Umrl je prvi kulturni minister dr. Andrej Capuder

Ob smrti prvega slovenskega kulturnega ministra v prvi vladi samostojne Republike Slovenije dr. Andreja Capudra, ostaja v spominu več potez, ki kažejo na njegov položaj v družbi, ki je bil precej reakcionaren, po svoje morda nedržavotvoren, vsesplošno kritičen, seveda do “druge strani”, ki ji sam kot katolik ni pripadal; kot ambasador, ki je novo državo kritiziral tako v Parizu kot Rimu, kjer je dvakrat služboval v imenu države.

Dr. Andrej Capuder, foto Marijan Zlobec

Kulturniki se ga bodo zapomnili po slovitem izreku v Stični Ora et labora, Moli in delaj, ne pa ustvarjaj in bodi svoboden. Zapomnili so ga bodo po preklicu izvedbe Svetovnih glasbenih dnevov, čeprav je Slovenija kandidaturo že dobila in je zaradi odpovedi bila kaznovana z nerealizacijo dnevov precej let. Proti ministru dr. Capudru so bili mnogi bolj drzni, svobodnejši, mlajši in avantgardnejši umetniki, ki so ministra kritizirali na mednarodni ravni… Še poprej je bila do dr. Capudra sovražna partijska oblast.

Dr. Capuder funkcije politika (ministra in ambasadorja) ni najbolje udejanil, česar se je zavedal in mu je bilo žal, kot je bilo razvidno iz njegovega nastopa ob 75. letnici v predstavitvi nove knjige v Celjski Mohorjevi družbi.

Dr. Andrej Capuder je bil v bistvu največji kot prevajalec Dantejeve Božanske komedije in profesor zgodovine francoske književnosti na Filozofski fakulteti, manj kot si je želel pa je uspel kot romanopisec, pesnik in filozof oziroma interpret določene francoske filozofije. Vendar pa je bil pri njem vtis, da se je sam v sebi zelo boril s spoznavami in priznavanji vere in vernosti, skratka najtežje in hkrati najbolj usodne osebnostne odločitve: ali brezpogojno verujem v krščanskega Boga ali imam svoj, oseben in svojski odnos do vsega spoznanja in vedenja, vključno do vsega, kar si je skozi desetletja dokopal sam s študijem in versko prakso.

Dilem je bilo v dr. Capudru veliko, in čeprav se je navzven zdel strog, premočrten, močan in odločen, je hkrati imel občutek za humor, ironijo, različne kulturne in umetniške zvrsti, za žlahtnost besednega izražanja…Njegovi nastopi so bili rahlo predavateljski in retorični, osebnostno skorajda pridigarski, hkrati pa malo popustljivi, malo razumevajoči za dialog, kar v politiki ni bilo, kot rečeno, sprejeto najbolje. Capuder je morebitni poraz težko sprejel. Še posebej intelektualni.

Osebno se mi zdi velika njegova prva proza Bič in vrtavka iz leta 1975, ki je bila prepovedana in umaknjena iz prodaje, a je bila že poprej v glavnem razprodana. Veličasten je njegov prevod Danteja; Božanska komedija je že doživela tri ponatise, pa Petrarce, Camoesa, Ernesta Sabate, francoskih filozofov Teilharda de Chardina in drugih, pa Kierkegaarda. Več ali največ upanja je sam polagal v meščanski družinski, rodbinski ali generacijski, dogajalno predvojni, medvojni in povojni roman, ki pa mu ni prinesel ne slave ne priznanj. Trilogija Rapsodija 20, Iskanje drugega in Reka pozabe iz let med 1982 in 2005 Capudru ni prinesla zaželene odmevnosti, kar ga je peklilo.

V esejistiki so bile opažene njegove knjige Mozaik svobode, Pariški dnevnik, Slovenija brez meja, Henri Bergson, intuicija in misel, Povest o knjigah, za katero je prejel Rožančevo nagrado, in Zamrznjene besede. V poeziji so bili nazadnje dani v branje in presojo Rimski soneti.

Capuder je bil član Evropske akademije v Salzburgu, odlikovan je bil s francosko legijo časti in z italijanskim viteškim križcem, kar je obveza za ambasadorje, medtem ko razen še Sovretove nagrade za prevod Danteja drugih slovenskih državnih nagrad in priznanj ni dobil; niti male Prešernove nagrade ne.
Tu citiram njegov stavek iz nagovora v knjigarni Celjske Mohorjeve družbe novembra lani:
“Na vesti me ima doba. Bila je dobra in slaba, a do človeka mojega pedigreja mačehovska.”

https://marijanzlobec.wordpress.com/2017/11/20/kako-sta-se-ljubila-heloiza-in-abelard/

Marijan Zlobec