Založba Družina je pravkar izdala knjigo Andrijana Laha Slovenski književniki in književnice v komunističnih zaporih. Mišljen in obravnavan je zgoj čas med letoma 1945 in 1991 in še to samo med literati, ne pa še drugimi umetniki, zlasti glasbeniki, ki so bili spričo kršenja kulturnega molka med vojno odpeljani v kočevska in druga taborišča. Žal je iz knjige izpadel največja zaporniška legenda dr. Jože Pučnik, ki ga avtor nima za književnika, čeprav je bil najdlje zaprt zaradi spisov v literarni reviji Perspektive, se pravi zaradi strokovne literature. Prav tako je izpuščen fenomen JBTZ.
Jože Pučnik je v knjigi kot zapornik izpuščen, čeprav je največja legenda
Tako je zadnji literarni zapornik pesnik Jure Detela, o katerem ne bi nihče pomislil, da bi sploh lahko imel kakšnega “policijskega” nasprotnika, za razliko od Tomaža Šalamuna, ki je iz svojega petdnevnega zapora delal zlasti v ZDA famo, kako ga je komunistični režim preganjal. Podobno kot Drago Jančar, ki je ne le vnašal t.i. sovražno literaturo, ampak jo je še posojal v branje naokrog, kar ni bilo niti najmanj pametno, saj ga je na koncu nekdo od “prijateljev” izdal.
Jakob Savinšek je bil najprej v Gonarsu, nato prisiljen domobranec in v Trstu zaprt
Ogromno je še nejasnosti in skrivnosti
So ljudje, ki so še danes najraje o vsem tiho, kot ugotavlja Andrijan Lah, ko je zbiral podatke o svojih v knjigi obravnavanih več kot šestdesetih slovenskih književniikih in književnicah v povojnih zaporih. Mnogi so svojo zaporniško epizodo v uradnih biografijah zamolčali, ker jih je bilo sram priznati, kaj je režim delal z njimi, pri nekaterih je ta podatek v raznih leksikonih enostavno izpuščen, pri mnogih se ne ve niti približno še vsega, pri nekaterih so si podatki nasprotujoči ali pa ni možno verjeti vsega, kar je avtor napisal (Jože Javoršek). O Javoršku sem v zadnjem času od nekoga, ki raziskuje vse dokumente, slišal opazko, da je vse (Kako je mogoče, Nevarna razmerja) laž.
Izpuščeni ovirani avtorji, ki niso bili zaprti
Lah je izpustil preganjane ali ovirane pisatelje, ki niso bili neposredno zaprti, kot Edvarda Kocbeka, Borisa Pahorja, Ivana Mraka, Andreja Capudra, Branka Hofmana, Vladimirja Kavčiča ali zadnjega Milana Jesiha, ki je bil spričo svojega nastopa na zasedbi Aškerčeve ceste pred Filozofsko fakulteto na začetku sedemdesetih let obsojen na eno leto zaporne kazni, a pogojno.
Jure Detela
Lah zaključuje svojo zgodbo z letom 1991, ko naj bi se komunistični zapori nehali polniti z intelektualci. Z letom 1991 je nastopila nova demokratično režimska tarča: novinarji vseh možnih medijev in redakcij s številom procesov, ki gre v stotine in stotine, le da zaprt na koncu ni bil menda še nihče, so pa padle številne pogojne zaporne kazni, odškodnine ipd. Ni pa mogoče spregledati, da so bili nekateri novinarji spričo svojega poguma tako rekoč obsojeni na smrt, storilci pa ostali nekaznovani (Miro Petek).
Seznam še ni popoln
Lahov seznam vsekakor ni popoln, ker je nabor zaprtih intelektualcev oziroma piscev širši. Tako sicer posredno (iz citata) omenja znanega novinarja Dela in publicista Jožeta Širclja, ki je prestajal zaporno kazen na Golem otoku, a ga v knjigi potem ni. Podobno eden najbolj uspešnih zasebnih založnikov dr. Rudolf Trofenik, sicer filozof in pravnik, ki je bil prav tako zaprt, a ga v knjigi ni, razen da je posredno omenjen.
Rudolf Trofenik je še skrivnosten zapornik
Knjiga je precej neenotna, saj je dostop do sodnih spisov težak, mnogih dokumentov splih ni (več), mnogi procesi so potekali na podeželju ali pa nikjer.
Dva književnika so ustrelili
Lah omenja dva ustreljena književnika: pisatelja, novinarja in publicista Narteja Velikonjo, ki so ga kot avtorja knjižice Malikovanje zločina takoj po vojni ustrelili. Drugi ustreljeni pa je bil že v fašistični Italiji preganjani primorski duhovnik, pesnik, pisatelj in publicisat Filip Terčelj. Prav v zvezi z njegovo smrtjo je še danes v nekaterih krogih velik strah pred ugotavljanjem resnice. Ustrelila naj bi ga, skupaj z duhovniškim kolegom Francem Krašno, dva miličnika.
Janez Jalen
Andrijan Lah se pri tem sklicuje na knjigo Palme mučeništva. Po drugih virih (PSBL III) pa naj bi oba duhovnika ustrelili predstavniki KNOJ, torej vojska.
Primorec Narte Velikonja, pesnik, pisatelj, dramatik, publicist in prevajalec je bil med drugo svetovno vojno predsednik Zimske pomoči in sodelavec istoimenskega zbornika. Odkrito je nastopal proti OF… Zanimivo, da ni zbežal v tujino, tako kot glavni urednik Slovenca Ruda Jurčec, ki v knjigi sicer ni omenjen. Bil je invalid in gibalno omejen, tako so ga že 11. maja aretirali in na hitro organiziranem procesu proti “vojnim zločincem in izdajalcem” skupaj s soobtoženimi obsodili na smrt, 25. junija pa je bil že ustreljen.
Emilijan Cevc
Tu bi opozoril, da ima Andrijan Lah številne svoje kritično-emotivne in obsojevalne pripombe, ki ne spadajo v resno publicistično knjigo izrazito raziskovalnega značaja. Nas ne zanima njegovo osebno ali zasebno mnenje, ampak dokumenti sodišč ipd. ali avtorizirana pričevanja samih zapornikov in celo analiza literariziranih upodobitev zaprtih junakov.
Koliko je teh ljudi, usod, krivičnega in nepotrebnega trpljenja, zaporov pod vsemi režimi…?
Omenimo obravnavane intelektualce v povojnih zaporih.
Dušan Pirjevec
Ivan Dolenec, Gustav Strniša, Januš Golec, Pavla Hočevar, Joža Lovrenčič, Janez Jalen, Narte Velikonja, Filip Terčelj, Angela Vode, Janko Tavzes, Franc Hrastelj, Vinko Möderndorfer st., Radivoj Rehar, Rado Bednarik, Jožef Pogačnik, Vladimir Premru, Ciril Štukelj, Ludvik Mrzel, Milena Mohorič, Ljuba Prenner, Milica Ostrovška, Janez Logar, Slavko Tuta, Lojze Kozar st., Igor Torkar, Ladislav Kiauta, Janko Moder, Franc Sodja, Vitomil Zupan, Rado Bordon, Cvetko Zagorski, Karel Mauser, Mirko Kambič, Jožko Kragelj, Emilijan Cevc, Jože Brejc (Javoršek), Ljubo Albert Marc, Ljubo Sirc, Dušan Pirjevec, Franc Cerar, Franc Pediček, Jakob Savinšek, Mitja Šarabon, Marijan Tršar, Oleg Križanovskij, Andrej Hieng, Mirko Zupančič, Pavel Kogej, Viktor Blažič, Lojze Kovačič, Marko Kremžar, Žarko Petan, Dane Zajc, Kajetan Gantar ml., Taras Kermauner, Marjan Rožanc, Gregor Strniša, Marijan Brecelj, Vital Klabus, Veno Taufer, Branko Šömen, Tomaž Šalamun, Drago Jančar, Jure Detela.
Filip Terčelj, ustreljen januarja 1946
Spremno besedo je napisal dr. Marjan Dolgan. Dal ji je naslov Rojstvo nasilja iz duha utopije. Pravzaprav bi težko rekel, da je to spremna beseda k Lahovi knjigi, saj je Dolgan ne omenja, tako kot ne komentira ali nadgradi njeno prikazano vsebino. Dolganov esej je sam zase ali prilepljen na Lahovo knjigo. Koliko je v prikazu totalitarnih režimov do umetnikov in intelektualcev pomanjkljiv, ni vredno izgubljati besed. Italijanskega fašizma na primer sploh ne omenja, tako kot ne španskega, Hitlerjev nacizem pa se mu zdi tak, kot ga je posredno slišal po neki izjavi na BBC, češ da je bil posameznik v nacistični Nemčiji leta 1937 ali 1938 bolj varen kot posameznik v stalinistični Sovjetski zvezi…
Narte Velikonja, ustreljen leta 1945
Če se dr. Dolgan že gre evropsko analizo, mora uporabiti primerjalne vire za vse države. Ne bi mu bilo treba daleč, saj bi hitro uvidel, da je bil prvi fašistični akt ali zločin brez razloga storjen že zoper slovenski Narodni dom v Trstu z njegovim požigom do tal 13. julija 1920. Ne nazadnje je Mussolini obračunal z Giacomom Matteottijem že leta 1924, ko so tega izrazitega intelektualca, novinarja, publicista, socialista fašisti v Rimu ubili. Fašizem je bil tako močan, da ga je leta 1930 Stalin imel za svojega največjega sovražnika, čeprav je pod pojmom fašizma Kominterna imela vse, kar je nasprotovalo ljudski fronti. Hitler je imel vzor v italijanskem fašizmu in je hitel v Italijo na obisk k Mussoliniju.
O nacizmu oziroma nacističnem terorju proti intelektualcem in umetnikom je napisanih na desetine knjig. Začel se je takoj, z neuspelim Hitlerjevim pučem proti Weimarski republiki leta 1923, ko je bil Lenin še živ. Dolgan se je zapičil v Stalina, ker mu je še najbolj pri roki nekaj slovenskih tozadevnih knjig in seveda odnos slovenskih oziroma jugoslovanskih komunistov do Sovjetske zveze, Stalina in po koncu vojne do Tita. Vendar pa mora biti študija, če hoče biti resna, zasnovana bolj primerjalno analitično, natančno kronološko in manj v stilu “s krepelcem nad mrtvo truplo” ali ceneno antikomunistično. Ne nazadnje je v celoti izpuščeni in komaj omenjeni dr. Jože Pučnik (ker ni književnik, ga Lah ni obravnaval, ampak ga omenja pri zaporu Marjana Rožanca v zvezi s Perspektivami, kar je že samo po sebi strokovni paradoks) že pred desetletji izjavljal, da je “komunizem zločinski sistem”.
Marijan Zlobec
2 odziva na “Slovenski pisatelji v komunističnih zaporih”
Taras Kermauner je najbrž napaka. Nemara gre za njegovega očeta Dušana Kermaunerja, sicer zgodovinarja in diplomata. Med pogrešanimi imeni bi veljalo omeniti pisatelja in zgodovinarja Vlada Habjana.
Ni pomota. O Tarasu Kermaunerju in njegovem zaporu (sicer 10-dnevnem) v zvezi z Revijo 57 podrobno piše v knjigi ob zaporu Vitala Klabusa. Skupaj so bili namreč zaprti trije, še Veno Taufer. Zaprti so bili od 25. februarja do 7. marca 1959.
O Habjanu knjiga ne govori, razen da omenja nekega Habjana zgolj po priimku, ki je bil kot mladoletnik “napoten v zavod za politično prevzgojo za nedoločen čas”. Iz imenskega kazala se da razbrati, da je bil to Ivan Habjan, obsojen na procesu proti 18 članom Slovenske legije.
Dušan Kermauner kot zapornik ni omenjen, ampak zgolj kot Tarasov oče.
Pri njem se je, tako kot pri Jožetu Pučniku in JBTZ, ponovila napaka knjige, da publicisti niso šteti med književnike. Dušan Kermauner je bil večkrat zaprt tako pred vojno, med vojno v Italiji in Nemčiji ter po vojni. O Vladu Habjanu lahko preberem na spletu celjskozasavski.si:
“Po vojni je živel v Ljubljani, kjer je delal na dveh ministrstvih, hkrati pa je bil tudi literarni urednik Radia Ljubljana. Leta 1959 je izgubil službo, bil je tudi zaprt in izločen iz javnega življenja. Postal je svobodni književnik in preučeval NOB, celjske kneze, Slomškovo delo in zgodovinske dogodke. Pri svojem štiridesetem letu se je vpisal na študij zgodovine in umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Leta 1988 je bil ustanovitelj in prvi predsednik Svetovnega slovenskega kongresa.”