Glavno mesto Hondurasa Tegucigalpa s tisoči hišk, ki iz zraka, ko se voziš z letalom, izgledajo kot ogromno razmetano smetišče, vzbuja posebne simpatije.
Najprej pomislim, da bi en močnejši potres zrušil vse male in na hitro zgrajene hiške, torej skoraj vse mesto, potem pa prevladuje vtis, da meščani hočeš nočeš delijo svojo skupno usodo.
Nekako po verižni reakciji; gradimo kjer še drugi. Bo kar bo.
Koliko je hribčkov, nisem zmogel ugotoviti. Vsi so se mi zdeli podobni ali celo enaki.
Moram pa priznati, da so me doma svarili tudi pred Hondurasom, češ da je nevaren.
Manj kot Ljubljana na Tromostovju, ker prežijo na turiste razni verjetno tuji žeparji.
Tu je turistov malo; ni nobenih skupin ali vodstev po mestih.
Američani priletijo z letali na otok Roatan in s taksiji direktno v svoj hotel ob čistem Karibskem morju. Podobno Kanadčani iz Montreala, Quebeca in Toronta.
Taksist mi je povedal, da je dvakrat tedensko neposredna letalska linija Milano – Roatan.
Iz mesteca La Ceiba, od koder vozi katamaran na Roatan, pa letijo manjša letala na Kajmanske otoke. Tja menda vozijo denar naši tajkuni; tako pravijo (ne oni).
Cerkve so kar razkošne, še posebno glavni, pa tudi stranski oltarji.
Veliko je teras z lepim razgledom, kar pogrešam v Ljubljani, ki je preveč alpsko zaprta, namesto da bi se s terasami odprla nebu in toploti sonca, ko pride, a žarki so topli tudi pozimi, če terase zastekliš.
Te tradicije ni, a je ni niti na Primorskem in ob morju.
Terase tu zadihajo in je toplo še dolgo v noč.
Tako da je vse v lučkah.
Parkov je malo, a spomenikov ne manjka.
Zakaj se jih v Ljubljani bojimo, si ne znam razložiti. Razen da nas je lastne svobode bolj strah kot kdajkoli poprej.
Tu so jasni napisi, kaj ali kdo je kdo.
Kot Benito Juarez.
Tiska in knjig je malo.
Pametni telefoni bodo premagali vse medije
in pomagali ljudem, da se ne pozabijo.
Marijan Zlobec