Ne ugašajte mi luči, avtobiografija slikarja Jožeta Cente


Jože Centa – Hruškovec
Janez Škrabec, Urška Centa, Urban Centa, foto Lučka Centa
Jože Centa – Avtoportret, 1988
Naslovnica
Jože Centa – Štrbunk
Jože Centa – Egiptovska ciganka
Jože Centa – Motovilčarka
Jože Centa – Sodnik
Jože Centa – Zmrzljak
Jože Centa – Mama in Jože ob bombardiranju
Jože Centa – Dvorska vas
Jože Centa – Čajdnk

V ljubljanski knjigarni Konzorcij Mladinske knjige so pravkar predstavili avtorsko knjigo v obliki spominov ali celo avtobiografije z izvirnimi ilustracijami sicer znanega akademskega slikarja Jožeta Cente Ne ugašajte mi luči. Knjiga je izšla v samozaložbi, medtem ko je predstavitev organiziral sin Urban Centa kot direktor Ovum, Art of management Management of art, pomagali pa sta mu še hčerki Urška in Lučka Centa.

Med gosti je bil še podjetnik Janez Škrabec kot pisateljev širši rojak in podpornik, ker je slikar Centa kot prijatej njegovega očeta imel nanj prvi likovni in umetniški vpliv, podaril pa mu je še svojo risbo, tako da je Škrabec pravzaprav več desetletij sopotnik slikarja in sedaj še pisatelja, s katerim se sicer pogosto srečujejo. Pri predstavitvi je kot moderator sodeloval še Matjaž Gruden iz Velikih Lašč kot predsednik Slovenskega protestantskega društva Primož Trubar. Prebral je več odlomkov iz knjige in obudil spomin na Velike Lašče, od koder ali iz okolice izvira cela vrsta znanih in pomembnih Slovencev. Matjaž Gruden je sicer tudi organizator in moderator dogodkov na Trubarjevi domačiji na Raščici; tako je osvetlil pomen Jožeta Cente za kulturo na velikolaškem območju, napovedal pa je predstavitev knjige tudi v Velikih Laščah.

Jože Centa se iz zdravstvenih razlogov tiskovne konference ni mogel udeležiti. Knjigo je tako najprej predstavil avtorjev sin Urban Centa, sicer ustanovni član in prvi vodja skupine Agropop, sedaj glasbeni direktor festivalov, kreativni direktor v tržnem komuniciranju, mednarodni glasbeni manager ter izumitelj.

Avtorjev življenjepis je povzela njegova vnukinja, koreografinja, vrhunska plesalka flamenka in izrazna umetnica Urška Centa, medtem ko je druga vnukinja Lučka Centa, sicer absolventka likovne akademije v Madridu, dogodek fotografirala. 

V častitljivem devetem desetletju življenja se je akademski slikar Jože Centa odločil izdati še svojo prvo knjigo, odpreti še eno plat svojega srca in v večnost zapisati spomine na kraje svojega otroštva v okolici Velikih Lašč v letih pred, med in po drugi svetovni vojni. V knjigi Ne ugašajte mi luči pred bralca v številnih barvnih odtenkih niza številne zgodbe iz časa, ki ga je oropal brezskrbnega otroštva, doma ter družine. A knjiga ne prinaša le pokanja pušk in hrumenja vojaških letal, poguma in žrtev, ampak tudi duhovito napisane spomine na zanimive osebe, ki so lahko bivale le v tistem času in okolju.

V prvem delu knjige so zapisani spomini na čas, kakor so ga doživljali otroci. Od vstopa v osnovno šolo, ko se je že napovedovala vojna, do njenega začetka, ki je prinesel zaporedne tragedije prav v njegov dom. Ta pričevanja bi bilo težko razdeliti na posamezna poglavja, zato so zapisani kot celota ter kljub vsej tragiki dogodkov vendarle obarvani z otroškim optimizmom. V drugem delu so opisani vaški posebneži in »petlarji«, junaki tistega časa, ki so svoji okolici dajali poseben čar in svojevrstnega duha ter jih je avtor prikazal tudi na ilustracijah.

Jože Centa v svojem v svojevrstnem slogu pisanja prepleta avtentični jezik otroka z jezikom odraslega, današnji knjižni jezik plemeniti s takratno govorico velikolaške okolice. Tako je nastala barvita sestavljanka prelivajočih se zgodb, ki skozi pogled nedolžnega otroka prehajajo v pogled razumnega odraslega. Odraslega, spravljenega s svojim življenjem, ki se je zavestno odločil, da s svojimi zgodbami ne želi nikomur škodovati, želi le postaviti izviren spomenik tistemu času, ki ga zaradi zgodovinskega spomina ne smemo pozabiti. In o njih govoriti po resnici ter brez pretiravanja ali prirejanja. Da se ne bi ponovilo! Da bi naši potomci še čutili lepote stvarstva ter znali odgovorno krmariti ta svet. Svet, katerega podobe je sicer avtor vse svoje plodno življenje tako vestno beležil predvsem v svojih likovnih delih, in jih sedaj z jasnimi in pronicljivimi mislimi prelil še v pisano besedo. (Iz nagovora Urbana Cente)

Avtorjev življenjepis je povzela njegova vnukinja,  Urška Centa.

Jože Centa – življenjepis

Jože Centa je bil rojen leta 1934 v Dvorski vasi pri Velikih Laščah. Domači kraji so ga obdarili z izjemno življenjsko popotnico: s Trubarjevimi bukvicami, z Levstikovim neupogljivim slovenstvom, s Krpanovo odrezavo duhovitostjo in Stritarjevo bogato domačo govorico. Druga svetovna vojna je neusmiljeno zarezala v njegovo otroštvo s požigom domače vasi in selitvijo na Malo Slevico ter kruto izgubo matere. Po vojni ga je k sebi sprejela teta iz Ribnice. Vpisal se je na nižjo gimnazijo in leta 1954 maturiral v Kočevju. Istega leta jeseni se je vpisal na Akademijo likovnih umetnosti v Ljubljani, študiral v razredu profesorja Antona Gojmira Kosa in leta 1960 diplomiral. Po zaključenem študiju je kot samostojni umetnik pričel ustvarjati svoj bogati likovni opus. Od leta 1962 in vse do upokojitve je delal tudi kot likovni pedagog v Ljubljani, kjer živi še danes.

Njegova raznolika umetniška likovna dejavnost je priznana tako v slovenskem kot v mednarodnem prostoru. V slikarstvu je trajno in trdno vpet v krajinarstvo, ki ostaja ena od njegovih temeljnih izraznih vsebin. Pomenljivo ga je zaznamovala rodna Dolenjska, prelepa zelena pokrajina z bogato stavbno dediščino. Vanjo je vraščen na prav poseben način, zato se v njegovih številnih upodobitvah zrcalita njena bogata preteklost in živahna sedanjost.

Jože Centa je mojster barve in risbe, s katero se poetika in ekspresija združujeta v izrazno moč umetniške pripovedi. V obseženem slikarskem opusu je med drugim prepoznaven tudi kot ilustrator in avtor velikih stenskih kompozicij. Samostojno in skupinsko je mnogokrat razstavljal v Sloveniji, Avstriji, Italiji in ZDA. Udeležil se je številnih srečanj likovnikov ne le kot slikar, temveč tudi kot pobudnik, idejni vodja in mentor. Za svoje delo na likovnem, organizacijskem in dolgoletnem pedagoškem področju je dobil več nagrad in priznanj.

Jože Centa in Velike Lašče

Akademski slikar Jože Centa s svojim delom že dolgo bogati kulturni utrip Velikih Lašč. Kar pomenijo rojaki Trubar, Levstik, Stritar in Javoršek za pisano besedo, prav gotovo pri izražanju skozi likovno umetnost predstavlja Jože Centa. Za leta 1981 obnovljeni Kulturni dom v Velikih Laščah je izdelal Levstikov portret in s tem obeležitvi 150. obletnice Levstikovega rojstva dodal pomemben pečat. Leto pozneje je zasnoval tradicionalna srečanja likovnih umetnikov pod skupnim imenom Trubarjevi kraji ter bil vrsto let njihova gonilna sila. Nezanemarljiv in neizpodbiten je tudi njegov večletni predani angažma pri zagotavljanju sredstev za obnovo Trubarjeve domačije na Raščici, v galeriji katere svoja dela razstavljajo likovni ustvarjalci Trubarjevih krajev vse od otvoritve leta 1986 dalje. Jože Centa je s svojo slikarsko vlogo in s pomembnim sooblikovanjem kulturnega življenja pripomogel k rasti in prepoznavnosti Velikih Lašč v luči likovne umetnosti. Prav njemu gre zasluga, da so lepote teh krajev upodobljene na številnih platnih likovnih umetnikov. Leta 2014 je postal častni občan Občine Velike Lašče.

Posebni gost Janez Škrabec

Na predstavitvi knjige v knjigarni Konzorcij je posebni gost Janez Škrabec, direktor podjetja Riko, d.o.o., povedal: »Zame kot radovednega otroka in kasneje mladeniča je bilo ustvarjanje Jožeta Cente, našega rojaka iz Velikih Lašč, pomembna in usodna dediščina, s katero sem vstopal v svet in ki me je nenehno soočala s stvarnostjo, ki posega iz videnega onkraj videnega. Govorim sicer v svojem imenu, predstavljam pa generacije nas Ribničanov, ki smo na platno – kot na pladnju – sprejeli pomembno sporočilo o čarih in vrednostih umetnosti. Danes si v Ribnici težko predstavljamo, kako bi se kraj, na katerega sva oba s slikarjem Cento, neodpovedljivo navezana, kulturno razvijal, če ne bi gospod Jože Centa pred približno štiridesetimi leti povabil svoje kolege slikarje na druženje in ustvarjanje v Ribnico. Njegova pobuda po umetniških druženjih je tedaj začela razvijati Ribnico v eno pomembnejših umetnostnih središč v Sloveniji, v meni osebno pa je vzgojila vseživljenjsko ljubezen do umetnosti.«

V neformalnem pogovru je bilo več posegov, med drugim izražen novinarski očitek, da je Jože Centa cenzuriral imena sicer njemu znanih zločincev, kot je bil črnorokca V. M. nad komaj šestnajstletnem mladeniču, Kališčarjevemu Tončku, ki je po kapitulaciji odšel v partizane, a so ga v enem dnevu zajeli in ubili, pretreseno mater, ko so na vozu pripeljali sinovo truplo z glavo navzdol pa zasmehovali in žalili. Župnik, ki ga je mati prosila za pokop v Velikih Laščah, ji je odgovoril, da “komunisti niso vredni, da bi bili pokopani v blagoslovljeni zemlji”, in so pokop morali opraviti v Ribnici.

Centa zelo slikovito opisuje kapitulacijo Italije, ob koncu vojne pa med prvimi beg  organizatorjev bele garde in domobranstva skupaj z domačimi izdajalci. Pravočasno so izvedeli, da jim je beg edini izhod. Posebej omenja škofa Rožmana, ki “je bil s svojimi dobro založenimi skrinjami že tam. To novico so prinesli “rdečkarji”. In njim je kazalo verjeti.”  Uboga, zapuščena raja, ki je ostala kot trop ovac brez pastirja, pravi Centa, je vsako uro dobivala drugačne informacije. “Najbolj razveseljiva je bila tista, da se vrača iz Londona kralj Peter in da bo kmalu vse tako, kot je bilo pred vojno…”

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: