Gostovanje Ansambla Gustava Mahlerja na 68. Ljubljana Festivalu je pokazalo dvojno programsko podobo in izvedbeno prakso; ansambel je bil napovedovan kot primer izvajalca redko slišanih skladb (Mendelssohn) ali pa znana dela interpretira na novo (Beethoven). V nekem smislu je ansambel družinski projekt žene, violinistke in solistke Elene Denisove in njenega moža, pianista ter dirigenta Alekseja Kornienka. Člani ansambla so gostujoči glasbeniki, sestavljen pa je po programski potrebi, od godalne sekcije (Mendelssohn) do širše zasedbe z dodanimi pihalci (Beethoven).
Elena Denisova na odru v Preddverju Križank, vse fotografije Marijan Zlobec
Letošnji Beethovnov jubilej se je na 68. Ljubljana Festivalu že začel z Deveto simfonijo in Tretjim klavirskim koncertom, nadaljeval se je sinoči z dvema transkripcijama, sledijo še drugi programski sklopi, med njimi celotna izvedba desetih Beethovnovih sonat za violino in klavir z violinistko Lano Trotovšek. Za zaključek festivala pričakujemo še Beethovnov večer s Filharmoniki Scale.
Sinočnji koncert v Preddverju Križank je pokazal, kot rečeno, dvojno podobo programske zasnove. Beethoven v priredbah ali transkipcijah sodobnega nemškega skladatelja Franza Hummla se je zdel kot “njivo za obdelovanje”, kjer si sodoben skladatelj s precejšnje časovne distance privošči svoj pogled bodisi na neko celovito Beethovnovo kompozicijo, kot je Klavirski koncert št. 2 v B-duru, op. 19, ali pa na dve ariji iz opere Fidelio. Ta kmetijska meliorizacija Beethovna skladatelja kajpada ne poveličuje, ampak bolj poudarja neke osebne kaprice, veščine, izzive in na koncu, to pa vsekakor, samo izvedbeno prakso, to je koncertni program.
Sodobni skladatelj, ki se izživlja na delih svetovnih mojstrov, nima dovolj lastnih ustvarjalnih idej, izvajalec novo nastalega hibrida pa misli, da je pokazal in dosegel nekaj, česar ne bi bili sposobni drugi solisti. Obakrat je potreben velik ustvarjalni in poustvarjalni napor, rezultat pa ni enakovreden, za poslušalca pa sprejem novo slišanih del precej nelagoden. Vprašanje, če je tak občutek namen katerega koli koncerta.
Uvodoma smo poslušali Hummlovi transkripciji dveh arij iz Beethovnovega Fidelia op. 72 za violino in orkester; najprej Marcellinino arijo O wär’ich schon mit dir vereint ter zatem Leonorin recitativ in arijo Abscheulicher! Wo eilst du hin ?. Operne arije imajo poleg svoje vsebine in izpovedi še svoj kontekst, tako zgodbeni kot karakterni, emotivni, skratka živi čoveški profil. V transkripciji nastane nadomestek vsega tega z neadekvatnimi ustvarjalnimi postopki, s fantazijo, da se da glas obeh žensk v Fideliu z violino in njeno orkestrsko spremljavo na novo osmisliti in postaviti v dialog med odrom in avditorijem. To se žal ne izzide, posledica pa je izvedbeno in poslušalsko neprepričljiv poizkus iz hibridne tvorbe ustvariti novo in predvsem enakovredno umetnino. Violinistka Elena Denisova se je zelo trudila, a je sicer njena zelo čista in tehnično brezhibna igra ostajala od opere odmaknjena, morda je bilo blizu Fidelia le nekaj uvodnih taktov Marcellinine arije in zatem pasaž rogov.
Druga transkripcija pa se je lotila Beethovnovega Klavirskega koncerta št. 2 op. 19 in ga spremenila v Koncert za violino in orkester št. 2 v B – duru. Že sam drugi klavirski koncert je na repu izvajalske prakse Beethovnovih klavirskih koncertov ali po umetniškem pomenu in vrednosti: 5, 3, 4, 1, 2, tako da si poslušalci običajno zapomnijo le njegov tretji stavek Rondo. Molto allegro kot kompozicijsko najboljši del koncerta. Seveda so se slišali določeni glasbeni trenutki iz klavirskega parta in orkestrske spremljave, a ostaja vtis vendarle precej odtujen, še posebej pa kadence, namenjene lastni, torej solistovi promociji nekih tehničnih veščin.
Izvedba je bila solidna, ansambel pripravljen, ni pa bilo opazno, da bi glasbeniki v teh priredbah zares uživali. Dirigent je ženo ubogal, ona pa kot glava družine poganjala svoje gospodinjstvo z veliko vnemo, tako rekoč z atletsko koncertantno držo in desno nogo, zašpičeno s čevljem z visoko peto v trpečo odrsko desko.
Ko sem z Beethovnom dotrpel, sem si oddahnil.
Povsem drugačno koncertno podobo je ponudil drugi del koncerta, ko smo poslušali Koncert za klavir, violino in godalni orkester v d-molu Felixa Mendelssohna – Bartholdyja. Takoj zaslišiš in začutiš naravnost vsega, od same sicer redkeje izvajane kompozicije kot možnost doživljanja in vživetja v izvirno glasbeno snov. Tu se je dirigent Aleksej Kornienko še bolj izkazal kot dirigent izza klavirja, kot pianist pa presenetil s čisto in občutljivo igro, medtem ko je violinistka Elena Denisova, postavljena na levo stran odra (namesto običajo desno), kljub temu, da je bila pravzaprav obrnjena stran od dirigenta in pianista, ustvarila živ dialog, sozvočje presenetljive muzikalne izpovedi, z več emotivnega naboja, kljub dejstvu, da ima rada pravzaprav bolj solo profil ali se kaže kot vodilna osebnost ves večer na odru sploh.
Ta osebnostni profil Elene Denisove se je pokazal še v obeh dodatkih z vrhuncem v Montijevem Čardašu. Njen mož Aleksej Kornienko je lepo vzgojen in ve, kakšen je pravilen položaj moškega v družini.
Marijan Zlobec