V letošnjem Zlatem abonmaju je veliko pozornost in zanimanje koncertnega občinstva, kot seveda še ostali koncerti, pa vendarle bolj sosedsko aktualno, vzbudil nocojšnji koncert slovitega Budimpeškega festivalskega orkestra z že kar svetovno znanim dirigentom Ivanom Fischerjem.
Cimbalist Oszkar Ökrös, vse fotografije Marijan Zlobec
Budimpeški festivalski orkester se je po zadnji mednarodni anketi vodilnih kritikov najboljših glasbenih revij (desetih) po svetu uvrstil na laskavo deseto mesto. S tem je “premagal” mnoge, ki so se uvrstili vsaj do dvajsetega mesta – do tega le en angleški orkester (London Symphony Orchestra). Pustimo ankete, ki kot veste niso zanesljive, ampak subjektivne.
Vprašanje je, ali na kvaliteto orkestra in njegovo mednarodno prepoznavnost najbolj vpliva sam dirigent Ivan Fischer, sami glasbeniki v orkestru ali celo nova koncertna dvorana v Budimpešti, ki je dala madžarski prestolnici nove koncertne možnosti, kot jih v Budimpeški filharmoniji poprej ni bilo. Bil sem v obeh dvoranah in so Madžari lahko zadovoljni, mi s Cankarjevim domom in Slovensko filharmonijo ter še staro secesijsko Unionski dvorano prav tako.
Madžari so rojeni glasbeniki z velikansko glasbeno tradicijo in s skladatelji, ki so po svoji odličnosti trajno zaznamovali cele epohe, hkrati pa delovali mednarodno.
Ivan Fischer morda ne deluje ravno karizmatično, niti ne dirigira tako sugestivno in tehnično impresivno, kot marsikateri drugi dirigent, a ima v sebi neko predanost in doživetost, ki zaveje v orkester z iskrenostjo odnosa, čistostjo, veseljem nad darovanjem glasbe poslušalcem (ne nazadnje se je naučil napovedi dodatkov v slovenščini). Fischer izhaja iz glasbene družine (oče je bil dirigent, brat Adam je prav tako sloviti dirigent, še posebej znan v Bayreuthu) in tradicije, pozna tako simfonično kot operno literaturo, šolal pa se je pri očitno najslovitejšem profesorju dirigiranja na Dunaju Hansu Swarowskem.
V Ljubljani je že bil in takrat sem dobil vtis, zlasti po koncertu, da nas ima zelo rad. Njegovo formiranje novega orkestra je imelo eno vizijo in prepričanje, da so madžarski glasbeniki lahko enakovredni vsem drugim na svetu, še posebej velikim narodom s prav tako ogromno tradicijo. Ta vstop v svetovni svet, pa tudi, če rečem sodobno, koncertni marketing, vsekakor ni lahek, saj imajo vsi radi svoje (Dunaj, Berlin, München, Pariz, London, Amsterdam, Sankt Peterburg, New York…) in še nekaj le najboljših.
Madžari igrajo zelo avtoritarno, drzno, z močnimi akcenti v vseh sekcijah, kar morda ni vedno najbolje; manj je lirizma, kaj šele sentimenta, melanholije, vse zveni prej trdo, odločno, v tej dvorani močneje kot zvenijo naši orkestri, ki večkrat izpadejo bolj cagavo, v bistvu pa igrajo vedno premalo intenzivno in tako, kot da je to njihov zadnji koncert pred upokojitvijo.
Morda gre za karakter, a bolj bi rekel za skupna prizadevanja po dajanju vsega tistega, kar je naredilo Evropo kot prvo kulturno celino planeta Zemlja. Dobro, zdaj so to velike besede, a če gremo v podrobnosti, bi hitro videli, da to drži.
Madžarska rapsodija št. 1 v F – duru Franza Liszta z odličnim cimbalistom Oszkarjem Ökrösom je pokazala glasbeno celovitost, a hkrati tisto, kar sem že omenil, moč in strogost, čeprav je imel Liszt veliko posluha za razne detajle in kontraste, več rapsodičnosti, ki sprošča in nakazuje povezovanje s tradicjjo, med njo seveda ljudsko. Morda bi bilo bolje, če bi izbrali kakšno drugo iz serije ali cikla. Cimbalist je virtuoz na tem inštrumentu, a kot veste, jih imajo še nekaj, in to se morda zdi najbolj njihovo ali samo njihovo.
V Klavirskem koncertu št. 2 v A-duru je nastopil pianist Dejan Lazić. Pianist je imel nihajoče trenutke; ponekod igra rahlo trdo, ponekod z manj tona, kot bi pričakoval, drugod spet z večjo koncentracijo in briljanco, a vendarle nekega sijajnega sožitja in zlitja z orkestrom ni bilo v taki meri, kot bi pričakoval, če se spomnim Lang Langa z Dunajskimi filharmoniki. V orkestru je bilo nekaj solističnih poudarkov, zlasti violončelista, prve flavtistke, oboe, potem po dveh flavt, klarinetov, manj angleškega roga in trobente, ki me ves večer nekako ni prepričala in sem bil razočaran še pri Straussu.
Morda Madžari ne vedo, da je simfonično pesnitev Tako je govoril Zaratustra v Cankarjevem domu pred dobrimi dvajsetimi leti izvedel orkester Dunajskih filharmonikov. Čeprav je spomin varljiv, bi si upal pomisliti, da je madžarski orkester zvenel nekoliko polneje, z večjo zvočno močjo in energijo, Dunajčani pa vedno nekoliko ublažijo zven s svojo aristokratsko držo, v kateri bi se dalo videti kanček samocenzure.
Ivan Fischer je dirigiral znano simfonično pesnitev v dveh delih s cezuro prehoda s samozavestjo in lahkotnostjo, v kateri sta se prepletala nekakšna nonšalanca ob zavedanju, da so njegovi glasbeniki tako dobri, da znajo in čutijo koncept in pravilnost interpretacije, ne da bi jih njihov dirigent z veliko vehementnostjo spodbujal in jih vodil na kakšen bolj “manifestativen” način. Fischer je pravzaprav skromen dirigent, če s tem hočem reči, da se ne sili v ospredje oziroma opozarja nase kot voditelja. Izvedba je bila sijajna v celoti, odlična je bila koncertna mojstrica s svojim solom, manj, kot rečeno štiri trobente na čelu s prvo trobento.
Postavitev ogromnega orkestra (98 glasbenikov) je podobna Dunajskim filharmonikom, ne pa Slovenski filharmoniji. Kontrabasi so zadaj, kjer so pri naših glasbenikih tolkala. No, kaj naj rečem, v 35 letih nobeno vodstvo Slovenske filharmonije ni naredilo akustičnega testa, kakšen je najugodnejši položaj za posamezne sekcije na odru. Pri Madžartih smo videli, da tu “trpijo” tolkala.
Za dodatek so izbrali nekaj, na kar ne bi pomislil: Ples sedmih tančic iz slavne Salome Richarda Straussa, kar pa se je navezovalo na poprejšnjega Zaratustro. Tu sem se spomnil na našo, slovensko sopranistko, Ljubljančanko, Franjo Verhunc, ki je pela Salomo in hkrati plesala kot prva na svetu. Bila je članica opere v Wroclavu. Na Dunaju so gostovali v Nemškem teatru, ker v Dvorni operi cerkvena cenzura opere ni dovolila uprizarjati in je bil to največji poraz direktorja Gustava Mahlerja, ki so ga krepko vodili za nas, hkrati pa še Richarda Straussa, ki mu je Mahler sproti poročal v Nemčijo, kaj se s cenzuro dogaja, dokler ni “mimo vrste” vskočil slavni Arturo Toscanini in opero dirigiral v milanski Scali, Mahler pa je posledično leta 1907 Dunaj zapustil in odpotoval v New York. Prvo originalno avstrijsko izvedbo v Gradcu pa si je ogledal nihče drug kot mladi Avstrijec Adolf Hitler.
No, ni pa bilo nič “hitlerjanskega” v potezi Ivana Fischerja, ko je za drugi dodatek malo pomešal orkester in note, potem vse nastopajoče razvrstil in takoj se je pokazalo, da bodo pravzaprav zapeli. Moram pa priznati, da sem pomislil, da bodo zapeli kaj slovenskega, a so, na žalost, sicer dokaj ubrano zapeli “le” Brahmsov motet.
Ampak drugič…Se pa pripravite na naše note.
Marijan Zlobec