega odra. Buljan je spoznal, da ima v cerkvenem, čeprav ne blagoslovljenem prostoru, osnovo krščanske religije, ki bi sicer bolj ustrezala Judom v igri, a ne oziraje se na ambient, je stara cerkev v kontekstu zgodovinskih raziskovanj, ki od začetka do konca postavljajo lok judovsko – arabskih odnosov. Morda je v nekaterih scenah rahlo premočan; najprej hitri seks med na hitro zaljubljenima, potem pa še lezbični, še bolj strastni prizor, s čimer se čedna Wahida, ki se bo na koncu drame umaknila iz ljubezenskega razmerja z Eitanom – in s tem zanikala njegovo vročo reakcijo v svoji družini – o ljubezni. Buljan vzdržuje primeren tempo predstave, malo bolj ga stopnjuje, in crescendira tudi po vsebini, v zadnjih petnajstih minutah.
Mednarodno znani srbski scenograf Aleksandar Denić tu ni imel kakega velikega dela, (če se ga spominjam iz Bayreutha pred leti, kjer je zasnoval scenografijo za ves Nibelungov prstan, kot sem jo videl na festivalu). Tu je od potrebne scenografije za Wagnerja morda en odstotek, a nič ne de. Scensko dobimo vse, kar potrebujemo; če bi uporabil še kak video, še posebej dokumentarce, bi se potencirala politika, ne pa družina. “Naravna scena” samega ambienta je vsekakor boljša, kot če bi bile predstave v Preddverju Križank. Cerkev je bila ogrevana in ponuja predstave še v precej večjem številu, kot je bilo sprva najavljeno. Vsekakor je predstava vredna ogleda.
Ljubitelji gledališča enostavno ne morejo spregledati nastopov treh tako velikih zvezdnikov, kot so Milena Zupančič kot babica Leah; njena dikcija je bila zame vedno občudovanja vredna; njo vedno slišim in razumem od začetka do konca, igra babico ali sebe, razume ves svet, ne bi pa rekel, da se čisto nič ne sekira. Nasprotno pa dedek ali njen Etgar v interpretaciji Iva Bana na začetku in lep del predstave deluje kot kakšna mila jera ali obotavljivec, ki je vedel za skrivnost družine, a se je s tem sprijaznil, potem pa premislil; izbruhne pa, ko ga nebiološki sin David začne čuditi s skrajno brutalnim nastopaštvom proti Palestincem. Tu se mu utrga in začne pripovedovati vse bolj napeto in stopnjevano resnico.
Tretja zvezdnica je bila Nataša Barbara Gračner kot žena in mama Norah; po svoje angažirana v obrambi družine, potem spreminjevalna (sina) in sama spremenljiva, a ves čas zrelo ognjevita, skoraj strastna, a ne v seksualnem smislu. Tu vodi mlada, menda poprej ali zunaj dramske vsebine vroča Arabka Wahuda, ki jo je zelo prepričljivo in spolno nazorno ali strastno interpretirala Lina Akif. Podobno ognjevit, radikalen, strasten, vnet in odločen je bil Eitan v interpretaciji Gala Oblaka. Na koncu se morda kar preveč spremeni, kot da bi sanjal svojo metaforo šele tedaj, ko mu je vse izpolzelo iz rok, še posebej prvotna ali uvodna ljubezen.
Večjo vlogo, kot sem pričakoval, je ustvaril Robert Waltl kot David. Njegov igralski razpon, zavedanje pripadnosti judovstvu, poznavanje zgodovine, občutljivost za sleherni palestinski napad ali atentat, so zanj kot osebna muka, bolečina, stres, klic k boju in maščevanju. Ravno tu pa najbolj nasede, ker se mu najprej in predvsem maščuje lastni oče oziroma tisti, ki to ni in se z brutalnostjo izgovarjanja resnice pred petdesetimi leti na prvi pogled osvobodi, a na koncu postane edini krivec Davidove smrti. Čemu ? Tu dramatik ni najbolj prepričljiv.
Vloga Eden v interpretaciji srbsko-slovenske igralke Saše Pavlin Stošić je bila najbrž bolj namenjena “pikantnosti”, podobno radikalnost zdravnice je izpričala Aleksandra Balmazović kot doktor Sigal, na koncu se na odru pokaže celo zgodovinski al – Hasan Ibn Muhammad al – Wazzan, ki ga je interpretiral Jose.
On je glasnik merafore o ptici. Takoj ko se rodi, že poleti nad morjem, a hkrati v njem ugleda srebrne ribe in bi se jim rada pridružila, a jo druge price zaustavijo: nismo rojene za življenje skupaj. Zgodba se nadaljuje z osebno bolečino in mikom vode in rib v njej, tako da se ptica odloči in v morju želi doživeti ekstazo; tik pred smrtjo v vodi pa ji zrastejo škrge, zadiha in se reši. Postane ptica dvoživka. Na to Wazzanovo pripoved reagira David s sklepno mislijo, da človek zelo obžaluje vse, za kar ni poiskal sprave. Morda pa je to hkrati najbolj moder stavek v vsej drami.
Kostumograf je bil Alan Hranitelj, a manj stilno in osebno prepoznavno kot se predstavlja običajno. Podobno bi več prepoznavne avtorske glasbe lahko prispeval skadatelj Mitja Vrhovnik Smrekar. Avtorji oblikovanja luči in videa (kolikor se ga je sploh dalo identificirati) so bili Sonda 13 in Toni Soprano Meneglejte – nekatere luči so vsaj gledalcem na strani ob oltarjih svetile v glavo, namesto na sam oder. Dramo je v slovenščino prevedel Ignac Fock, lektor je bil Jože Faganel, dramaturginja pa Diana Koloini. Precej teksta je sčrtala, med drugim Davidov pogreb in Eitanov slepni nagrobni govor ter položitev kamna na očetov grob.
Pojdite, ne bo vam žal.
Marijan Zlobec
