Na letališču v Ciudad de Mexico, po poletu iz Oaxace in pred nadaljevanjem poti v Guadalajaro, mi je na štantu s knjigami – zakaj brniško letališče ne prodaja najbolj markantnih slovenskih knjig, da bi jih potniki, ki gredo na počitnice in si želijo aktualnega branja, lahko kupili, ne vem – padlo v oči več knjig, med njimi o zgodovini svetovne mafije, dve knjigi o slavnem španskem osvajalcu iz 15. stoletja Hernánu Cortésu, potem pa še Sodoma, lanska knjiga francoskega publicista Frédérica Martela. Knjiga je istočasno izšla v več jezikih in državah, med drugim v španščini. Ne bi rekel, da špansko obvladam, sem pa opravil tri semestre ali kurze španščine pri dr. Irene Mislej še v osemdesetih letih, ko je Delo objavilo interni razpis za učenje še kakšnega jezika, in tečaje pri takratni Delavski univerzi plačalo, če je kandidat opravil izpite. Brez vsaj pasivnega znanja španščine v Srednji in Južni Ameriki ne moreš nikamor. Španščina je pomembnejša od npr. nemščine, italijanščine, francoščine ali ruščine.
Knjiga Sodoma na letališču v Ciudad de Mexico, foto Marijan Zlobec
Sodoma je takoj vzbudila hude kritike, še posebej tistih krogov, ki so Cerkvi in Vatikanu zelo naklonjeni, kar se zdi razumljivo in sprejemljivo, s tem pa se problematika sama od sebe ne spreminja, ker avtor ne govori o nečem abstraktnem, ampak o konkretnem.
Avtor Martel seveda take kjige, ki v glavnih obrisih obravnava položaj v katoliški Cerkvi z vidika gejevstva in pedofilije med njenimi aktivnimi člani, vse do kardinalov in v času nekaj zadnjih papežev, ne bi mogel napisati sam, čeprav je delal in raziskoval ter potoval štiri leta.
V uvodu in epilogu razloži in predstavi vse svoje poti po svetu, kot tudi svoje sodelavce v posameznih državah. Zanimivo pa je, da raziskovalno ni obiskal več slovanskih katoliških držav, kot so Slovenija, Hrvaška, Češka, Slovaška…, ki zanj v tej tematiki niso bile toliko zanimive. Jasno pa je, da je obiskal Poljsko. Skupaj je opravil ali so sodelavci (80) osebno imeli – tudi kot prevajalci (ne pismeno ali po telefonu) okrog 1500 intervjujev ali pogovorov, med njimi več kot 130 s kar 41 kardinali, seveda poimensko omenja vse, s katerimi se je srečal, med njim tudi slovenskega kardinala dr. Franca Rodeta. Pogovarjal se je še z 52 škofi, 45 apostolskimi nunciji oz. veleposlaniki, več kot 200 duhovniki in semeniščniki…Obiskal je trideset držav. Knjiga ima kar 635 strani, zato je celotno bibliografijo “prestavil” na spletno stran s pripombo, da je je za 300 strani. Ker knjigo šele berem in “padam v nezavest” vsakih nekaj strani, glede na to, kar izvem, pa se ne bi rad utopil zaradi nje, ko bom čez teden dni zaplaval v Acapulcu, dodajam nekaj misli od ljudi, ki so knjigo že recenzirali.
“Avtor v uvodu prisega na vse poročevalske svetnike: preverjanje dejstev, neposredno novinarstvo in da bo pisal samo o dejstvih. Precej drzna deklaracija za knjigo o homoseksualnem lobiju v Cerkvi, kjer se vse dogaja za ali pod pogrinjalom. In vendar se zdi, da je govorica gonilna sila Petrove prestolnice. Vsaj tako izhaja iz Martelove zgodbe, ki je poleg tega precej izbirčen glede pridobljenih informacij, zato se seveda prehranjuje s potencialom govoric. Sodoma je knjiga o zlorabah (predvsem spolnih, pa tudi na primer finančnih) vatikanske hierarhije in duhovnikov… Martelova razkrivalna knjiga, ki obravnava izjemno pomembno temo patologije v Cerkvi, žal ni zdržala teže žanra, zaradi česar je težko verjeti v njeno verodostojnost in preglednost. Škoda.”
“Piše, da je glavni razlog za upad duhovniških poklicev povečanje strpnosti do LGBT gibanj po vsem svetu, saj je Vatikan predvsem “odlagališče” istospolno usmerjenih. In to je vse. Kasneje se lahko med vrsticami prebere (ali prej ugotovi), da lahko obstajajo tudi drugi dejavniki, ki povzročajo to stanje: družbena in kulturna sekularizacija, konservativnost Cerkve, škandali itd. Ta nedvoumna in nesporna diagnoza trpi, čeprav Martel izjavlja, da njegov cilj ni soditi, ampak pokazati hinavščino. Poleg tega bralec dobi vtis, da nekatere ljudi avtor obravnava bolj kot druge, da se sogovorniki nenehno trudijo ujeti v past lastne teze, da je do njih kritičen in neusmiljen, da silovito išče škandale, kar knjigi seveda ne koristi.“
“In vendar ima knjiga ogromen izhodiščni potencial, ker se zdi, da predpostavka te publikacije ni bila le poceni senzacija, ampak realističen prikaz slike opustošene Cerkve, ki se ne spopada z obstoječo resničnostjo in nam razpada pred očmi, ker se hierarhi bojijo priznati napake in zlorabe. Martel, ki opisuje pontifikat Janeza Pavla II., Benedikta XVI., Pavla VI. in papeža Frančiška, je hotel pokazati imperij na robu brezna… Skrivanje pedofilnih škandalov, nestrinjanje z uporabo kondomov, ko na desetine milijonov ljudi na svetu umre zaradi aidsa (vključno z duhovniki!), afera Vatileaks itd., gejevstvo kardinala Antonia Sodana, aroganca kardinala Stanislawa Dziwisza, konservativizem in spretnost Benedikta XVI. (“roza papeža”) ustvarjajo shizofreno in zastrašujočo podobo Vatikana.”