Je Alan Hranitelj najboljši kostumograf na svetu?

Razstava Alana Hranitelja vzbuja velik obisk in pozornost; med obiskovalci so sicer gosti Ljubljanskega gradu kot dnevni turisti, ne manjka pa tudi ljudi, ki prihajajo na grad zgolj zaradi razstave Vzporedni svetovi.

Izziv kulturnemu svetu, vse fotografije Marijan Zlobec

Videl sem že njegove poprejšnje razstave v Ljubljani; v Moderni galeriji, Mestni galeriji, Mednarodnem grafičnem likovnem centru, Mestnem muzeju. Vedno je bil odličen, celovit in vseobsegajoči estet, malo mi sedaj manjka le še kvalitetnejša glasba v dvorani, kjer so na ogled gledališki in operni kostumi in bi gledalec podoživljal operne like, o katerih dejansko spregovorijo njihovi kostumi, še posebej za domače opere ali druge bolj znane, za katere je Hranitelj naredil kostumografijo.

Posebnost je “vmesni” del, kjer razstavlja risbe za Cirque de Soleil; tu bi predlagal glasbo (in video), ki ilustrira sam svetovno znani cirkus, za tretji del pa seveda individualni izbor samega avtorja. Risbe Alana Hranitelja so mojstrske in dokazujejo njegov risarski, čisto likovni talent, le da se gledalec tu manj zaustavi. Risbe so potisnjene v stranski prostor, kot da je bistvo razstave zgolj končni izdelek, ne pa ustvarjalni proces, ki temelji na začetni ideji in se najprej udejani v kostumski risbi.

Nekoč sem Alanu Hranitelju rekel, da je boljši od Versaceja, pa je bil užaljen, češ kako morem primerjati njega z nekim množičnim modnim oblikovalcem, (ki dela zgolj za denar in potrošnike, ne pa za umetnost).
Dejansko je razlika velika.

Hranitelj spada med klasične kostumografe, kot so na primer sodelovali pred sto in še nekaj več leti z Ruskim baletom Sergeja Djagileva, kot je bil Leon Bakst, ki si je s svetovnimi premierami, na primer Igorja Stravinskega, zagotovil zgodovinsko mesto. Kasneje je z Djagilevom v Italiji sodeloval celo Picasso. Kakšno desetletje potem se je za balet Djagileva v Monte Carlu kot kostumograf preizkusil celo metafizični slikar Giorgio de Chirico… Pred desetletji, zlasti v sedemdesetih, je kostume za opero ustvarjal še kipar Manzu. Seveda je teh sodelovanj likovnih umetnikov kot kostumografov (in še scenografov) na desetine in desetine.

Franco Zeffirelli je poseben fenomen, ker je hotel delati vse sam; vključno s kostumi za Mario Callas za Pariško opero.

V sodobnosti je delal celovito podobo opernih predstav nizozemski avantgardni slikar Karel Appel, ki mu je pomagal še Jorge Jara, pa nazadnje sem v Salzburgu videl slikarja in kiparja Williama Kentridgea, ki mu je pomagala Greta Goiris, sam pa je imel hkrati še razstavo…

V drugačnih opernih in gledaliških razmerah, kot vladajo v Ljubljani, bi Hranitelj imel večje možnosti ustvarjanja repertoarno zahtevnejših, posledično še kostumsko bogatejših, predstav, od baroka do sodobnosti, da ne rečem svetovnih premier ali v navezovanju kostumografskih stikov na primer z Wagnerjevo tradicijo v Bayreuthu ali Mozartovo v Salzburgu ipd. Seveda je možna pobuda same Ljubljane za izvedbe najbolj zahtevnih in celo povsem novih del v domači ali mednarodni koprodukciji.

Ni mi čisto jasno, koliko bi Hranitej lahko idejno sodeloval pri scenografiji, lučnih efektih, videu. Vzporedni svetovi aludirajo tudi na to možnost, same postavitve figur v določene kabine z vsem dekorjem pa kažejo, da mu oblikovanje prostora ne bi bilo tuje, bi ga pa okupiralo precej drugače. Še posebej, ker v osnovi ni likovni ustvarjalec in ne izhaja iz likovne poetike, da bi jo “prenesel” še v odrski ustvarjalni koncept. Dalo bi se narediti nekatere opere, kot Grad vojvode Sinjebradca, Schönbergovo Pričakovanje, še posebej Kogojeve Črne maske, za katere je seveda že delal ob EPK v Mariboru, a bi jih na primer za možno postavitev v dvorani Skalne jahalne šole v Salzburgi na Salzburških slavnostnih igrah, v kolikor bi do tega prišlo, še nadgradil in prispeval k svetovni prepoznavnosti in uspehu Marija Kogoja.

O tem, koliko baročnih oper bi Alan Hranitelj lahko kostumsko opremil, da ne rečem postavil na odre in festivale po svetu, bi veljalo razmišljati v primerjalnem repertoarnem kontekstu, ki je žal preskromen celo za tako velikega skladatelja, kot je Händel. Kaj šele drugi. Hranitelj seveda pozna dialog s časom ali zgodovino, vprašanje pa je, kdo ga za to potrebuje.

V pričujoči razstavi v primerjalnem konceptu vidim idejno in kozmopolitsko orientacijo, s smislom za ustvarjalno avtentiko konkretnega lika ali figure in hkrati občutjem ali počutjem samega nosilca ali interpreta vlog. To je del kostumov iz konkretnih predstav. Bistvena je zgodovinska celostna podoba umetnikov in umetnic, v operi take osebnosti, kot je bila Maria Callas.

Videl sem razstavo njenih ali zanjo napravljenih kostumov na Dunaju, pa celostne operne podobe s scenografijo in glasovnimi posnetki v Veroni, ko so ljudje na razstavi jokali… Pri njej se je točno videlo, kako pomembni so bili kostumi za njeno počutje v njih in z identiteto lika, ki ga mora celovito upodobiti.

Maria Callas je imela še dvoje; večinoma krone, saj je bila zelo rada kraljica, in nakit, največ Swarowskega, s katerim je sodelovala in je delal ekskluzivno zanjo, ko je kaj potrebovala.

Alan Hranitelj ima raje kot krono klobuke, res pa je, da Slovenci svojih kraljev (še) nimamo. Ni vrag, da pa jih nekoč bomo, če smo imeli že vse.

Alan Hranitelj žal takih naročniških opernih konceptov, v katerih bi se izkazali ali pokazali najslavnejši pevci, kot Ana Netrebko, ki se kot veste rada oblači v sijajne obleke in kostume, žal še nima. Ta razstava bi z Ljubljanskega gradu morala na pot v svet, kot so mesta z izrazito operno in gledališko kulturo.

Omenjena razstava kostumov, v katerih je nastopala Maria Callas, je potovala po svetu in jo je videlo menda nad dva milijona ljudi. Imela je lep katalog oziroma monografijo.

Identiteta kostumov je navedena

Kot sem prebral na predstavitvi razstave, bo monografija izšla na koncu. Upam, da bo tokrat avtor poprejšnjo monografijo še presegel, še posebej po fotografskem in oblikovalskem pristopu in se enakovredno postavil ob bok knjigam, kot jih glede mode in modnih kreatorjev ponujajo najboljše knjigarne npr. v Milanu ali na Dunaju in se njihova cena začenja pri 70, 80, 90 in sega do 200, 250 EUR.

Razlika seveda je v tem, da Hranitelj nima ljudi z imeni ali obrazi, ne dela niti kronistično niti dogodkovno ali reportažno.

Lahko pa prepoznamo kostum, v katerem bi se Maria Callas dobro počutila.

Ima pa detajle,

ki se jih da prikazati

kot individualni oblačilni okus,

iznajdljivost,

drznost,

izziv,

samozavest,

prepoznavnost,

neuniformiranost

in kolikor je še takih besed.

Posebnost so Hraniteljevi klobuki

ali nasploh pokrivala,

brez česar človeka ni,

še posebej moškega,

medtem ko je ženska tokrat malo manj “izpostavljena”,

ali pa mora imeti dolge rokavice.

“Ustvarjalni podvigi kostumografa Alana Hranitelja se prepletajo na področjih opere, gledališča in filma tako doma kot v tujini. Sodeluje z najpomembnejšimi in najbolj uveljavljenimi ustanovami po svetu.

Počivaj v miru

Hraniteljeva fantazija ne pozna meja

Razstava Vzporedni svetovi je tridelna, postavljena je ob triintridesetletnici Hraniteljevega umetniškega delovanja in trinajst let po retrospektivni razstavi Kostumografija 1986–2006 v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani. V prvem delu razstave je predstavljen izbor kostumov za gledališče, opere in balet, ki so nastali med letoma 2006 in 2019.

V drugem delu je pod naslovom Počivaj v miru zbranih sedem figur, ki sicer naseljujejo »nevidne« svetove podzavesti, sanj, domišljije in mitologije. Tretji del razstave pa je pogled v Omaro norega klobučarja – pogled v neskončno barviti svet oblačenja, za katerega ni nujno, da ostane zaprt v knjigi Lewisa Carrolla. Vrata omare so odprta … (po uradnem tekstu za predstavitev razstave)

Omara norega klobučarja

Če je “nori klobučar” bolj fantazijski ali celo fiktivni, pa je v bistvu avtobiografski. Hranitelj je kot hidra s stoterimi glavami, če uporabim neko hudo slovensko (sovražno) metaforo, ki pa je sam ne vidim slabšalno, ampak kot kompliment.

Omar je več kot trideset

Vidi se, vidi sebe, ker se ima rad ali najraje.

Moški je pri Hranitelju v prednosti

Hranitelj ima vse, kar dela moškega kot esteta, in seveda ne uniformiranega in še manj vsakdanjega.

Razstavni koncept je v bistvu kiparski

Tu pa nastopi problem. Ali je biti lep in lepo oblečen nekaj najslabšega, ker najboljšega ni nikjer (na cesti), razen v sanjah. Lep človek je osovražen, kar vedo seveda najbolj lepotice, moški pa le malo zaostajajo. Kaj sedaj ?

Odgovor ponujajo predstave, ki jim je Hranitelj dal kostumski pečat, in obleka, ki naredi človeka, če to sam hoče biti ali postati. Pomembo pa je biti, ne imeti, zato Hranitelj noče biti najslavnejši modni kreator na svetu, ker je “dovolj” biti najboljši kostumograf. Če je manj več tudi v tem kontekstu, bi vsekakor prvi manj črtal in dodal ali sklenil: kostumi Alana Hranitelja so vsekakor in vsakokrat nekaj več.

Vzporedni svetovi Alana Hranitelja so posvečeni 33-letnici ustvarjanja tega priznanega kostumografa, ki deluje na področjih opere, gledališča in filma tako doma kot v tujini, kot še enkrat rečeno.

Retrospektivna razstava bo v Palaciju in Stanovski dvorani Ljubljanskega gradu na ogled do 8. septembra, vsak dan med 9. in 21. uro.

Ne zamudite je, ker vam bo lepo.

Marijan Zlobec