Peter Handke v Sloveniji z Nobelovo nagrado ni dočakal čestitk, ampak le Žalost onkraj sanj


Žalost onkraj sanj

Slavni avstrijski pisatelj, dramatik, publicist, esejist, prevajalec in intelektualec Peter Handke ob lanski Nobelovi nagradi za književnost v Sloveniji ni prejel tako rekoč nikakršnih čestitk, tako ne iz vrst uradne politike ali kulturne politike, kot ne iz pisateljskega društva, penovcev, SAZU, posameznih pisateljev, med katerimi so nekateri izrecno izdvajali nagrado od pisateljevih političnih stališč…, s čimer ga je slovenska javnost izključila iz svojega nacionalnega občestva in ga posledično še dodatno kaznovala za vse njegove uspehe. Med prvimi pozitivnimi odgovori je bila odločitev založbe Beletrina, da izda njegovo knjigo Žalost onkraj sanj v novem prevodu in s spremno besedo Amalije Maček. Prvič je knjiga sicer izšla v slovenščini že leta 1977 v prevodu Stanke Rendla, a so manjkali nekateri odstavki.

Žalost onkraj sanj je sijajen naslov, ki je sicer prevod angleške verzije knjige A Sorow Beyond Dreams, ne pa izvirne nemške Wunschloses Unglück (Nesreča brez želja, Brezželjna nesreča). V slovenščini združuje vsem znano žalost in seveda prav tako sanje, a v kombinaciji, na katero ne bi pomislil nihče, razen Handkeja. Njegova knjiga je namreč tako žalostna kot sanjska, tako realistična kot nadrealistična, metafizična ali magično realistična, če dodam slikarski stil kakega Magritta.

Peter Handke je namreč prevelik pisatelj, da bi znal žalost zgolj opisovati, tako kot pri nas Boris Pahor ali Drago Jančar. Handke zna nekaj več, to je rojevati bolečino skozi izvirnost refleksije in besedne upodobitve elementarnih reakcij in hkrati podzavestnih prebliskov, s katerimi svojemu bralcu nenehno meša glavo, tako da ne ve več, kaj se dogaja, kje, kdaj, kje je v tej pripovedi pisatelj, v kateri osebi in kot kdo nastopa, v kateri časovni točki družinske kronologije piše in čuti, kako skače iz točke do točke, kraja in mesta, ožje in širše domovine, sistema ali režima, dokler se neka celota ne zaokroži tako pripovedno kot stilno, občuteno in izpovedno.

Peter Handke je svoji materi pravzaprav napisal nekrolog, iz katerega spoznavamo krutost časa in dogajanja, težko življenje rodbine, materino strast po svobodi in manifestaciji svoje ženstvenosti, elegence in intelektualne prebuje, kar ji pisatelj pripisuje z željo po branju knjig in njihovo selekcijo, tako rekoč profesorskim občutkom za vrhunskost, s čimer pa nehote nakaže, da je on sam po njej podedoval vse to, o čemer piše – o njej.

Žalost onkraj sanj je težka, po svoje temačna knjiga, ker kaže na kruto usodo slovenstva na avstrijskem Koroškem, v krajih, ki so, za razliko od Primorske (Tržaške, Goriške) od matične domovine blokirani s Karavankami in s cestami (Ljubelj, Jezersko), ki jih nihče v matici ne mara in so pozimi prve zaprte. Handke je imel z materjo bogate pisemske stike, duhovne vezi, ki so pravzaprav presenetljive, če pomislimo, da se je on znašel v graškem univerzitetnem vzdušju, v katerem bi mu novo okolje zadoščalo ali ga spodbujalo k aktivnejšemu študijskemu in kulturnemu dogajanju, kar se je uresničilo. Njegovo vračanje k materi je v nekem smislu njegov dolg do njenega dajanja življenja ali narojenosti: v primežu osovražene slovenskosti, ki je bila v času avstrijskega nacizma – ta je bil najhujši – preživetnevo najtežja preizkušnja.

Handkejeva družina je imela nekaj sreče s selitvijo v Nemčijo, v sam Berlin, mati pa kasneje z doživljanjem Jugoslavije, še posebej na počitnicah ob morju, kjer je testirala prostor, ljudi, kulturo, iskala nekaj, kar bi lahko bila bližina njene identitete na Koroškem, vsaj v obliki radovednega, tihega dialoga, ne pa kakšne aktivnosti, ki je očitno v družabnosti v tem smisu nikoli ni bilo.

Njen sin, pisatelj Peter Handke je bil očitno edini človek, s katerim se ji je dalo bolj nadolgo pogovarjati, kot da bi bila ona prava intelektualna vzgoja in odločevalka o njegovi kasnejši poti. Koroška se je po svojem ideološkem poreklu vklapljala v katoliško izročilo, o katerem pa Handke izrecno ne govori toliko, kot bi morda pričakovali, da se bo izpovedal, čeprav je v govoru ob podelitvi Nobelove nagrade citiral slovenske Litanije Matere Božje, ki so mu ob odsotnosti slovenskih maš (tedaj so bile še v latinščini ali nemščini) zaznamovale narodno in krščansko identiteto.

Handkjejeva mati se skoraj ni udeleževala javnega življenja, podobno kot sam Peter Handke, dokler se kasneje ni bolj izpostavil, a bolj elementarno kot zgodovinsko analitično. Handke je v tej njeni osamitveni veličini, ponosu in samozavesti, vzvišeni, včasih provokativni lepoti, ki se je je zavedala, opazil svojo držo visokoraslega mladeniča z vedno večjim prepoznavnim šarmom, ki pa je vedno bolj zadrževal ali ohranjal distanco do ljudi, še posebej iz nekulturnih krogov. Pisateljevanje ga je izločalo iz družbe tako, da ji je bil s knjigami, ki sta jih nekako skupaj brala, hkrati vedno bolj prisoten, a spet ne dovolj. Mati v njem še ni uvidela bodočega uspešnega pisatelja ali celo kariernega, poklicnega pisatelja, vsaj o tem Handke ne piše. Tu med njima ni bilo nekega “vzvišenega” dialoga z izrekanjem misli o osebni izbranosti, kar je pravzaprav presenetljivo, saj vsaka mati svoje otroke zelo hitro vpraša: kaj bi ti rad postal.

Peter Handke sorazmerno precej piše o emancipaciji, še posebej ljudi na deželi, na Koroškem, na dvojezičnem, slovenskem vaškem okolju ali malomestnem, če je tam sploh kakšno mesto, razen Celovca. Mati mu je hkrati metafora za kršenje prepovedanih norm in za osamosvojitev življenja kot takega; za osmislitev individua, s čimer pa nehote poudarja že kar Sartrov eksistencializem v Bit in nič, bi skorajda lahko rekli, ali pa celo Drugi spol Simone de Beauvoir, ne da bi pisatelj in njegova mama to sploh poznali; a je že tako, da nekaj čutiš, tudi če analize tega še ne poznaš. Brala pa je, celo Knuta Hamsuna, Dostojevskega, Gorkega, Thomasa Wolfa ali Williama Faulknerja; od kod njen literarni radius, če ne od samega sina Petra Handkeja ? Vsako knjigo je brala kot opis lastnega življenja in kot korak naprej k osamosvojitvi in samoosvoboditvi. Malo dobimo informacij o njenem političnem prepričanju; bolj je zaupala in s tem volila socialiste, ker so imeli več občutka za delavce. Svetobolje katoliške vere ji je bilo tuje, verjela je v tuzemsko srečo; tu pa je bolj ali manj padala in na koncu padla (na lastnem izpitu).

Sam samomor je bil nekaj vzvišenega, nadbivanjskega v smislu konkretnih lokalnih in vsakodnevnih dejavnosti, z vsemi stiskami in težavami, ponižanji in razžalitvami; bralec ga dojema in v knjigi spoznava kot nekakšen “moj obračun”, moj poklon sebi, moj spomenik in moja vzvišenosat nad vami, ki boste ostali tam, kjer ste, jaz pa vendarle imam še sina, v katerega zaupam in vem, kako bo uspel, ker je moj sin in ima vse svoje karakterne lastnosti in intelektualne sposobnosti po meni.

Če bi rekel, da je mati s svojim samomorom sina Petra Handkeja osamosvojila in ga eksistencialistično “vrgla v svet”, bi bil do pisatelja precej provokativen in bi to Handke lahko razumel celo kot žalitev, česar pa ne mislim, saj je bistvo človeka, da se pri osemnajstih letih, ko gre od doma študirat drugam, kot Handke, osamosvoji, in potem mama nima več kaj spraševati. Lahko si s sinom le še dopisuje.

Oče je v Žalosti onkraj sanj bolj stranska oseba; Handke je šele pred maturo izvedel, kdo je njegov krvni oče. To je bil nemški bančni uslužbenec Erich Schönemann, ki pa je bil že poročen, a se mu je Handkejeva mati v nekem trenutku vdala in zanosila, kasneje pa poročila z nemškim podčasnikom Adolfom Brunejem Handkejem, s katerim je kasneje imela še dva sinova in hčerko. Mama je bila Maria Siutz ali Sivec in bi se Peter Handke lahko pisal kar Peter Sivec.

Ko je dobil Nobelovo nagrado, sem bil kmalu zatem v Milanu, a nisem v izložbah niti ene knjigarne ugledal kakšno njegovo knjigo ali vsaj opozorila, da je Nobelova nagrada za književnost leta 2019 že podeljena. Paradoks, ki marsikaj pove o usmerjenosti evropske literarne scene.

Marijan Zlobec


En odgovor na “Peter Handke v Sloveniji z Nobelovo nagrado ni dočakal čestitk, ampak le Žalost onkraj sanj”

  1. Kaj Handke, kaj Januš?

    SAZU je svojemu opisnemu članu Petru Handkeju v kratkem čestitala za Nobelovo nagrado. Toda ko sm zaprosil predsednico SC PEN Ifi, da bi penklubovci čestitali za visok jubilej prijatelju Gustavu Aloisu Janušu, spesniku, slikarju (70 samostojnih razstav doma in po svetu), prevajalcu na avstrijskem Koroškem, me je tako rekoč kar sredi stavka nesramno ali nastopaško zavrnila, češ da sicer slavni Gustav Januš nji ne pomeni nič… vsaka nadaljnjadobra volja je bila pri tem zbirokrattiziranem kot komisijskem SCPEN odveč, tudi kaj pa koga zanima v Ljubljani literarna mlaada revija Mladje…?! Leta 2015 je prejel zlatnik poezije Gustav Januš, ki je, kot so pesnika, slikarja in urednika opisali v utemeljitvi nagrade, osrednja literarna osebnost slovstvenega ustvarjanja na Koroškem v sosednji Avstriji in najmočnejši lirični glas koroških Slovencev. A to SC PEN in Ifi ne pomeni nič. Niti ne življenjsko jubilejno, nima smisla niti za humor.
    Bil sem ogorčeno rzočaran nad takim odnosom do pesniškega in likovnoumetniškega avtorja, a kaj, saj niti Janušev kolega Peter Handke tovrstnim osebicam ne pomeni nič, podobno kot sicer Ciril Zlobec, Tone Pavček, Kajetan Kovič, Ivan Minatti, Miroslav Košuta, Neža Maurer, Veno Taufer, Svetlana Makarovič, Vladimir Gajšek, Niko Grafenauer, Tone Kuntner… Veselje tokraj budnosti.

    Osebno prijateljsko sem Petru brž čestital za Nobelovo nagrado… – V. Gajšek.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: