Mitja Čander v Slepcu veliko vidi, morda še preveč


Z veliko pompa, dokler ni prišla na plano Luciferka, je bila v medijih in javnostih pospremljena prva izvirna knjiga avtobiografske, pa tudi fiktivne romaneskne proze direktorja in glavnega urednika založbe Beletrina Mitje Čandra. Njegov prvenec Slepec je izdala mariborska Založba Litera, ki jo vodi Orlando Uršič.

Čander DSCN0853.jpg

Globoka premišljevanja Mitje Čandra, fotografije Marijan Zlobec

Pogovor ob izidu knjige je v dvorani Slovenske matice že pred dnevi vodil sodelavec Beletrine, pisatelj in literarni kritik Urban Vovk. Iz njunega pogovora, polnega velikih besed in misli, je skoraj polna dvorana Slovenske matice utegnila sklepati, da gre za prelomno delo, knjigo leta, če ne še kaj več.

9789617056259.jpeg

Malo je bilo vendarle treba prebrati knjigo, da lahko rečem še kaj mimo “uradnega pogovora” ali bolj “trezno”, kot so v knjigi opisani razni prizori, iz katerih diha štajerska lokalna, da ne rečem provincialna, hudomušno zvita in preračunljiva mentaliteta, ki naj bi ob dodelitvi laskavega naziva EPK (Evropska prestolnica kulture) dobila svoje pravo in svetovljansko mesto ter postala tako rekoč regijsko središče Srednje Evrope. Ne nazadnje imamo prizor predsednikovega predloga, da bi bili organizatorji, skupaj z nekaj okoliškimi državami, morda celo s Hrvaško, Svetovnega nogometnega prvenstva. (Verjetno bi v Ljudskem vrtu igrali finale) in bi Čander kot državni sekretar sedel v VIP loži in čakal, da ga kdo fotografira.

Čander 3 DSCN0897.jpg

Pisatelj in bivši kulturni minister Tone Peršak čestita avtorju

Medtem je bil s Čandrom že televizijski intervju, ki je imel lep in dober, torej pohvalni odmev, a nihče ne zazna ali opazi razkoraka med leporečjem in slabo res je(m).

Hvaliti knjigo nima smisla, grajati pa toliko, kot si zasluži.

Prvi problem je v tem, da je Mitja Čander prestopil h konkurenci, torej iz kritike in esejistike v čisto literaturo, čeprav ne v fantazijsko ali imaginativno, ampak s precejšnjim deležem zapisanega v avtobiografsko, samoironično in posledično z ekvilibristično držo, tako da bralec nekaj časa bolj visi na levo, potem se na jeklenici čez Dravo izravna in nadaljuje bolj po desni. A Drava je prenevarna, da bi padel vanjo.

Drugi problem je, da je tak prozaični koncept, ki je v bistvu linearen in v literarnoteoretskem smislu nezahteven, razvojno zastarel. Kot kakšen Fran Milčinski pred sto leti. Malo me celo spominja na Butalce.

Čander 4 DSCN0895.jpg

Bivša varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer

Tretje je, da se Čandru, ob prebiranju njegove knjige, kot pisatelju kaj dosti ne pozna, da je prebral že na stotine knjig, bistveno boljših od svoje. Bolj je opazno njegovo znanje šaha in poznavanje kombinacij, ki jih posledično transformira v strukturo teksta. Kot pisatelj igra šah s samim seboj še na drugi strani; je jaz kot bele figure in vsi drugi s črnimi figurami.

Četrta ugotovitev bi bila, da vsekakor ni romanopisec po milosti Božji, kot na primer Feri Lainšček, če omenim njega, ki ni iz Maribora, medtem ko imam za dva Mariborčana glede milosti Božje še zadržke. Se pa zelo trudita, da bi prišla v območje Milosti.

Čander DSCN0832.jpg

Je Slepec v bistvu papiga, ki preveč čveka ?

Petič; jezikovno je malo boljša avtobiografska reportaža z elementi osebne izpovedi, ki se vedno bolj širi v sicer fiktivni, a lokacijsko in dogajalno prepoznavni svet, povezan tako z Ljubljano kot še bolj Mariborom in njegovim obdobjem Evropske prestolnice kulture. O njej izvemo pravzaprav malo, razen da je oni postopernik hotel za svoj projekt pol milijona in v pisateljevi sobi vrgel stol v steno. Mogoče še o bienalu svetovne likovne umetnosti, ki pa je v celoti propadel, čeprav je bil izveden mednarodni razpis za novo galerijo s prispelimi več kot sto projekti in zmagovitimi Madžari, a je na koncu vstopil v štajersko areno lokalni gledališki faktor s svojim arhitekturnim prijateljem in natečaj je bil “zgažen”, a o tem ni v knjigi ne duha ne sluha. In Maribor je bil kulturno investicijsko uničen. Vse do danes, tako da posledice EPK niso prinesle nič trajnega; ne nove galerije na desnem bregu Drave, ne nove Umetnostne galerije Maribor, ne Univerzitetne knjižnice Maribor, kar pa ni pisateljski problem nekdanjega vodje EPK.

Čander 5 DSCN0905.jpg

Predsednica Društva novinarjev Slovenje Petra Lesjak Tušek

Šestič, izbral je sicer duhovito razpoloženje ali “štimungo” inteligentne intelektualne zajebancije, samoironije, anekdotičnosti… S politično samopromocijo izmišljenega ministrstva za državni razvoj in svoje funkcije državnega sekretarja v njem ter s fascinantno vizionarsko nalogo Slovenija 2100, kot model za prihodnost in potencial za implementacijo razvojnih konceptov, o katerih pa v nadaljevanju ni ne duha ne sluha, niti ironično niti fantazijsko, vse bolj strelja v prazno, saj iz te njegove “vizije” ne izvemo nič.  Od vsebine je pomembnejši obris scenarija, tako da je padel pri edini morebitni vsebinsko-časovni nadgradji  svojega teksta in se zasidral v polpretekli dospelosti ali že minulosti. Pisatelj ne opazi, da vizionira nazaj, ne pa naprej. Prav tako vse bolj pozablja, zakaj sploh piše in kaj je s tem ustvarjalnim aktom hotel (doseči). In če pisatelj ne ve, bo že bralec “vedel”.

Čander 7 DSCN0911.jpg

Filmski režiser Jan Cvitkovič mi je bil na tej predstavitvi sumljiv

Sedmič, pri pisanju ni opazil, da se jezikovno počasi ali polagoma prazni, se banalizira,; nima nobenega izjemnega literarnega stavka, čeprav je imel ne le svoj, ampak še ženin “rdeči svinčnik”. Ampak ta svinčnik je bolj kot pisati znal črtati, tako da se je na koncu, z ženino pomočjo, kar potrjuje oni znani izrek, ki pa se ga v tem trenutku ne spomnim, drži pa, še kar srečno izvlekel.

Čander 2 DSCN0902.jpg

Knjiga za predsednico PEN Slovenija Ifigenijo Simonović

Osmič, bojim se, da Mitjo Čandra ne bom več mogel jemati zelo resno, po sprenevedanjih, celo lažeh v zvezi z Luciferko pa sploh. Svetost knjige je padla v mentaliteto politike. S to razliko, da je biti politik v založništvu, kot vidimo, trajnejše narave kot so kratke usode velike večine politikov. Danes ni nikogar, ki bi znal našteti vse ministre vsaj v enem državnem sektorju. Ko pa bodo spraševali, kdo je bil direktor Beletrine…

Devetič, čeprav ga poznam že vrsto let, nisem pomislil, da je tako slep, ker se mi je vedno zdelo, kot da vse izjemno dobro vidi. Prepoznal je tudi vrednost rente za pomoč in postrežbo.

Zorko DSCN0888.jpg

Pisatelj Zorko Simčič praznuje 98 let

Desetič, je skupna ocena tako tako; ena minus trojka.

Čander DSCN0829.jpg

Mitja Čander se smehlja

Marijan Zlobec


En odgovor na “Mitja Čander v Slepcu veliko vidi, morda še preveč”

  1. Čander je eden nasilnežev v založniškem poslu -prevzem Beletrine, EPK… Verjamem, da ni kaj prida pisec, da pa ima svojo velevizijo Slovenija 2100 :).

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: