Slavni tržaški fotoreporter Mario Magajna v Ljubljani

V Jakopičevi galeriji v Ljubljani pripravljajo dokumentarno razstavo proslulega tržškega fotoreporterja in fotografa Maria Magajne (1916 – 2007), enega od začetnikov profesionalnega slovenskega fotoreporterstva. Bil je najbolj znan in priznan slovenski fotograf v Italiji oziroma v Furlanij- Julijski krajini ali v slovenskem zamejstvu. Njegovo razstavo bodo odprli v torek, 20. marca, ob 19. uri.

Mario Magajna – Demonstracija Združenja žensk v Italiji, Trst leta 1969

Mario Magajna 

Razstava Mario Magajna: Fotograf temelji na izboru, ki kar najbolj nazorno izpričuje Magajnovo osnovno poslanstvo oz. njegovo brezpogojno vdanost fotoreporterskemu poklicu in neusahljivo voljo po ovekovečenju vsega, kar se je v Trstu in širši okolici dogajalo.

Mario Magajna 

Kljub temu osnovnemu vodilu je Mario Magajna z leti razvil svojevrsten fotografski jezik, ki v pravem ravnotežju spaja pripoved (novico, dogodek, zgodbo) in izpoved (nekakšno naivno, preprosto in neposredno obliko poezije), med drugim lahko preberemo v povabilu na ogled razstave.

Mario Magajna

»Za vsako fotografijo, ki jo naredim, vem, da postaja del zgodovine. To je več kot napisati članek. To je nekaj živega, človeka kar prevzame.« To je izjavil Mario Magajna v intervjuju za Primorske novice maja 1983, ko mu je Društvo novinarjev Slovenije podelilo Tomšičevo nagrado za zasluge na področju fotoreporterstva.

Mario Magajna – Tržič

Za svoje delo je Mario Magajna prejel še več drugih pomembnejših priznanj, med njimi tudi red viteza za zasluge italijanske republike in častni znak svobode Republike Slovenije.

Mario Magajna – Trst leta 1961

Mario Magajna je leta 2016 imel v Palači Gopčević v Trstu razstavo ob stoti obletnico rojstva. Od leta 1945 je Magajna delal kot fotoreporter tržaškega časopisa v slovenščini Primorski dnevnik in ohranil urejeni arhiv z več kot 300 tisoč negativi  za klasične fotografije v črno – beli tehniki. Magajnovih fotografij je bilo sicer objavljenih približno 50.000.

Mario Magajna 

Mario Magajna se je rodil leta 1916 v Križu pri Trstu. Med letoma 1930 in 1939 je delal v laboratoriju tržaškega podjetja Fotoradiottica. Med drugo svetovno vojno je v tržaški bolnišnici fotografiral operacije in razvijal rentgenske plošče. Kot fotograf je bil vključen v celico Osvobodilne fronte.

Mario Magajna – Trst leta 1952

Leta 1944 je fotografiral zavezniško bombardiranje Trsta, maja 1945 pa prihod jugoslovanskih partizanov v Trst. Tedaj je začel sodelovati s Primorskim dnevnikom, kjer se je leto zatem zaposlil kot fotoreporter. Upokojil se je leta 1977, z dnevnikom pa je sodeloval vse do leta 1993.

Fotografski arhiv Maria Magajne hrani odsek za zgodovino in etnografijo pri Narodni in študijski knjižnici v Trstu.

O Mariu Magajni je izšlo že več katalogov in monografij.

Razstavo v Ljubljani sta pripravila Robi Jakomin in Andrej  Furlan

“Bil je fotografski samouk z izjemnim talentom. Na njegovi življenjski in profesionalni poti lahko ločimo tri obdobja neformalnega pridobivanja fotografskega znanja. Ko je bil star 14 let, je dobil v roke svoj prvi fotografski aparat znamke Kodak. Z njim je ogromno fotografiral, pri tem strastno užival in si tako postavil temelje za nadaljnji osebni fotografski razvoj. Drugo obdobje, verjetno odločilno za njegovo celotno poklicno življenje, je bila služba v tržaški trgovini Foto-Radiottica. Tretje obdobje pa sestavljajo izkušnje, ki jih je pridobil kot fotoreporter Primorskega dnevnika. 

Mario Magajna 

Magajna, zvest svojemu fotoreporterskemu poklicu, se ni nikoli razglašal za umetnika, ampak vedno za fotografa, za pričo in protagonista svojega časa in prostora. Kljub pomanjkanju formalne izobrazbe si je prizadeval izboljšati kakovost lastnega dela, saj je venomer ponujal vse boljše posnetke. Pri raziskovanju njegovega opusa tako odkrivamo avtorjevo težnjo po iskanju estetske popolnosti in kompozicijske dovršenosti.

Mario Magajna – Trst leta 1948

Magajna je bil od konca druge svetovne vojne pa vse do upokojitve fotograf s pečatom sodobnosti. Sporočilnost njegovih posnetkov je še danes zelo aktualna, čeprav so njegove fotografije dolgih petdeset let nastajale kot fotografski komentar za vsakdanje potrebe Primorskega dnevnika.

Njegove fotografije odražajo avtorjevo iskanje lastnega pripovednega pristopa. Uporaba fotografskega medija mu je omogočala vzpostavitev pristnega in empatičnega stika z ljudmi, da bi jih bolje predstavil in nekoliko globlje spoznal. Prav to daje Magajnovim fotografijam poseben čar in liričnost.

Razstava temelji na izboru, ki kar najbolj nazorno izpričuje Magajnovo osnovno poslanstvo oz. njegovo brezpogojno vdanost fotoreporterskemu poklicu in neusahljivo voljo po ovekovečenju vsega, kar se je v Trstu in širši okolici dogajalo. Kljub temu osnovnemu vodilu je Mario Magajna z leti razvil svojevrsten fotografski jezik, ki v pravem ravnotežju spaja pripoved (novico, dogodek, zgodbo) in izpoved (nekakšno naivno, preprosto in neposredno obliko poezije). 

Mario Magajna – Trst leta 1958

Vodilo in navdih pri oblikovanju razstave so bile Magajnove besede: »Bil sem navaden reporter in kot Slovenec sem za naše ljudi napravil, kar sem mogel.« Izbor razstavljenih fotografij obiskovalcem približa Magajnov svet in svet njegovih malih herojev vsakdana. S svojimi fotografijami je namreč zapisal zgodovino ljudi, ki so, čeprav v zelo negotovih političnih razmerah, optimistično in s trdno voljo dan za dnem potrjevali svojo prisotnost.”

Tisti, ki smo Maria Magajno še poznali, se spominjamo njegove izjemne pridnosti, predanosti in profesionalnosti. Za pogovor ni imel veliko časa, ker je vedno dirjal na nov dogodek, ki ga je moral za Primorca še posneti. A je bil ves čas nasmejan.

Mario Magajna – Na meji

Marijan Zlobec