Na simpoziju Moč povezav na SAZU, posvečenem tržaški reviji Zaliv, je odmevno nastopil Peter Kovačič Peršin, večdesetletni urednik in pisec v reviji 2000, ki sicer ni bila ustanovljena tega leta, ampak že leta 1969. Peter Kovačič Peršin je leta 2011 prejel zlati red za zasluge za svobodoljubnost v publicističnem delu, s katerim je vztrajno, odločno in požrtvovalno odpiral intelektualna obzorja slovenskega duha. Leta 2010 pa je prejel Rožančevo nagrado za najboljšo esejistično zbirko (Vrnitev k Itaki). Njegov odmeven nastop objavljamo z avtorjevim privoljenjem, a brez opomb. Vsi referati bodo namreč integralno in avtorizirano z dopolnili prostega govorjenja na simpoziju izšli v posebnem zborniku SAZU. Dodali bodo še sklepne sicer kar dolge besede Borisa Pahorja.
Peter Kovačič Peršin na simpoziju,vse fotografije Marijan Zlobec
Intervju Borisa Pahorja z Edvardom Kocbekom, objavljenim v brošuri Edvard Kocbek pričevalec našega časa, ki ga je objavil v založbi Zaliv leta 1975 v Trstu, je nedvomno najodmevnejši Pahorjev publicistični spis, verjetno pa tudi v celotni dosedanji zgodovini slovenskega časnikarstva. Ni samo razburkal slovenske javnosti v domovini, zamejstvu in zdomstvu, razdražil je tudi partijsko oblast do te mere, da se je odzvala z represijo do Pahorja, Kocbeka in dveh soudeleženih pri snovanju besedila, sodnika Franceta Miklavčiča, vidnega krščanskega socialista in partizana, ter kritičnega novinarja in partizana Viktorja Blažiča, ki sta bila obsojena na zapor. Partija in njeni podrepniki so v javnosti obsojali predvsem razkritje povojnega množičnega pomora domorancev. Toda to je javnosti razkril že pisatelj Tone Svetina v vojnozgodovinskem romanu Ukana, ki ga je izdala založba Borec med leti 1965 do 1967.
Torej je tudi oblast želela vsaj posredno priznati povojne poboje domobrancev, seveda kot zgodovinsko nujnost. Zato je mogoče sklepati, da nevralgična točka intervjuja ni bilo razkritje povojnih množičnih pomorov, kar je po vojni partija vztrajno zamolčevala z zaroto molka, pač pa moralna obsodba zločina. Zato se je maščevala Kocbeku z medijskim linčem in kaznovanjem prijateljev.
V veliki meri ji je to uspelo, saj so se kmalu po tem pokazali pri Kocbeku prvi znaki demence, kar smo opažali redki prijatelji, ki smo mu v tistem času stali ob strani. Prav zaradi partijske represije proti Kocbeku in njegovima prijateljema je Boris Pahor posredoval pri mednarodni organizaciji PEN. Neodvisno od tega posredovanja je tedanja evropska moralna pisateljska avtoriteta, Heinrich Böll, spregovoril v zagovor in priznanje Edvarda Kocbeka.
Intervju je sprožil proces narodove katarze
Tako je bila prvič vključena v zaščito slovenskega književnika tudi mednarodna kulturniška javnost. S tem pa se je tudi v tujini razkril pravi obraz jugoslovanske in slovenske »samoupravne ljudske demokracije«, ki je hotela veljati za socializem s človeškim obrazom. Najpomembnejši rezultat tega intervjuja pa je bil v tem, da je sprožil proces narodove katarze in posredno pospešil prizadevanja za demokratizacijo slovenske družbe. In morda enako pomembno dejstvo: ta intervju razgibava slovensko javno mnenje in politiko že štiri desetletja vse od objave do danes.
Polna dvorana SAZU
Zadnja opazna »polemika« se je odvijala v Delu leta 2010, ko je z javnim pismom problematiziral Pahorjevo dejanje pesnik Ivo Svetina. Sprašuje se, zakaj je Pahor »silil« Kocbeka k razkritju povojnih množičnih pomorov. Znano je, da je Kocbek več let odlašal z odgovori na Pahorjeva vprašanja, saj so mu nekateri tesni prijatelji odsvetovali razkritje zamolčanih povojnih pomorov, ker so predvidevali, da bo partija brutalno obračunala z njim. Torej je Svetinovo vprašanje, ali je bilo smiselno, da je Pahor Kocbeka vztrajno nagovarjal k razkritju, zadevalo bistvo problema. Pri tem pa je ponovil nesmiselni dvom, če ni morda Pahor z objavo intervjuja poskrbel predvsem za lastno promocijo in se maščeval partijski oblasti zaradi odnosa do njega in njegove revije Zaliv.
Predsednik Društva slovenskih pisateljev Ivo Svetina na odprtju Šalamunove knjižnice
Svetina je torej odprl stari prigovor, ki je jedro spora okrog Kocbekovih izjav že od same objave knjižice. Tako imenovano zlorabo Kocbeka je Pahorju očitala že partijska oblast. Boris Pahor je na Svetinove domneve izčrpno odgovoril v intervjuju za Sobotno prilogo Dela decembra 2010, zato se bom v tem spominskem zapisu osredotočil le na osnovni motiv, zakaj je Kocbek iz lastne moralne obveze želel razčistiti s problemom povojnih izvensodnih pobojev. Poudaril pa bi tudi, da je bila Pahorjeva želja, da Kocbek javno spregovori o povojnih zločinih partije, pravilna. Izpoved še živečega udeleženca osvobodilnega boja v času, ko je bila živa tudi večina njegovih revolucionarnih tovarišev, je imela in ima prvovrstno pričevanjsko vrednost.
To dejstvo Pahor izrecno poudarja kot argument, zakaj je Kocbeka nagovarjal k izjavi za življenja, saj bi nek dnevniški zapis o zadevi ne imel prave pričevanjske veljave, če bi bil objavljen po Kocbekovi smrti. Toda Kocbek si je z izpovedjo hotel razbremeniti predvsem svojo vest. Da bi doumeli, kako je bila Kocbekova osebna moralna obveza, da se razkrije resnica o povojnih pobojih in da jo izpove javnosti zaradi osebne moralne nuje in zaradi spoznanja, da je za bodoče sožitje naroda nujno pretrgati zaroto molka in omogočiti proces narodne sprave, je nujno osvetliti celotno Kocbekovo prizadevanje za “moralno higieno” osvobodilnega boja in revolucije, kakor je to poimenoval sam.
Peter Kovačič Peršin
Kocbek je že ob vstopu v OF poudaril, v pristopnem govoru, 14. novembra 1941 v Ljubljani, da garancija za uspešnost osvobodilnega boja ni v ideologiji, temveč v morali njenih nosilcev. Moralno vodenje boja je po njegovem nujno najprej zato, da se ta izvrši s čim manj žrtvami in da se doseže poenotenje celotnega naroda. V Listini, 16 julija 1943, razmišlja o stiski Slovencev, ki morajo zaradi razkosanja domovine služiti po vseh okupatorskih vojskah: »Absurdna raztrgana muka slovenskega telesa me preganja in obremenjuje, nikamor ji ne morem ubežati. … Enainpolmilijonski narod ima svoje sinove na vseh bojiščih, v nemški in italijanski vojski, kot prebežnike v zavezniških vojskah, doma pa se bojujejo prav tako razdvojeni, pri nas partizanih in belih … Prej ali slej bomo morali izraziti spoštovanje tudi tistemu trpljenju, ki si ga je morala polovica mladih Slovencev proti svoji volji naložiti na rame in na dušo. Krvaveli so od Narvika do afriških puščav, od Rokavskega preliva do Finske, Moskve in Povolžja. Koliko tihe, neznane in globoke tragike je skrite in pokopane po vsej Evropi in koliko zapletenega in podivjanega nesmisla nosi marsikak fant v sebi, ko se bojuje proti nam z zmogljivostjo, ki bi med nami dobila vse drugačno vrednost.«
Boris Pahor med poslušanjem referatov
Drugi razlog, ki ga izrecno navaja, je v prepričanju, da bo uspešna narodna osvoboditev in socialna revolucija Slovencev kot srednjeevropskega naroda privlačen zgled za razširitev socialistične družbene preobrazbe tudi v zahodno Evropo. To se ni zgodilo, ker je partija že prvo leto osvobodilnega boja izvajala metode nasilne revolucije, kar se je med vojno samo stopnjevalo. Kocbek v Listini, 12. sept. 1943, s posebno zaskrbljenostjo in zgroženostjo spregovori »o najbolj negativnem pojavu v tej vojni«, namreč, o zahrbtem in brezimnem likvidiranju posameznika. Torej pojav likvidacij, ki jih je izvajala revolucionarna tajna služba VOS spoznava za najbolj negativen pojav NOB. Jožetu Zemljaku, poverjeniku krščanskih socialistov v Ljubljani, v pismu 28. novembra 1942, naroča: »… prosim (te), da skušaš odpreti vprašanje nadaljnjih likvidacij in če je potrebno z vso težo skupine protestirati proti tako drznemu pospeševanju revolucionarnega ritma, ki stvari škoduje, ne pa koristi.«
Srečanje Boruta Pahorja in Petra Kovačiča Peršina v Tivoliju
Predvsem pa so krščanski socialisti skušali z moralnim vodenjem osvobodilnega boja preprečiti oblikovanje protirevolucionarne vojske in s tem državljansko vojno med Slovenci. Bratomorno vojno pa je doživljal tudi kot poseben moralni problem. V Tovarišiji, 25. september 1942, po spopadu z domobranci v Primskovem zapiše: »Poleg tega nam je bremenil zavest neprijeten nemir, podoben kompleksu zapletene sorodniške krivde. Naj bo politična analiza državljanske vojne še tako jasna, moralna zavest borca v državljanski vojni je pač vse bolj zapletena od zavesti borca, ki se bori s sovražnim tujcem.«
Vodja simpozija Zdravko Duša in Boris Pahor
Z Dolomitsko izjavo je partija izsilila svoj monopol v OF, kar ji je omogočilo partijsko diktaturo med in po vojni. Konec leta 1943 pa je bil Kocbek »diplomatsko« odstranjen iz Slovenije, na II. zasedanju AVNOJ je bil imenovan v vsejugoslovansko vodstvo osvobodilnega boja in poslan na Vis, kjer je bil njegov sedež. Na koncu Listine zapiše, da se zaveda, kako ga je partija načrtno umaknila iz Slovenije, da bi neovirano uresničila popoln prevzem oblasti in uvedla svojo diktaturo. »V šumno veselje mi je tiho padla grenka kaplja, zdaj je dokončno odločeno, da bom ostal na jugu. … prevzeti moram mesto poverjenika za prosveto v novi zvezni vladi. Šele zdaj sem začutil težo žrtve, ne bom mogel sodelovati v zaključnem osvobodilnem dogajanju v Sloveniji, ki sem zanj predvsem odgovoren. … Ali sem res samo orodje? Orodje zgodovine, orodje politične sile, orodje kogarkoli?«
Ko se je vodstvo po osvoboditvi Beograda vrnilo v prestolnico države, je bil imenovan za ministra za Slovenijo, kar je bila spet premišljena taktična poteza partije. O dogajanju v Sloveniji je dobil nekaj namigov, a pravega vpogleda ni imel. Ko se je poleti 1946. končno lahko vrnil v Ljubljano, je dobil več verodostojnih obvestil o usodi vrnjenih domobrancev, zato je hotel zadevo razčistiti takoj. Zahteval je sestanek s CK KPS tudi z namero, da razčisti vse ključne probleme partijske diktature, ki so ustvarjali strah in odpor med ljudstvom. Pred CK je nastopil z obsežnim referatom.
Nastop Petra Kovačiča Peršina
V govoru je najprej izpostavil množične likvidacije in njihovo prikrivanje kot najbolj pereč problem. Opozoril je na nezadovoljnost ljudstva, a poudaril, da ta ni posledica povojnega pomanjkanja, saj se oblast trudi za preskrbo prebivalstva. S tem priznanjem je v podtonu podčrtal, da želi konstruktiven dialog z oblastjo o ključnih problemih. Takole nadaljuje: »Nezadovoljnost torej ni materialnega značaja. Nezadovoljnost slovenskega človeka je moralnega, duhovnega značaja. … Najprej naj vas opozorim na razkrajalen vpliv dejstva, da se ne more razjasniti usoda mnogih ljudi, ki so na razne načine postali žrtve čiščenja terena po osvoboditvi. Številni ljudje iščejo svojce, ki je za njimi izginila vsaka sled. Gre za usodo domobrancev, ki so se takrat predajali, in za razne poznejše primere, ko so ljudje izginili, ne da bi svojci izvedeli za njihovo krivdo in kazen. Ta negotovost kljuva v ljudeh, se prenaša na okolico ter ustvarja občutek pravne in življenjske negotovosti.« Z irazom »čiščenje terena«, ki je v takratni dikciji pomenil izvensodne likvidacije, je dregnil naravnost v partijsko nasilno oblastniško logiko.
Jasna Blažič in Peter Kovačič Peršin
Takoj zatem je odprl problem tajne partijske policije OZNA, ki je po vojni izvajala teror. »Drugo dejstvo, ki je vzemirilo etiko slovenskega človeka, je uvedba tajne politične policije. Brez priprave in razlage se je človek znašel pred dejstvom organizirane in tajne, anonimne sile v ozadju, ki jo čutiš pri prvem prostodušnem premiku in ki proti njej nikjer ni priziva. Poleg tega se je dogodila vrsta napak, ki jih je zagrešila tajna policija in ki vzbujajo pohujšanje. Zato opažamo v prvem letu osvoboditve na Slovenskem nastanek posebne vrste bojazni, ki se je od prvotno spontane panične oblike razvila v nov zavesten slovenski psihični dualizem: na zunaj so se ljudje odločili za pritrjevanje, na znotraj pa so postali dvomljivci in zanikovalci. S to nasilno in nevarno delitvijo svojega jaza skušajo rešiti tako svojo eksistenco kakor svoj moralni občutek.«
Kocbek kot moralni sodnik iz stališča nadzgodovine
Opozorilo na oblikovanje nove psihologije človeka, ki razvija shizoidno reakcijo in s tem dejansko zavračanje novega družbenega reda, je moralo v bistvo prizadeti samopašnost partijske vrhuške. Zavedala se je strahu in nezaupanja, ki se je med ljudstvom razraščalo v prikrit odpor. Zato je stopnjevala teror, da bi v kali zatrla vsak poskus odpora. Da nastopa Kocbek kot moralni sodnik iz stališča nadzgodovine, partija ni mogla sprejeti. Oblastniki so se zavedali, da s tem Kocbek vstopa v zgodovino kot moralna obsodba, on, ki ga je partija izkoristila in se ga odločila odvreči na smetišče zgodovine.
Boris Pahor je z Edvardom Kocbekom začel sodelovati že leta 1937
Nato je kot ključni problem novega reda izpostavil politično ureditev: »OF je teoretično najvišja in najvažnejša politična organizacija, dejansko pa je to partija. Ljudstvo je proglašeno za edinega… nosilca oblasti, … v resnici pa nosi in izvaja oblast poseben krog ljudi, ki ga ljudstvo ne more kontrolirati. … Ta točka je izredno važna. Tiče se človekovega občutka svobode. … Veliki večini kmetov, delavcev in razumnikov se je podrlo zaupanje v »novo«. Prišli so do prepričanja, da se je vsebina besed »svoboda« in »pravica« bistveno spremenila. Občutili so, da se je izvršila taka preocenitev vrednot, ki se z njo ne morejo strinjati … Z vso resnostjo opozarjam na to tesnobo in težavo slovenskega človeka.« V nadlajevanju poudari: »Morda je v javni vzgoji in v preoblikovanju slovenskega človeka najvažnejše vprašanje, kako uskladiti red in svobodo, pravico in resnico. Gre za to, kako ustvariti ravnotežje med družbenimi in političnimi prijemi, ki imajo za cilj pravičen red in človeku vrojeno potrebo po osebni polnosti in duhovni svobodi…«
»Svobodo imam za najvažnejši pogoj človečnosti«
Na vprašanje svobode je pozneje javno opozoril 28. avgusta 1951 v svojem govoru Kaj je svoboda na 3. kongresu OF, torej v času, ko je že vedel za svojo politično odstranitev: »Osvoboditev moramo spremeniti v svobodo.« In v zagovoru na Kardeljevo javno kritiko njegovega govora je poudaril: »Svobodo imam za najvažnejši pogoj človečnosti.« Kocbek tako odpre pred partijo v času najhujše diktature vprašanje o preoblikovanju slovenskega značaja, da se slovenski človek osvobodi podložništva in strahu in uveljavi kot svobodna oseba, ki jemlje usodo v svoje roke. To je bila njegova točka v programu OF, ki se je ni mogel odreči.
Peter Kovačič Peršin v Tivoliju
Zato je bil tako oster do sprevrženosti, ki jo je izzval povojni partijski teror in je zahteval, da se razčisti položal krščanskih socialistov. »V OF smo vstopili kot ena izmed treh osnovnih skupin, ki se je že v stari Jugoslaviji na osnovi ostre diferenciacije do klerikalizma razvila v enoten pokret krščanskih socialistov. … Mirno lahko trdimo, da bi brez tega pripravljalnega dela krščanskih socialistov na Slovenskem ne bilo prišlo do take OF, ki se je takoj močno zakoreninila in z izrednim elanom zaobjela vso slovensko zemljo. … Že zgoraj sem omenil, da je po osvoboditvi nastal v partiji preokret, ki se je pokazal v tem, da partija ni hotela praktično priznati niti … nazorskega značaja skupine in njenih nalog. … Zato ne moremo drugače, kakor da najodločneje protestiramo proti tistemu vašemu odgovoru na te naše predloge in zahteve, ki pri vas dobiva že obliko mita in ki v njem pravite, da ne samo politično, temveč celo duhovno samostojno nastopanje progresivnih kristjanov z usodno logiko neizogibno vodi v reakcijo. … Mi tega ugovora pri najboljši volji in z najboljšo vestjo ne moremo vzeti v poštev.«
Avtor spomenika Borisu Pahorju Mirsad Begić in predsednik države Borut Pahor
Že v tem govoru je povedal to, kar je leta 1975 v znamenitem intervjuju, namreč, da je likvidacija krščanskih socialistov kot skupine povzročila moralni in družbenopolitični zdrs v kaos poosvobodilne slovenske družbe. Ko je v obravnavanem govoru pozval vodstvo partije, naj izpolni svojo obljubo, ki jo je dalo ob podpisu Dolomitske izjave, da bo dopustila idejni pluralizem in omogočila krščanskim socialistom enakopravno udeležbo v družbenem in političnem življenju in s tem možnost soodločanja o ureditvi povojnega življenja, si je podpisal svojo obsodbo. Tega se je zavedal. Kot opisuje v spominih, je čutil, da je bilo tedaj odločeno, da se ga odstrani iz politike in izbriše iz javne zavesti. Kljub zavedanju, da tvega svoje življenje, je odločno pojasnil medvojne odnose v OF in obsodil partijski totalitarizem. Torej ne more biti nobenega dvoma, da je bil intervju leta 1975 samo nadaljevanje Kocbekovega vseživljenjeskega prizadevanja, da vrne slovenskemu osvobodilnemu boju obraz časti, in da odpre Slovencem možnost, da kljub tragediji bratomorne vojne stopimo v prihodnost z moralnim očiščenjem.
Boris Pahor je na koncu simpozija govoril skoraj eno uro
Kocbek ves čas po tem govoru na CK leta 1946 ni opustil namere, da razkrije povojni zločin partije: »Toda glasovi o pokolu domobrancev so se začeli še vztrajneje širiti. … Zdaj sem sklenil naravnost odstopiti, toda mojo demisijo je preprečila nenadna izjava kominforma, ki je postavila na kocko obstoj Jugoslavije«, izjavlja v Pahorjevem intervjuju. Takšno ravnanje je z vidika politične korektnosti razumljivo, saj je bil takrat še politična avtoriteta v javnosti in odklon od sovjetskega patronata je dajal upanje, da bo Jugoslavija krenila na pot demokratizacije. Že čez nekaj let pa je njegova sodba o razmerah v Jugoslaviji docela obsodilna. V pismu neugotovljenemu francoskemu politiku piše, verjetno leta 1952 še pred politično odstranitvijo: »Jugoslovanska komunistična partija je ostala danes, po informbirojevski obsodbi, ista. Navznoter je ostala sovjetska po svoji politični metodi, po svojem razmerju do državljana, po svojem načelnem nezaupanju do človeka. … Vzgoja glavnih vodij je preveč moskovska in azijska. Ne morejo več iz svoje kože in svoje nravi. … Priznati moram, da že dolgo čutim nekaj demoničnega v komunistični praksi, katere me je strah, in ta praksa ima neskončno večji in stvarnejši vpliv na človeka in življenje kot pa vse njene teoretične formulacije. … Če bo Tito nekega dne zares privolil v kompromis z Zahodom in bo prisiljen k popuščanju, bo to storil z najmanjšo mero demokratizacije.
Evgen Bavčar prihaja v Tivoli
Ta obračun s seboj, z zgodovino in s partijo, ki je trajal od prvega leta partizanskega boja, je torej sklenil v Odgovorih objavljenih v Zalivovi knjižici. Kocbek je v njem ponovno naglasil privrženost ideji narodne in socialne osvoboditve slovenskega človeka in skrb za njeno moralno držo. Ostal je zvest narodno osvobodilnem boju in revoluciji. »Nikoli nisem spremenil stališča, da je za obvladovanje imperializma in fašizma in raznih družbenih reakcij nujno potrebna razredna in vseljudska sila. Vprašanje je le, da mora razredni boj nositi v sebi jasno razvidno etiko, sicer se revolucija zmaliči v banalno in poniglavo manipulacijo.«
Zdravko Duša ob Kocbekovem spomeniku
Hkrati s kritiko partijskega ekstremizma je ponovil tudi kritiko slovenskega neživljenjskega katolicizma, ki je del slovenskega naroda zavedel v kolaboracijo in bratomorno vojno. »Sram me je bilo takrat, da med katoličani Ljubljane ni bilo niti ene jasne in pogumne osebnosti, ki bi se ovedla grozovite logike, ki je vsak tak poskus vodila naravnost v naročje okupatorja. Povrh se nihče med njimi ni ovedel druge strani iste logike, po kateri se je bela garda za partijo pojavila kakor naročena, saj so komunisti z njo dobili na zgodovinski šahovnici tistega partnerja, ki so ga za državljansko vojno tako potrebovali. Naj povem naglas, da so dnevi, ko se je pojavila bela garda, bili moji najbolj črni dnevi. Na obrazu partijcev sem spoznaval radost nad tako površnim in cenenim pojavom svojega pravega nasprotnika… Partiji je bela garda služila kot integracijsko sredstvo, nam osvobodilnim kristjanom pa je z belo gardo začela groziti dezintegracija.«
Kulturni minister Anton Peršak
Morda je s to izpovedjo najbolj točno označil svojo tragično zgodovinsko usodo, ki pa jo je zavestno sprejel kot zgodovinsko nujnost. Iz te tragične uzavestitve svoje vloge v osovobodilnem boju in revoluciji je prišel do odrešujočega odgovora zase in za celotni narod, odgovora, da je priznanje krivde edina pot, ki vodi k narodni pomiritvi in nam kot narodu odpira prihodnost. Na Pahorjevo vprašanje »Kaj bi bilo po tvojem potrebno storiti glede na nezaslišano usodo domorbancev?« odgovarja jasno: »Predvsem si jo moramo vzdigniti iz zanikanja v javno priznanje. Vzdigniti si jo moramo iz potlačene in pohabljene zavesti v jasno in pogumno zavest… Gre torej za javno priznanje krivde, ki se tiče nas vseh. Tako dolgo se ne bomo znebili preganjavice in more, dokler javno ne priznamo svoje krivde… Brez tega dejanja Slovenci ne bomo nikoli stopili v čisto in jasno ozračje prihodnosti.«
Stoštiriletni Boris Pahor s sinom Adrijanom in vnukinjo Kristino
Ta lapidarna izjava o povojnih pomorih in iz stališča človečnosti, te temeljne etične drže, izrečeno spoznanje, da je priznanje krivde pogoj za našo prihodnost, ga je moralno odrešila. Partijo pa je, razumljivo, razbesnela, da je odgovorila z nasiljen in z zanikanjem krivde. In to dejstvo ostaja kamen spotike vse v naš čas, ko so dogodki že zgodovinsko razjasnjeni in vkodirani v slovensko zgodovinopisje, ko je formalna sprava že zdavnaj izvršena in tista prava sprava med prizadetimi ljudmi tudi povečini izpolnjena. Toda ideološke razdvojenosti še danes Slovenci ne zmoremo preseči. Zažrla se je v politični prostor, prerašča v ideološki boj in je netivo sodobnega militantnega katolicizma. Zato aktualnost Kocbekovaega poziva k spravi ni danes nič manj aktualna kot je bila leta 1975. Rebula sklene svoj esej Premišljevanje o »Listini«, objavljenem v obravnavani brošuri s priznanjem Kocbekovi moralni drži in z upanjem: »S tem je veliki Slovenec že spregovoril iz manj nečloveške prihodnosti, ko si bo mati Slovenija zgrnila v naročje vse svoje mrtve sinove.«
Kipar Mirsad Begić in nekdanji kulturni minister Jožef Školč
Kocbekov intervju pa je prinesel za partijo še dve obremenjujoči izjavi, ki jih noče priznati niti danes. Na Pahorjevo vprašanje, ali je med Slovenci divjala prava državljanska vojna je Kocbek odgovoril: »Da, med nami se je odprla najhujša vojna, bratomorna vojna, in partija je mogla zdaj seči po svojem nesrečnem klasičnem vzorcu, ki smo se ga najbolj bali, da bi z njim v Srednji Evropi ponovila svojo revolucijo. Državljanske vojne ni mogel nihče več ustaviti, čeprav na partijski strani o njej ni smel nihče govoriti.
Slovenija je postala prostor najhujšega prelivanja krvi
Tito je po »Vjesniku« (24. marca 1972) to potrdil tudi za Slovence, ko je govoril o razmerah v ostali Jugoslaviji: »Slično je bilo i u Sloveniji. Bio je to, dakle, gradjanski rat. No o tome nismo htjeli govoriti u toku rata, jer nam to ne bi koristilo.« Slovenija je (tako) postala prostor najhujšega prelivanja krvi, izgubam vojaških operacij so se pridružile vedno pogostejše likvidacije v osvobodilnih vrstah.«
Pahorjeva vnukinja Kristina in sin Adrijan
Ob tej kritiki partijskega ekstremizma pa je Kocbek v intervjuju izrekel še ostrejšo sodbo o njej, ki je bila najbolj obremenilna za partijo v tistem zgodovinskem trenutku. To sodbo pa je partija zavestno spregledala in jo zakrila za problem povojnih množičnih likvidacij. Gre za po mojem temeljno izjavo v Odgovorih. Na Pahorjevo vprašanje zakaj je partija začela graditi samodrštvo, je odgovoril: »Slovenska partija ni bila suvereno telo niti v formalno organizacijskem smislu niti po svoji moralni zavesti, saj je bilo njeno vodstvo odgovorno središču zunaj sebe in zunaj slovenske suverenosti, ki jo je tedaj predstavljala Osvobodilna fronta. … Slovenska partija se je torej s tem, da se je obrnila zoper koalicijski značaj Osvobodilne fronte, dejansko obrnila zoper njo kot nosilko slovenske suverenosti, to pa je mogla storiti samo z masovno podporo jugoslovanskega zaledja.«
Prevoz za Borisa Pahorja je bil pripravljen
Taka odločna obsodba partije kot protidemokratične in protinarodne organizacije je bila v obdobju po zatrtju vsejugoslovanke demokratične prebuje v prvi polovici 70-let absolutno nedopustna za partijo. Bil je to čas, ko je partija brutalno zatrla poskuse za demokratizacijo in preprečila razrešitev temeljnega problema Jugoslavije, namreč, nerešenega vprašanja suverenosti njenih narodov. Zato je bila ta Kocbekova izjava za partijo najbolj nevarna in je ni mogla tolerirati. In če bi se njena kritika usmerila na to izjavo, bi v pogojih takratnega totalitarizma vrgla sum tudi nase, češ, da je s poskusom Kavčičevih reform izkazala svoj nacionalizem in demokratičnost. Gotovo je bila prav ta izjava glavni razlog partijske represije, ki je imela za cilj v prvi vrsti zatreti vse ostanke krščanskega socializma na Slovenskem. Miklavčič in Blažič, ki sta se izpostavila, sta morala v zapor. Oblast je hotela zatreti gibanje 2000, ki se je jasno deklariralo za oživitev krščanskega socializmam in je revijo 2000 leta 1973 ukinila, s pritiski na posameznike tudi zatrla gibanje.
Evgen Bavčar, Tomaž Pavšič in Peter Kovačič Peršin v Tivoliju
Naj tu dodam še odgovor Kocbekovim kritikom, češ, da ni imel poguma takoj odgovoriti na Pahorjeva vprašanja in ga je moral ta več let nagovarjati. Kocbek sam pojasnjuje, zakaj je okleval, ker ni imel motivacije in najbrž moči, da bi odgovoril na široko zastavljena Pahorjeva vprašanja o svoji življenjski poti. Hotel pa je odgovoriti na ključna vprašanja, ki zadevajo razmerja v OF, partijski teror, zablode političnega katolicizma in predvsem protislovensko partijsko držo, ki se je spet usodno uveljavila z zatrtjem Kavčičevega projekta večanja slovenske suverenosti in preoblikovanja Jugoslavije v konfederacijo in s tem postopnega uvajanja demokracije. Spregovoriti v 70. letih, ko je partijski totalitarizem zatrl po vsej državi procese demokratizacije, je bilo brez dvoma junaško dejanje. Zato je vsak prigovor o Kocbekovem strahu odveč. Kocbek je imel navado, da je sam preoblikoval vprašanja intervjuja tako, da je lahko nanja odgovoril točno to, kar je hotel. Tako je ravnal tudi z mojimi vprašanji pri intervjuju, ki sem ga objavil v reviji 2000 leta 1973. Zaradi te objave je bila revija 2000 ukinjena.
Vera Radić in Boris Pahor
Kocbek je zavestno žrtvoval sebe z izjavami, ki jih je dal Pahorju, a gotovo z zavestjo, da s tem poravnava svoj dolg do zgodovine in da odpira Slovencem možnost narodne pomiritve. Demon sovraštva Kocbekove medvojne tovarišije je na kratek rok žel uspeh, a Kocbekov pogum in moralna drža sta v temelju zamajala partijsko vladavino. Erozija sistema se je začela odznotraj in ga razgradila, da se je v dobrem desetletju sesul vase. O usodi revolucije v našem zgodovinskem spominu pa je Kocbek povedal resnico že Kidriču, 15. septembra 1943, med polemičnem pogovorom o brutalnem ravnanju partijskih aktivistov, kar je po italijanski okupaciji povzročilo intenzivnejše organiziranje domobranstva. V dnevniku je zabeležil lucidno vprašanje oziroma spoznanje: »Ali misliš, da bomo s slovensko revolucijo našega človeka popolnoma osvobodili? Tudi naša revolucija bo nekoč degradirala.«
Čestitke kulturnega ministra Antona Peršaka in slovo Borisa Pahorja
Peter Kovačič Peršin