Sopranistka Ana Netrebko je na svetu ena sama


Pravkar končani koncert opernih arij z najslavnejšo operno in koncertno pevko na svetu, Ano Netrebko, se je kljub hudi nevihti, ki se je zdivjala tri četrt ure pred napovedanim začetkom koncerta na Kongresnem trgu; padalo pa je še po uradni uri 20.30, tako da smo še kakih dvajset minut počakali, da se je na odru in v parterju ter na zelenicah in v ozadju s kakimi 2000 ljubitelji opere, začelo zares. In sijajno dokončalo.

Ar DSCN1148.jpg

Jusif Ejvazov in Ana Netrebko na Kongresnem trgu, fotografije Marijan Zlobec

Nizek pritisk se je začel višati, čim je na oder kot prva solistka prišla Ana Netrebko. Po uverturi k Verdijevi operi Nabucco, kjer je orkester Slovenske filharmonije takoj opozoril nase in dal vedeti, da tudi oni niso nevredni spremljave na odru tako eminentne pevke, ki se z lahkoto predstavlja na vseh najpomembnejših svetovnih opernih in koncertnih odrih.

Ana n 1 DSCN0716

Arija Elizabete Tu che le vanità conoscesti del mondo

Lahko si predstavljamo, kakšna odgovornost je priti na oder, ko vidiš publiko, najprej še pod dežniki, potem pa skoraj na ukaz brez njih, vidiš množico občinstva do Uršulinske cerkve in parka Zvezda, da bi videli in poslušali njo, ki jo vsaj s televizijskih posnetkov spremjajo in poznajo že kakih dvajset let, seveda pa tudi z edinega ljubljanskega nastopa v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma s koncertno izvedbo opere Jolanta Petra Iljiča Čajkovskega.

Ana N 1 DSCN0702.jpg

Takoj začutiš njeno osebnostno moč

Ana Netrebko si je izbrala zahtevno in dolgo arijo in seveda vlogo Elizabete Tu che le vanità iz Verdijeve opere Don Carlos. Arija je postavljena na sam začetek petega dejanja in po vsem že doživetem ter videnem na odru. To je nočna scena ob grobu Karla V., ki se mu Elizabeta približa in pade na kolena. Je miselna lamentacija in notranji monolog, kot pregled lastne zgodovine v zadnjih letih in usode, ki ji je iztrgala ljubljenega Don Carlosa, da se je iz političnih razlogov morala poročiti z njegovim očetom, španskim kraljem Filipom II.  Iz samega ambienta v operi je jasno, da uvodni Tu ni namenjen nekomu še živemu, niti operni osebi v kontekstu izteka same zgodbe, ampak Bogu, kajti, “če se še joče na nebu, joči nad mojo žalostjo”. To je v celoti briljanten tekst in samo občudujemo lahko Ano Netrebko, da je že v svoj začetek ljubljanskega koncerta uvrstila nekaj najbolje elementarnega, kar obstaja v Verdijevih operah. Na koncu ni dovolj le Elizabetina žrtev, ampak tudi Filipova, ker bo moral žrtvovati lastnega sina Don Carlosa, potem ko je v nastopu pred avtodafejem, kaznovanju krivovercev, pred kraljem – očetom potegnil meč.

Ana N 11 DSCN0718.jpg

Eterno giuro d’amor là Dio da me ascoltò

Vendar pa se takoj za to arijo zgodi preobrat, Don Carlos pride in se še enkrat sreča z ljubljeno Elizabeto, a se poslovita kot: Addio, mia madre! (Don Carlos) in Mio figlio, addio! (Elizabeta). Tu pa ju presenetita Veliki inkvizitor  in Filip II. , ki terja dvojno žrtev (Io voglio un doppio sacrifizio!). To se ne zgodi, ker nenadoma nastopi star menih, v katerem pa Filip II. prepozna svojega očeta Karla V., to pa potrdi še zbor, Elizabeta reagira z eno samo besedo: “O ciel”, menih pa odvede Don Carlosa k sebi, s čimer pa Verdi posredno Filipa II. reši pred sinomorom, na katerega je bil po pritisku Velikega inkvizitorja pripravljen. Elizabetin Tu je kot molitev vendarle uslišan.

Ana N 9 DSCN0715

Se Carlo ancor dovrà fermare i passi a sera

Vloga Elizabete (Elisabetta ali Isabel de Valois) je v bistvu napisana za bolj dramski sopran, tako da ga vsaka pevka glasovno poudari in mu nakaže dramatično moč tudi v sami operi ali na sceni. Netrebko je svoj vstop rahlo omilila in s tem nakazala bolj introvertirano, samospraševalno naravo ali karakter izpovedi, ki se, bi lahko rekel, postavi pred zrcalo življenja in dela nekakšen obračun. In ve, da so vse iluzije izgubljene. A Bog je tu in od njegove volje je odvisno, kaj bo iz nebes storil – zanjo in Don Carlosa.

Ana N 7 DSCN0707

Con le lor armonie cantino il nostro amor. Addio, bei sogni d’or, illusion perduta!

Ana Netrebko je v drugem delu deset, enajstminutne arije (skupaj z orkestrskim uvodom) dramatičnost stopnjevala, pokazala še nizko lego svojega glasu, medtem ko je poudarek v tej ariji na srednji legi, a ima vrsto visokih sopranskih glasovnih akcentov, kjer pevka lahko razvije svojo dramatično moč; še posebej na samem koncu, kjer pa se intonančno spusti, tako kot vda v usodo. Čisto na začetku smo lahko občudovali orkester, še posebej v trobilih, ki s počasnimi akordi napovedujejo dramatiko in usodnost, z glasbenimi motivi pa aludirajo na grob Karla V.

Ana N 2 DSCN0722.jpg

Se ancor si piange in cielo, piangi sul mio dolor

Don Carlos je po mnenju mnogih najboljša Verdijeva opera, nekateri imajo za boljšo le Aido, nekateri pa seveda Traviato. Če bi bil program daljši in bi NIJZ dovolil prekoračitev 100 minut in hkrati dovolil še odmor, ki ga nocoj ni bilo, bi oba pevca zlahka dodala ali v program uvrstila še Aido, pa Trubadurja…

Ana N DSCN1007.jpg

Na odru sta še zaplesala

Ana Netrebko je odrsko seveda pela tudi Aido in Traviato ali Trubadurja, pa ne le v Salzburgu, kje smo jo občudovali na onem rdečem žametnem divanu… Tu je takoj pokazala izjemno kulturo petja, podajanje snovi in njene vsebine, vsak detajl in seveda lepoto fraziranja s čistim glasom, polnim emocije in dojemanja celotnega opernega konteksta, ki v Don Carlosu niti malo ni lahek, še bolj pa tragičen. Pri Verdiju najbolj trpi ljubezen, ki je hkrati najbolj kaznovana, ima pa skladatelj vsekakor še vsa druga čustva. Ana Netrebko v dramatiki ne pretirava, ne poje odsekano, močno, v nekem smislu “napadalno”, ampak išče smisel v glasu kot najvišji obliki človekove izpovedi, seveda duše. Duša pa je blizu Bogu.

J 1 DSCN0774

Jusif Ejvazov

Tu pa bi vendarle imel pripombo, da sem pogrešal še kakšno arijo iz ruskega repertoarja, tako da je pričakovanje za prihodnje leto glede ruskih oper več kot upravičeno. Ne morem se strinjati, da niti Ana Netrebko na slovanskih tleh, kot je Ljubljana s svojim sedežem Foruma slovanskih kultur (povezuje več kot 300 milijonov Slovanov v trinajstih slovanskih državah: Belorusiji, Bolgariji, Bosni in Hercegovini, Češki republiki, Črni gori, na Hrvaškem, v Makedoniji, na Poljskem, v Ruski federaciji, na Slovaškem, v Sloveniji, Srbiji in Ukrajini), ne pokaže svoje domovine ali od kod je doma. Domet ruske opere je veliko veliko večji; a je nismo dočakali niti v dodatku.

J DSCN0777.jpg

Arija Don Alvara

Tu mi, kot še ob marsikateri priložnosti, pride v spomin kratek tekst Dostojevskega, ko je napisal predstavitev ruskih slikarjev; za dunajsko svetovno razstavo leta 1873, ko so zgradili Prater. Dostojevski se je v nekem trenutku tako rekoč jokajoče vprašal; zakaj Zahodna Evropa Rusije nima za enakopravni del Evrope, pravzaprav “nas niti nima za Evropo ?” Ana Netrebko sicer ve, da to ni res, a hkrati ponavlja napake in se “prilagaja”, čeprav seveda hkrati vsi vemo, da je vsa glasba, ki jo poje, lepa.

J DSCN0779

Arija Turriduja

Jusif Ejvazov, ki sem ga pred kakimi petimi leti slišal v dunajski Državni operi, izrazno in interpretativno napreduje, vendar pa mu še manjka tisti dramatični naboj, ki ga bo odvezal notranjih občutij nekakšne odvisnosti ali sobivanja z glasbeno partnerico in ženo na skupnem odru. Malo mu še manjka funkcije dialoga, v kateri se zaostri moška potenca.

J 4 DSCN1075.jpg

Zadovoljstva ni možno skriti

Namreč ta mu malo manjka, tudi ko je sam na odru, da se razumemo. Arija Don Alvara  La vita e inferno all’infelice…O tu che in seno agli angeli iz Verdijeve Moči usode je pokazala razcvet artikulacije, linij, čistosti, vendar je njegov glas manj všečen od nekaterih, ki so bolj zaznamovali operno zgodovino.

Ana N DSCN1091

Non ti scordar di me

Dvojnost možnosti nastopanja skupaj, se je pokazala tako v Puccinijevi Tosci, ko sta sicer pela svoji ariji vsak zase;  Vissi d’arte (Tosca) in E lucevan le stelle (Mario Cavaradossi), kot v duetu Pinkertona in Čo-čo-san Vogliatemi bene iz opere Madama Butterfly, kjer pa bi raje videl še za malenkost počasnejši tempo, tisti, v katerem je znal skadatelj “hudičevsko” uživati. Tu so valovanja glasov in spremljave orkestra izven vsega pričakovanega, ker je izpoved veliko globlja, kot se potem, v nadaljevanju, – kot veste, se vse in vedno dogaja “kasneje” -, razvije in dokonča.

Ana N 5 DSCN1115.jpg

Ne pozabi me

Jusif Ejvazov je izbral še izjemno arijo Turriduja Mamma, quell vino e generoso iz Mascagnijeve opere Cavalleria rusticana. Če bi bil bolj “osvobojen”, a na to še čakam, bi bil že njegov vstop tak, da bi mi zaledenelo srce; Mamma je ena sama beseda, v kateri čutiš bližnjo smrt, in to od noža v dvoboju za čast. Ejvazov je premehak, preliričen, ta arija je v bistvu predsmrtna groza, a je kot tako malokdo zna zapeti, podobno seveda velja za orkestrsko spremljavo.

Ana N DSCN1068.jpg

Prvi dodatek je bila napitnica iz Verdijeve Traviate

Ana Netrebko je iz zakladnice slovanske opere izbrala le arijo Rusalke Měsíčku na nebi hlubokém iz Dvoržakove istoimenske opere. To je nočna scena vodne vile, ki živi v svojem vilinjem svetu sredi temnih gozdov ob jezeru v družbi vil in povodnega moža. Arija je tožba na vrbi sedeče Rusalke mesecu in povodnem možu o svoji ljubezni (po spoznanju Princa in seveda zaljubljenosti vanj) in hrepenenju. Arija je hrepenenje po počlovečenju, kar je seveda mišljeno ne le mitološko, ampak dejansko, znotraj človeške družbe.

Orkester Slovenske filharmonije je sam zaigral še uverturo k Bizetovi operi Carmen in Intermezzo iz Mascagnijeve Cavallerie rusticane. Tu sem pogrešal orgle, sicer pa je bil orkester odlično pripravljen in se je izkazal z zelo občuteno in prefinjeno spremljavo, med drugim s soli harfe, angleškega roga, oboe, flavte, violine, sekcije trobil.

Dirigent večera Michelangelo Mazza je posebno dragocena pridobitev ne le ljubljanskega koncerta, ampak verjetno še bolj obeh nastopajočih pevcev. Ana Netrebko je pela pod dirigentskim vodstvom raznih dirigentov in zelo dobro ve, kdo kaj zna in kako se z njim na odru počuti. Tu je bilo ujemanje na vseh ravneh očitno zgledno, čeprav dirigent sam ni želel biti toliko opazen, kot slišen. Vedel je, da bodo oči vseh uprte v Ano, seveda še Jusifa, v njega pa še najmanj.

Ana N 6 DSCN1143

Drugi dodatek

Izbor pesmi Non ti scordar di me Ernesta De Curtisa je bil bolj v kontekstu ravnokar zaključenih gostovanj obeh pevcev v Italiji. Mi pa smo, kot veste, njihovi sosedi, a spet smo pri zgornji pripombi; Rus želi biti še bolj “Rus” na italijanski način, medtem ko je italijanskih pevcev vse manj.

Ana N 5 DSCN1158.jpg

Zadnji aplavz

Curtis je bil potem še drugi dodatek. Tu in pri Pucciniju je intonacija Ane Netrebko malo popustila; malenkost je višala; čutila se je vznemirjenost, nihanje zračnega pritiska, vlaga, hiter padec temperature za deset stopinj, huda nevihta poprej, skrb, kako sploh bo in kaj… Ni lahko kar stopiti na oder v polni pripravljenosti, mi pa spodaj pod dežniki.

Brlek 1 DSCN1175.jpg

Bo, če se z očmi srečata Ana Netrebko in Darko Brlek

Ampak jo ali ju bomo držali za besedo; direktorju Festivala Ljubljana Darku Brleku sta namreč zatrdila, da imata prihodnje leto še nekaj prostih dni za ponovno gostovanje v Ljubljani, ko ne bo nobenih omejitev več. Če…

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: