Slovensko gledališče v Trstu od 1848 do 2018 pri SM


Slovenska matica je na svoji zadnji tiskovni konferenci predstavila zgodovinsko knjigo s področja gledališke umetnosti in še posebej le-te v slovenskem zamejstvu na Tržaškem. Knjiga dr. Bogomile Kravos Slovensko gledališče v Trstu Od prvih nastopov do današnjih dni 1848 – 2018 tako poudarja bogato in dolgo tradicijo slovenstva v Trstu, kontinuiteto slovenskega gledališča vse do danes.

Dr. Ignacija Fridl Jarc in dr. Bogomila Kravos, fotografije Marijan Zlobec

Knjiga opozarja na prisotnost Slovencev v Trstu v vseh družbenih sistemih vse do danes, ko vlada v Italiji zgolj navidezna demokracija, pod katero pa se skriva ali občasno plane na plan (ponovno) profašistična podoba mesta. Ravno fašizem pa je Slovencem zadal največ ran, ne nazadnje s požigom Narodnega doma 13. julija 1920 in nekaterih drugih slovenskih gledaliških in kulturnih dvoran, o čemer knjiga prav tako spregovori, le da bi bilo potrebno ob stoletnici požiga Fabianijeve mojstrovine v Trstu napisati novo monografijo, čeprav ena že je, a jo je treba še dopolniti.

Dr. Bogomila Kravos

Dr. Bogomila Kravos je pripravila celovit prikaz gledališke zgodovine in razvoja institucionalnega gledališča v Trstu od začetkov do danes. Kaj vse to pomeni in prinaša je težko reči na kratko, saj gre za 170 let dela slovenske zgodovine, ki je vsem premalo znana in se zanjo, resnici na ljubo, centralna Slovenija, kot bi dejal pisatelj Boris Pahor, ne briga.

Dr. Bogomila Kravos in Mojca Jan Zoran

Žal pa se zanjo ne brigata niti obe univerzi na Primorskem (v Novi Gorici in Kopru), prav tako pa ne Tržaška univerza. O tem na tiskovni konferenci sicer ni bilo govora, a bi bilo treba enkrat odpreti centralno vprašanje: zakaj imamo lokalne univerze, če jih raziskovalno ravno svoj prostor ne zanima ?

Mojca Jan Zoran

Tako je Slovenska matica v Ljubljani našla partnerja v Slovenskem gledališkem inštitutu, ki ga je na tiskovni konferenci zastopala direktorica Mojca Jan Zoran. Med drugim je povedala, da so s SM že sodelovali pri izdaji izbora gledaliških kritik Jerneja Novaka in da je sodelovanje za Slovenski gledališki inštitut in Slovenski gledališki muzej bistvenega pomena, saj le tako nastajajo knjige, pomembne za ohranjanje kulturnega spomina za sodobnike in zanamce. O sami knjigi pa je menila, da je dr. Kravos, ki je že izdala več knjig o tržaškem gledališču, prav z njo dosegla sintezo vsega dosedanjega raziskovanja.

Dr. Bogomila Kravos

Dr. Kravos je ob predstavitvi svoje knjige posebej spomnila na začetke nastanka slovenskega gledališča kot rezultat narodne zavesti premožnih slovenskih Tržačanov, na  primer ladjarjev, prav tako pa izjemno voljo prvih generacij gledališčnikov, ki so na svojem področju delovali z neverjetnon pripadnostjo tako gledališču kot slovenstvu z visoko narodno zavestjo. Veliko je bilo premier, manj pa je znano, da so nekatere pripravili zgolj za nekaj ponovitev. Omenila je, da so v slovenskem gledališču v Trstu igralce plačevali nekoliko bolje kot v Ljubljani in so zato igralci in režiserji radi prihajali v Trst. Tako najdemo mnoga slavna imena, kot so Milan Skrbinšek, Anton Verovšek, Anton Cerar Danilo ali Avgusta Danilova, ki je iz Trsta kot gledališka igralka odšla v ZDA.

Kravos je spomnila na močno slovansko noto v Trstu; tu so bili še Hrvati, Srbi, Čehi.

Kravos odpira mnoga poglavja, podpoglavja in segmente iz zgodovine, v katero vključuje znana, zelo znana ali celo imena, ki jih na prvi pogled s tržaškim gledališčem ni moč povezovati, kot skladatelja Marija Kogoja ali goriški krog semifuturistov Sofronia Pocarinija, pa scenske osnutke avantgardističnega slikarja Avgusta Černigoja in s tem opozarja, da so mnoge zgodoviske teme še odprte in premalo podrobno ali natančno, kaj šele celovito predstavljene. Seveda omenja veliko močnih gledaliških osebnosti, kot je na primer Jaka Štoka, igralec, režiser, pisatelj in založnik, ustanovitelj Dramatičnega društva leta 1902, pobudnik gradnje Narodnega doma v Trstu in ustanovitelj stalnega gledališča v njem.

Pri kronologiji, ki je v knjigi sicer bogata za vsa obdobja, bi bilo bolje, če bi vsa imena izpisala, ne pa samo kratice, saj je mnogo bralcev, ki na pamet priimka ne znajo sami dopolniti z imeni, če niso izpisana. Prav tako manjka igralska zasedba predstav.

Bogomila Kravos (Trst 1948) je slavistka, teatrologinja, doktorica znanosti s področja literarnih ved in samostojna raziskovalka. Poučevala je na slovenskih višjih srednjih šolah v Trstu, s Sergejem in Ivanom Verčem ter Borisom Kobalom je vodila Slovensko amatersko gledališče (1971–1977), bila med ustanovitelji Novega tržaškega teatra (1989–1990), vodila je Slovenski klub v Trstu (1994–2004) in je od leta 1991 predsednica mestnega društva Slavko Škamperle.

Dr. Ignacija Frild Jarc in dr. Bogomila Kravos

Kot izvedenka za tržaško Slovensko stalno gledališče sodeluje s Slovenskim gledališkim inštitutom v Ljubljani, tržaškima Civico Museo Teatrale C. Schmidl in Slovenskim raziskovalnim inštitutom. Doslej je objavila monografska dela: Slovensko gledališče v Trstu 1945–1965 (Ljubljana: SGM, 2001), Zlatina leta v tržaškem gledališču (Koper: Lipa, 2003), Slovensko stalno gledališče v Trstu – tradicija v medkulturni stvarnosti (Ljubljana: SGM, 2011), Slovenska dramatika in tržaški tekst (Ljubljana: SGM, 2011), SAG – TRST (Slovensko amatersko gledališče od sezone 1971/72 do sezone 1976/77) (Ljubljana: SGM, 2012), Zgodba mojega očeta (Ljubljana: SM, 2013), Un teatro per la città (Trst, Ljubljana: SLORI, SSG, SLOGI, 2015), zbirka esejev Aplavz tržaškemu gledališkemu ansamblu iz let 1945–65 (Trst: ZTT, 2017). Objavlja tudi v strokovnem tisku. Sopodpisala je scenarij dokumentarca Pappenstory – Štorija o slovenskem amaterskem gledališču SAG Trst (Bela film, rež. Martin Turk, 2016).

Predstavitev knjige na Slovenski matici

Monografija Slovensko gledališče v Trstu. Od prvih nastopov do današnjih dni 1848–2018 je najbolj celovit pregled gledališke dejavnosti Slovencev v Trstu in okolici od začetkov v letu 1848 do danes. Avtorica Bogomila Kravos je v njej zbrala in objavila pomembne vire in fotografsko gradivo, ki govorijo o začetkih narodnega in obenem gledališkega prebujenja Slovencev na Tržaškem. Gledališko zgodovino Trsta povzema kronološko, po pomembnejših obdobjih in zgodovinskih prelomnicah. Vsakemu razdelku je dodala tudi seznam vseh zabeleženih uprizoritev.

Narodni dom v Trstu pred fašističnim požigom, foto Wikipedija

Kljub izjemni količini podatkov je prikaz razvoja tržaškega gledališča, kot ga izpisuje Bogomila Kravos, predvsem živa in živeta gledališka stvarnost, saj avtorica navaja številne javne dokumente – pisma, kritike, časopisne izrezke, v katerih niso poudarjena zgolj zgodovinska dejstva, ampak tudi politični, kulturni, jezikovni in povsem medčloveški odnosi v tržaškem gledališkem okolju. Delo Slovensko gledališče v Trstu. Od prvih nastopov do današnjih dni. 1848–2018 je dragoceno tudi zato, ker v njem avtorica uspe odstreti odrske zavese po zaključku predstave in potem, ko so ugasnili žarometi javnosti. S celotnim priloženim strokovnim aparatom in natančnimi popisi bo njeno raziskovalno delo nedvomno postalo dragocen vir za prihodnje raziskovalne rodove. (Iz predstavitve Slovenske matice)

Požig Narodnega doma 13. julija 1920, foto Wikipedija

Bralca bo fascinirala bogata zgodovina, iznajdljivost organizatorjev gledališkega življenja in delovanja, širina programov, povezava s prostorom in aktualnost s časom (uprizarjanje Cankarjevih dram bolj kot v Ljubljani še za dramatikovega življenja in takoj po njegovi smrti), celo dejstvo, da je v Trstu nekaj časa po drugi svetovni vojni delovalo samo slovensko gledališče in da so italijansko ustanovili šele po političnem dekretu vlade v Rimu. Dr. Kravos se dotika tudi sodelovanja Slovencev s slovenskim programom Radia Trst A, ki je gojil slovensko gledališko besedo.

Danijel Malalan

Sedanji direktor Slovenskega stalnega gledališča v Trstu Danijel Malalan je kot gost na predstavitvi omenil, da obnova gledališča poteka in da bo on kot glavna figura nastopil v naslednji knjigi o zgodovini slovenskega gledališča v Trstu.

Marijan Zlobec


En odgovor na “Slovensko gledališče v Trstu od 1848 do 2018 pri SM”

  1. Marijan,

    verjetno in res si bil edini, ki si tokrat dopolnil tržaško vprašanje zgodovinsko in glede na fašizem bistveno, omenil si kontekst vedno aktualnega zverinskega požiga Narodnega doma – 13. julija 1920 – v Trstu! Sicer je bil povod za pogrom v Trstu in drugih krajih Julijske krajine, kot veš, izveden – iz Splita, ko so tam orožniki na strele odgovorili in ubili poveljnika ladje Gullia, 13. julija pa so zbesneli tržaški fašisti sklicali shod na trgu Unità, povrhu pa so zbesneli protislovenski zlikovci fašisti pohodno uničili Narodni dom s strelnim orožjem, granatami, ga zažgali. Prav nenavadno je, da balkanska armada niti v letu 1945 in ne prej dobesedno ni iztrebila tržaškega fašizma, primeroma ne le v zadnjih bojih, ampak vsaj z javnimi usmrtitvami, podobno kot so obesili drugi Mussolinija in njegovo ljubico kot poljsko strašilo – pa je bil takoj mir. Vedno po zlu italijanskega smrtonosnega zločinstva ostanejo kvečjemu kot rumena medijska poročila, nič več ko slednja – in slovenske javne tiskovine in e-mediji dandanes? Kot da je požig Narodnega doma – kot hotela! – v Trstu samo nekakšna ohlapna epizoda javnega reda in miru? Za omenjeni načrtovani požig je tudi kriva tedanja Giolittijeva vlada. Stvar je popisala med drugim Milice Kacin Wohinz – Primorski Slovenci pod italijansko zasedbo 1918-1921, it. Alle origini del fascismo di confine (Gorica 2010) – govori tudi o tem požigu,
    Marijan, hvala za pojasnilni prispevek.

    Vladimir Gajšek

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja