Če Galerija Škuc ne zardeva od sramu, bi lahko vsaj Nika Špan

Ljubljanska Galerija Škuc praznuje štiridesetletnico obstoja in neprekinjenega delovanja. Spominjam se, kako so jo ustanovili in odprli. Napravil sem reportažo in za fotografije so me prosili celo v Zagrebu, kjer so eno sliko objavili v študentskem časopisu čez celo stran. Tedaj je bila galerija okno v moderni svet, tudi mednarodni, pa jugoslovanski, danes je leglo domače likovne klike na vsebinski, vodstveni, kuratorski in organizacijsko – programski ravni. O tem najbolj nazorno spregovori sedanja razstava Nike Špan z naslovom U.

Nika Špan – U, vse fotografije Marijan Zlobec

U ni nič, ne razstava, ne tunel, ne polkrog od vhoda skozi ena vrata do izhoda skozi druga. U je izbris vsega, kar vemo o umetnosti. je trojni nateg: galerije in njenega prostora, avtorice in obeh kuratorjev.

Vladimir Vidmar odloča o razstavni politiki v Galeriji Škuc že vrsto let

Kuratorja te “velerazstave” ali blefa na kvadrat sta Vladimir Vidmar in Tjaša Pogačar. Krivda je tako porazdeljena, ker je bila očitno kuratorska naloga za enega prevelika ali prezahtevna, štiriročno pisanje pa tudi lepše zveni kot dvoročno.

Tlakovana pot v galerijska in umetniška nebesa

V razstavnem lističu beremo, da je Galerija Škuc pisala zgodovino, “katere deli so dobili kulten status, odigrala pa je tudi ključno vlogo pri afirmaciji in promociji generacij umetnikov, kustosov in drugih kulturnih delavcev, ne nazadnje pa tudi paradigme sodobne umetnosti kot take pri nas. Ob izjemno bogatem in razvejanem razstavnem programu je Galerija Škuc  z dejavnostmi, ki segajo od eksperimentalnih ekskurzov pa vse do študijskih razstav, vselej odpirala tudi prostor spraševanja in refleksije umetnosti in svojo pozicijo vedno legitimirala s poudarjenim premislekom bodisi svojega konteksta bodisi konceptualnih izhodišč…”

Nevarnost izza ovinka ?

Iz tako na hitro navrženega “zgodovinskega” prikaza ne izvemo ničesar otipljivega, vsebinskega, pomenskega, skratka tistega edino relevantnega pokazatelja, ki spremljevalcu dejavnosti osveži spomin, nepoznavalcu in ne rednemu ali ne dolgoletnemu obiskovalcu pa štiridesetletnico prepričljivo utemelji.

Skrivnostni tunel

Niko Špan kuratorja predstavljata kot eno najvidnejših protagonistk tega obdobja, “za prakso katere je tudi sicer značilen precizen premislek pogojev možnosti umetnosti. Rezultat tega je premisleka je instalacija, ki galerijski prostor obravnava kot svojevrsten prehod, ovinek, ki nam onemogoči izkušnjo galerijske notranjosti in nas odpelje na mesto, kjer smo začeli. Funkcionalno bi poseg lahko najprecizneje opisali kot obvod, bypass vitalnega organa umetnosti – galerijskega prostora – in posvetitvene moči ter presežne izkušnje, ki naj bi jo zagotavljal.”

Skoraj zunaj

Ampak tu je šele začetek dolge razlage U, natipkane na še dodatnih triintridesetih vrsticah.

Iz 33 vrstic

Pravilno ste uganili; ni umanjkal niti dr. Slavoj Žižek s svojo teorijo fetišizma. Neverjetno, za kaj vse je naš filozof uporaben; nobena metla ne tako dobro pometa kot Žižkovi citati. Žižek je smetar za vse, kar si kdo spomni.

Nadaljevanje in konec

Ob tako globokem uvidu veleumetnine Nike Špan je pravi čudež, da nimamo nobene zgodovine sodobne slovenske umetnosti, ne skozi Galerijo Škuc ne skozi druge galerije, kaj šele skozi umetnost in njene avtorje same.

Končno zadiham rešen in osvobojen vsega umetniškega

Oglejte si ta likovni čudež – ali repliko nekdanjih nacističnih u oblik povezovanja dveh prostorov z betonskim tunelom za lažji pobeg – še do 6. maja in ne pozabite na “razstavni list”, ker takih veleumnih razlag v življenju, vsaj upam, ne boste več prebrali.

Nika Špan na eni prejšnjih razstav v Galeriji Škuc

Pa ne mislite, da boste prišli ven skozi ista vrata ali “na mesto, kjer ste začeli”. Prva vrata vas popeljejo v obljubljeni umetniški raj, izhodna pa v nebesa normalnega ali vsakdanjega življenja ali na”končno svobodo”.

Marijan Zlobec