V galeriji Equrna so odprli prvo samostojno slikarsko razstavo Neje Zorzut, ki zaključuje svoj magistrski študij na ALUO pri profesorju, slikarju Sergeju Kapusu. Equrna je pred tem dala prostor študentom, da so se predstavil na nekaj kolektivnih razstavah. Očitno pa je izmed boljših in najboljših izbrala tiste, ki si zaslužijo samostojno ali večjo ali celo prvo predstavitev.
Neja Zorzut – Pega, podstavek iz stekla (parsol), vse fotografije Marijan Zlobec
Ta odločitev galerista Arneja Brejca sledi tradicijo Equrne, ki je začela svoje poslanstvo pred desetletji z mladimi umetniki, danes že uveljavljenimi ali celo profesorji. Žal pa so med ustanovnimi člani Trajne delovne skupnosti samostojnim likovnih ustvarjalcev, tedaj še pod okriljem RK SZDL Slovenije, nekateri že umrli, med njimi sama Taja Brejc, pa Metka Krašovec, pred njo Jože Slak Đoka…
Neja Zorzut – Pega, akril na platnu, podstavek iz stekla (parsol), 2018
Vrata je treba odpreti mladi generaciji, saj tako nič nima, ne od države ne od mesta, ne od galerij, zbiralcev, kupcev… Spoznanje, da je slikarski poklic izjemno tvegan in nezanesljiv ter da v galerijah in muzejih vladajo klike in isti ljudje s svojim interesnim okoljem, je popolnoma spremenilo ne le podobo galerij, ampak same likovne akademije, kamor pa se sicer likovni ustvarjalci večinoma zatekajo zaradi služb. Moški ali fantje so odšli v druge poklice, ostale so očitno občutljivejše ženske, študentke, tako da jih je danes na akademiji že 80 odstotkov. Lahko bi se reklo: išče se moška kvota. Zakaj je tako že nasploh na univerzi, bo prav tako še treba raziskati. Koliko študijev v Sloveniji je odveč, koliko pa jih manjka, prav gotovo vedo bolje tisti, ki se s tem vsak dan ukvarjajo.
Neja Zorzut – Stvar, akril na platnu, podstavek iz polietilena, 2018
Sergej Kapus je v spremnem tekstu ob razstavi zapisal, da je “v veliko slikovno polje na podstavku, ki ga je Neja Zorzut poimenovala Stvar, vpisana prostorska zanka ali zasuk, v katerem se znotraj in zunaj izmenjujeta glede vidnosti. Prezentacija zasuka spodmika demarkacijsko črto, ki deli prostor. Predstavlja zdrs ločnice ali meje med subjektom in objektom. Kaže na njeno izmuzljivost in propustnost ter nakazuje nihanje pogleda, v katerem je gledalec vseskozi v zamiku v odnosu do tistega, kar vidi.”
Neja Zorzut
“Sprevračanje ali zamik naslikane scene je hkrati vselej zasuk gledalčeve pozicije in prav sprevračanje prepoznave oziroma zamik znanega v skrito in tuje je tisti zasuk, ki gledalca performativno zagrabi in pripne v dogajanje. Torzija v sliki, v kateri prizor naenkrat ni samo to, kar je, zarisuje prelom vidnosti, ki kaže na nemožnost sklenitve ali totalizacije predstavnega polja. Funkcija podstavka slike je vpisana natanko v zanko, ki jo oblikuje torzija slikovnega polja. Zato podstavek ni preprosto držalo slike, ločnica z okoljem. Nasprotno. Je hkrati ločen in povezan s slikovnim poljem, tako da se v prostorskem zasuku oziroma zamiku križata. Je v notranje zunanji povezavi s sliko. Slikarka napravi vidno inherentno razsrediščenost slikovnega polja.”
Neja Zorzut in njen profesor Sergej Kapus
“Prostorski zasuk, ki je na delu v sliki in v njenem razmerju do podstavka, kaže na ireduktibilno vrzel, meri na nekaj v tej vrzeli, kar zavrača kakršno koli sklenitev. Dvojna zanka, zamik naslikane scene, ki ekstendira v prostorski zasuk slike in podstavka ter obratno, se kot nekaj prezentnega razkriva le skozi nemožnost sovpadanja vidnosti s seboj.
Neja Zorzut – Brez naslova, akril na platnu, 2018
Oblikuje razmerje, v katerem se prepoznava nikoli povsem ne izide. Zdrs prepoznave sproža potujitveni učinek. Stava Zorzutine Stvari je natanko v tem, da gledalec obstaja kot gledalec zgolj, kolikor obstaja preostanek, ki ga ni mogoče zajeti, presežek, v katerem se ne more prepoznati.”
Prišlo je veliko mladih, zlasti študentov ALUO
Neja Zorzut ima slike na avtorskih podstavkih iz različnih materialov, kar je njena izvirnost in pomen slik postavlja v novo dimenzijo dialoga med slikovnim poljem in njegovim fizičnim in metaforičnim nosilcem. So kot krona slike, a ne na glavi, ampak pri nogah. S tem pa aludirajo na nekdanje recimo baročne izpeljave pohištva, ogledal, pregrad, toaletnih paravanov…
Neja Zorzut – Reč, ki misli, akril na platnu, podstavek iz pleksi stekla, 2018
Zorzut na razstavi naredi pomembno delitev na “stare” (2015, 2016) in “nove” slike (2018). Pokaže svoj razvoj, ki gre od slikarske večinoma monokromne abstrakcije h kombinatoriki ali sestavljeni sliki, kjer zelo rafinirane monokromne, rahlo reliefne slike obogati z “intarzijami” in jim dodaja omenjene podstavke.
Neja Zorzut – Firmament, akril na platnu, podstavek iz pleksi stekla, 2018
Neja Zorzut je že s svojo prvo samostojno razstavo v odmevni galeriji Equrna naredila odlično potezo in opozorila nase kot resna, reflektirana ali razmišljujoča, osebno graditeljska slikarka v iskanju lastne poetike, kar v današnjem slikarstvu ni niti lahko niti pogost pojav, ker je vplivov tradicije in pričakovanj, morda netolerance okolja precej, za individualnega umetnika pa preveč. Še vedno smo v obdobju “redovalnice”.
Podstavek
Kdo bo dal pravo oceno, ko bo magisterij končan ?
Kot je povedala ob razstavi, je svojo prvo sliko z zadnje razstave študentov v Equrni prodala – na Norveško.
Profesor Sergej Kapus je žal pred kratkim umrl
Optimizem
in upanje
Marijan Zlobec