Prvi koncert v že 26. sezoni mednarodnega koncertnega cikla Mladi virtuozi v organizaciji Festivala Ljubljana je že pokazal, da so pričakovanja polnoštevilnega občinstva zelo visoka in da si vsi želijo poslušati že profilirane glasbenike, soliste, poustvarjalce, skratka pravi koncert “brez popustov”.
Eva Dolinšek, vse fotografije Marijan Zlobec
V nastopu dveh solistov, najprej violista Kristijana Dražila in zatem čembalistke Eve Dolinšek se je že pokazala razlika, ki jo morda pogojuje sam študij, študijsko-vzgojni proces, glasbeno okolje s svojimi spodbudami ali morda celo zavorami.
Kristijan Dražil
Zakaj si je violist Kristijan Dražil izbral težko in dolgo Brahmsovo Sonato v f-molu št. 1, op. 120 Johannesa Brahmsa, ki je že v osnovi napisana za klarinet, ne pa za violo, ne da bi do potankosti izpilil interpretativni koncept in je vanj z ves čas premočno spremljavo posegala pianistka Jelena Boljubaš, je vprašanje, na katerega si bo mladenič moral odgovoriti sam. Tako kot razmisliti o svoji študijski usodi, ki je s smrtjo prvega akademijskega profesorja Mileta Kosija povzročila vrzel, ki jo sedaj skuša zapolniti nova profesorica Maja Rome. Očitno to ni dovolj in violist nekako lebdi med tistim, kar naj bi bila osnovna študijska platforma; dosežen standard izvajanja nekih del, in njihova interpretativna nadgradnja, kjer se začenjata muziciranje z osebnostno noto in s tem umetnost.
Kristijan Dražil je zelo nazorno pokazal, kje trenutno je in kaj kot glasbenik zmore. Samostojna Brahmsova sonata v štirih stavkih je zanj premočno delo, da bi ga dojel kot izpovedno celoto in ga kot tako podajal javnosti. Imel je posamezne močnejše trenutke, potem pa pade v oglato šolsko povprečje, skratka niha, kljub dejstvu, da ima dober inštrument. Če bi izbral nekaj krajših del, ki bi mu bila karakterno bližja, bi dosegel več. Brahms ni toliko za mlade, kot si je solist tokrat sam umišljal.
Drugačen pristop je imela v drugem delu koncerta čembalistka Eva Dolinšek. Izbrala je več krajših del različnih skladateljev in z različnimi individualnimi poetikami, pri čemer se je spretno izognila samem Bachu in njegovim skladbam za čembalo, tako da je svoj nastop začela z dvema kratkima sonatama Domenica Scarlattija (1685 – 1757) in vzpostavila napeto pričakovanje občinstva v polni Viteški dvorani Križank.
Če Scarlatti nikoli ni programska “napaka”, pa je iznajdljivo ali s takim izborom želela povedati, da imamo v glasbeni zgodovini še druge skladatelje, ki so obvladali čembalo in pisali odlične skladbe.
Eva Dolinšek je koncert nadaljevala s Suito v a-molu Louisa Couperina (1626 – 1661) in dosegla interpretativni vrhunec s XXV. suito Francoisa Couperina (1668 – 1733). V petih stavkih te suite je toliko kontrastov, različnih razpoloženj, ki jih nakazujejo in od interpreta zahtevajo že naslovi (La Visionnaire, La Misterieuse, La Monflambert, La Muse Victorieuse in Les Ombres Errantes), da se s poglobljenostjo vanje da doseči najprej posamezni, nato pa končni ali celoviti efekt. Dolinšek je občutljiva in dojemljiva interpretka, ki ji je romansko glasbeno izročilo bližje kot germansko.
To je potrdila še z izvedbama del Clauda-Benigne Balbastre (1724 – 1799) (La d’Hericourt, La Boullongne, La Lugeac) in Josepha Nicolasa- Pancraca Royerja (1705 – 1755) (Le vertigo: Rondeau (Moderement).
Eva Dolinšek dojame svoje kompozicije na programu kot samostojne izpovedne celote, se vanje poglablja in skuša prikazati njihove ne le stilne značilnosti, ampak hkrati kot dosežek neke epohe, kot duhovno podobo skladateljev v času, ki je že dopuščal veliko ustvarjalne svobode in seveda s tem že posvetnih vsebin ter je lahko izražal osebnostno intimo. Dolinšek je to razumela kot dialog s svojim časom in s tem naredila izvajane skladatelje v celoti bolj moderne.
V njej vidim velik up slovenske izvajalske prakse na čembalu, ki vseeno ni kdo ve kako bogata in si je želeti nekoga, ki se bo kot solist močno profiliral in mednarodno uveljavil kot prepoznaven solist. Eva Dolinšek je te atribute pokazala.
Marijan Zlobec