Dr. Jože Možina s Slovenskim razkolom draži komunističnega bika

Kosovelova dvorana Cankarjevega doma je bila pod večer premajhna za vse, ki so želeli prisluhniti tiskovni konferenci oziroma predstavitvi najnovejše knjige zgodovinarja in novinarja dr. Jožeta Možine Slovenski razkol. Okupacija, revolucija in začetki protirevolucionarnega upora.

Dr. Jože Možina se sladko smeji, vse fotografije Marijan Zlobec

Če se malo spomnimo leta 1991, ko je bilo že dovoljeno ponatisniti številne knjige iz medvojnega časa, kot Črne bukve, nastajale pa so še druge in nove, je Možinova knjiga pravzaprav prišla na svetlo zelo pozno.

Demokracija je prinesla vsaj to, da lahko nastajajo knjige, ki jih poprej ni moglo biti,  ali pa so bile prepovedane, da narod ne bi vedel, kaj se je zares dogajalo, drugo pa je, koliko so te ali take knjige zares dopolnjujoče, komplementarne ali celostna resnica o najbolj krvavem obdobju na Slovenskem po rekatolizacijskem spopadu s protestantizmom, da ne pozabimo, kaj se je na Slovenskem še dogajalo okrog leta 1600. Saj veste kaj je zapisal Ivan Cankar v Hlapcih o reformaciji in protireformaciji in o nas,  češ da so tedaj pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila in mi smo vnuki svojih dedov.

Dr. Jože Možina

Možina namreč pove ravno tako ali isto; mi smo vnuki svojih dedov. Kot veste nihče nima pravice nad resnico ali do edino njegove resnice, ampak je resnic lahko več, zato je treba na Možinovo knjigo gledati kot hkrati zelo spretno, preračunano, lahko celo preračunljivo, a hkrati prav tako parcialno, kot je še cela vrsta zgodovinskih knjig.

Zaklinjanje, da gre pri knjigi Slovenski razkol za znanstveno monografijo, je prav toliko zanesljivo, kot na zaklinjanje pri kakšni “nasprotni knjigi”.

Lojze Peterle jo je zelo dobro zvozil

Ideološko zgodovinopisje nima kakšnega velikega dometa, prav tako kot ne revolucionarno ali komunistično: eni so domobranski zgodovinarji, drugi pa režimski. Vsi pa imajo soroden interes: zmagati. Bojan Štih mi je enkrat, ko je bil že na smrt bolan, rekel, da zgodovine ni, so samo zgodovinske knjige ali knjige o zgodovini. Ampak to me ni toliko presenetilo, kot me je izjava:”To bo vse spet Šuštarjevo”. Umrl je že leta 1986.

Ko zmaga en režim, hkrati z njim zmagajo njegovi zgodovinarji, ko pa se ta ali isti režim zlomi, pridejo na površje nasprotni zgodovinarji. Lahko bi rekel, da smo sedaj v obdobju kontrarevolucije in kontrarevolucijskega ali kontrarevolucionarnega ali domobranskega zgodovinopisja.

Slišali smo na koncu precej prihoanalitsko analizo travm, ki jih čuti toliko ljudi, ki so morali biti v prejšnjem komunističnem režimu tiho. In so prišli tako polnoštevilčno na predstavitev knjige. Možina je konkretno rekel, da se genski zapis prenaša na potomce.

A kot veste, je bil Narodni svet za Slovenijo na pobudo Slovenske ljudske stranke in bana Dravske banovine Marka Natlačena v dnevniku Slovenec javno razglašen kot prvi in edini odrešilni za Slovenijo. Ta je 10. aprila razglasil, da prevzema oblast v Sloveniji. V njem so sodelovali predstavniki Slovenska ljudska stranka (SLS), Jugoslovanske nacionalne stranke, Narodnoradikalne stranke, Socialistične stranke Jugoslavije in Samostojne demokratske stranke. Prošnjo Komunistične partije za vstop so zavrnili z utemeljitvijo, da ni legalna stranka. Odklonili so tudi predlog, da bi Narodni svet postal Obrambni svet. Zgodovinarji se najbolj bojiji povedati, kdo bi v imenu komunistov sodeloval v Narodem svetu. To bi bil sam Boris Kidrič. Če bi Kidriča sprejeli, bi verjetno do ustanovitve Osvobodilne fronte sploh ne prišlo, saj bi bila nepotrebna, ker bi vse naloge narodovega odpora zoper vojaško okupacijo prevzel sam Narodni svet. To se žal ni zgodilo, tako da bi se moral Možina najprej zamisliti, kdaj se je zgodovina, o kateri pripoveduje, sploh zgodila ali začela dogajati. Zgodila se je leta 1937 s papeško encikliko o nevarnosti brezbožnega komunizma in posledično ustanovitvijo Komunistične partije na Čebinah.

Slovenska pesem iz ust Marcosa Finka in dr. Mitje Ferenca, ki se jima je pridružila še dvorana

Zanimivo je, da glavni mešalec zakulisnega medvojnega dogajanja na strani Cerkve, filozof in duhovnik dr. Aleš Ušeničnik, prevajalec in komentator omenjene papeževe enciklike, nikoli ne nastopa, v nobeni knjige, ne komunistični ne domobranski, tako tudi ne pri Možini.
Možina žal nima uvida v leta pred samo vojno, to je v vse spopade, ki so v intelektualne, filozofske, ideološke, cerkvene, politične kroge vnesli polemike, nasprotja, zamere, nestrinjanja in seveda nesodelovanja že veliko poprej, že v tridesetih letih. To morda lahko najbolje spremljamo okrog dogajanja z Edvardom Kocbekom sredi tridesetih let.

Možina noče poudariti, da so akterji slovenske zgodovine bili aktivni že pred okupacijo, tako komunisti kot katoliki, le da je bilo slednjih 99 odstotkov prebivalcev. Kako lahko zmaga en odstotek ljudi ?

Možina je zelo zvit in politikantski, če mu osebno to kaj veliko pomeni, a kot vidimo mu. Hkrati je problem, na katerega nima smisla, da v njegovem imenu odgovarjam jaz.

Če bo nekdo nekaj želel najti, bo že poiskal tisto, s pomočjo česar bo izpovedal resnico. To pa ni težko, saj je bilo pobitih družin (s strani komunistov) toliko, da ni težko pokazati s prstom na vse slabo v zmagovitih vrstah partizanskega gibanja, ki v bistvu to sploh ni bilo, ampak je bila zgolj komunistična revolucija.

Možina uporablja celo vrsto dokumentov, shem, novih fotografij, pričevanj, dnevnikov (Žebot), tabel, številk, novo odkritih arhivskih gradiv (Straža), pri čemer je skupni imenovalec v tem, da so komunisti povzročili večje gorje in več smrtnih žrtev kot vsi okupatorji skupaj.

Objektivnega zgodovinopisja ni, sem le jaz, ki pišem na podlagi meni dragih dokumentov in tako, da bom dokazal, da ima moj ideološki ali idejni profil prav. Res si niti v sanjah ne predstavljam, da bi Možina na podlagi komunističnih dokumentov pisal z radostjo o njih. To ni možno; psihološki refleksi tega ne dovoljujejo.

Predstavitev dokumentov

Še manj pričakujem od recenzentke knjige, domobranske zgodovinarke dr.  Tamare Griesser Pečar, ves čas na univerzitetnem položaju v Avstriji, od koder so prihajale najhujše nacistične okupacijske čete na Štajersko in Gorenjsko, da bi pisala proti njim, saj ji Avstrija daje univerzitetni profesorski kruh. A smo na srečo imeli frančiškana, patra Kazimirja Zakrajška, ki je o teh nepojmljivih nacističnih grozodejstvih pisal že leta 1942, ko je knjigo Ko smo šli v morje bridkosti v slovenščini izdal v Washingtonu. To najprej preberite. Možina ga ne pozna.

Se bo to zgodilo ali popravilo šele čez petdeset let ali več ? Morda, poglejte kako je s prvo svetovno vojno, ki se je končala pred sto leti. A vemo že vse? Ne vemo. Ljudje, ki so vstopili v politiko konec osemdesetih let, mislim na protirevolucijski ali antikomunistični politični strani ali usmeritvi, so imeli doslej same koristi, veliko večje od njihove dejanske sposobnosti. Natanko kot poprej komunisti. Isti, je ena najbolj znamenitih oznak.

Nadškof dr. Stanislav Zore in dr. Dimitrij Rupel

Možina je sijajen manipulator, še posebej, ker na dogajanje pred več kot sedemdesetimi leti lahko gleda s perspektive, ki takrat absolutno ni bila mogoča, sedaj pa je vsakršna kombinatorika v službi svojega ali zaželjenega cilja. Ta pa je dokazati, da so za vse zlo, ki se je zgodilo slovenskemu narodu, krivi komunisti (in bi v resnici njih morali vse pobiti in vreči v jame).

Matej Tonin

Gorje premaganim je ena najbolj univerzalnih zgodovinskih ugotovitev, če pomislim na poboje francoskih kolaborantov, za katere sta zahtevala smrtno kazen celo Simone de Beauvoir in Jean Paul Sartre, da ne omenjam milijon žrtev v povojni državljanski vojni med levico in desnico v Grčiji ali v samem italijanskem obračunu po usmrtitvi Mussolinija in zatem še kaznovanju pripadnikov Socialne republike ob Gardskem jezeru. Ste kdaj brali, kako so se Italijani med sabo klali ?

Potrjena slava

To seveda ni zanimivo, Možina natanko ve, kako se “draži bika”, namreč komunističnega. Ta bik je v bikoborski areni in čaka na svoj konec, a poprej bo še zelo dolg spektakel.
Možina je ogromen narcis in mu ta bikoborska arena še kako prija.
Več besed pa morda niti ne zasluži. Je kaj trpel ? Je bil vsaj en dan v hosti ? Ni tri dni nič jedel ? Za koga bi se boril ? Saj ne ve. A lepo piše in govori, zato se ga Janez Janša, ki ga na predstavitev ni  bilo, boji.

Marijan Zlobec