Znanstveno raziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti je poleg Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev začel oblikovati novo zbirko Dela starejšega slovenskega slovstva, v kateri bodo predstavili vse pomembne slovenske avtorje do Antona Tomaža Linharta, Valentina Vodnika in Franceta Prešerna, ki so najstarejši slovenski literarni klasiki.
Kapelski pasijon, rokopis
Nova zbirka tako “podaljšuje” časovni lok razvoja na celotno 16., 17. in 18. stoletje, ki je v zavesti Slovencev premalo identificirano. Zakaj je literarna veda doslej dopustila to ogromno “luknjo” v literarnem in zgodovinskem spominu, je verjetno vprašanje vrednotenja literature kot povsem avtorsko profilirane fiktivne umetnosti, ne nazadnje pa povojne ideologije. Posledično je bilo manj raziskovanj. Tako so ostale do danes spregledane pridige slovenskih frančiškanov, niti ni obstajal termin frančiškanska pridiga. Izstopajoči poznobaročni pisatelj je pater Konrad Branka (ok. 1737 – 1789). Njegovih slovenskih pridig se je po srečnih okoliščinah ohranilo bistveno več kakor rokopisov drugih, zlasti zgodnjebaročnih frančiškanskih pridigarjev.
Franc Veriti – Življenje svetnikov in prestavni godovi, 1828/1829, druga izdaja 1831, tretja 1855
Zbirka Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev tako ni sprejela v svoje okrilje nikogar, ki kriterijem umetnosti ni ustrezal,
Nova zbirka Dela starejšega slovenskega slovstva, ki se po nepotrebnem poimenujejo kot podzbirka Zbranih del, kar je nesmiselno, saj je samostojna in jasno pove, kaj je njena vsebina, bo objavila avtorje iz starejše zgodovine, tako kot se je starejše slovensko slovstvo razvijalo, kot pravi urednik dr. Matija Ogrin, od srednjega veka do 19. stoletja.
Janez Svetokriški – Sacrum promptuarium, 1691 – 1707
“Največkrat so bila ta besedila nosilci religioznih sporočil, tako bibličnih in molitvenih kakor oznanjevalnih, meditativnih in pesemskih, večkrat pa so nastopali tudi kot nosilci ljudskega besednega izražanja, tako ustnega izročila kakor njegovih pisnih preoddaj in preobrazb.
Starejše slovensko slovstvo je tisti del slovenskega slovstva, ki je do danes ostal najmanj poznan, ker je bil najmanj raziskan, posaredovan in recipiran. Praktično pozabljen in odrinjen je bil že v 19. stoletju, ko so se vse sile slovstvenega snovanja usmerile v prodor romantičnih, pozneje realističnih idr. idej, še bolj pa v 20. stoletju. V literarni zgodovini 20. stoletja je postalo to slovstvo le še objekt bibliografskega pregleda predhodnih faz slovenske književnosti: postalo je pojav, ki si zasluži pozornost zlasti kot predhodnik nečesa pomembnega, toda brez večje lastne, intrinzične vrednosti.” (intrinzične – notranje vrednosti op.).
Anton Martin Slomšek na Dunaju leta 1862
Ogrin malo komplicirano pove, da vse pred Linhartom in Vodnikom, kej šele Prešernom, v slovenski zgodovini ni bila literatura kot avtonomna estetska ustvarjalnost. V slovenski literarni vedi se je zgodil umor stoletij, ki se brez obsodbe in kaznovanja vleče vse do danes. Očitno smo imeli preveč literarnih zgodovinarjev in drugih strokovnjakov, od katerih vse do danes nismo dobili niti poštene kronologije razvoja slovenske literarure ali zapisov od Brižinskih spomenikov dalje.
Tako bralci, se pravi vsi Slovenci, ne vedo in nimajo kam pogledati, kaj se je zgodilo v določenih letih. Če, za primerjavo, pogledate kronološko zgodovino opere in želite preveriti neko leto, katere so bile tedaj kot novo nastale najpomembnejše svetovne opere in operne premiere, samo odprete in vidite (čeprav so ti pregledi še vedno pomanjkljivi, saj večinoma ne zajemajo manj znanega slovanskega sveta).
Malokdo ve, da je bilo lani na svetu premierno uprizorjenih najmanj štirideset novih oper, mimogrede rečeno. Med njimi so bile novitete Fin de partie Györgyja Kurtaga v milanski Scali, The Exterminating Angel Thomasa Adesa na Salzburških slavnostnih igrah, The Hogboon sira Petra Maxwella Daviesa (ki je lani tri mesece pred premiero umrl) v londonskem Barbicanu z dirigentom sirom Simonom Rattlom ali Only The Sound Remains slavne finske skladateljice Kaije Saariaho z Dutch National Opera v Amsterdamu.
Janez Cigler – Sreča v nesreči. 1836
Zbirka Dela starejšega slovenskega slovstva se je v bistvu že začela z objavo Škofjeloškega pasijona (2009), Skalarjevega rokopisa (2011) in sedaj še Kapelskega pasijona (2016).
Friderik Irenej Baraga (1797 – 1868)
Zbirka izbranega starejšega slovstva bo objavila in pokrila vsa časovna obdobja; od srednjeveških spomenikov prek izbranih del protestantike in baroka do razsvetljenstva in okvirno sredine 19. stoletja (kakor denimo izbrana dela Janeza Ciglerja, Friderika Ireneja Barage, Antona Martina Slomška, Franca Veritija, Jerneja Levičnika idr.). Podobno kot pri Zbranih delih slovenskih pesnikov in pisateljev bo tudi tem edicijam dodan podroben historično – filološki komentar.
Jernej Levičnik (1808 – 1883)
Zbirka se bo poleg treh že raziskanih, transkribiranih in objavljenih omenjenih del nadaljevala najprej s tistimi, ki so bila vse doslej v rokopisih. Iz tega programa dr. Ogrin omenja:
Škofjeloški pasijon leta 2015, foto lastne slike, mojpogled.com
Mihael Zagajšek – Slovenska grammatika oder Georg Sellenko’s Wendische Sprachlehre in deutsch und wendischen Vortrag. 1791
Frančišek Mihael Paglavec: Cantilenae varie partim antique partim novae (Različne, deloma stare, deloma nove pesmi) (urednik Luka Vidmar).
Poljanski rokopis. Jezusovo življenje v 100 postavah (urednika Matija Ogrin in Andrejka Žejn).
Konrad Branka, OFM: Conciones Catechetico – Morales De Virtuitibus Theologicus (urednik Matija Ogrin).
Antologija frančiškanske baročne pridige (Anton Brešan, Evgen Lauer, Adavkt Nikl, Konrtad Branka idr.) (urednik Matija Ogrin).
Ferdinand Ljubljanski, OFM Cap: Pridige v Škofji Loki 1722.
Mihael Zagajšek: Duhovne vaje na Kolobju 1773 in pridige.
Anton Krempl: Pesmi in pridige iz rokopisov.
Rogerij Ljubljanski – Palmarium empyreum, 1706
Sledijo dela v pripravi in načrtu:
Srednjeveški spomeniki
Srednjeveške cerkvene pesmi. Kritična izdaja po sporočeni besedilni tradiciji protestantov in EvL.
Srednjeveške ljudske pesmi. Kritična izdaja po sporočeni besedilni tradiciji korpusa slovenskih ljudskih pesmi
Več zvezkov izbrane protestantike, mdr.: pesmarica, postile, uvodi idr.
Matija Kastelec: Nebeški cil, 1684
Janez Svetokriški, OFM Cap: Pridige
Rogerij Ljubljanski, OFM Cap: Pridige
Jernej Basar, SJ: Pridige
Jožef Hasl, SJ: Aeterne veritates, rokopis 1769.
Jernej Basar – Exercitia svetega očeta Ignacija (1734)
Tako zasnovano in predvideno zbirko DSSS bo urejal uredniški odbor: Kozma Ahačič, Monika Deželak Trojar, Matija Ogrin (glavni urednik), Alen Albin Širca in Luka Vidmar. Pri urejanju posameznih knjig bodo sodelovali še drugi avtorji.
Matija Kastelec – Nebeški cil, 1684
Poseben problem bo sodobnost jezikovne izdaje vseh zelo starih rokopisov ali natisov. Najprej bo opravljena raziskava primarnega vira (tiska, rokopisa, morebitnih verzij), ki ga bo izdaja posredovala v t. i. kritičnem prepisu s sredstvi sodobnega pravopisa, a z ohranjeno historično podobo.
Škofjeloški pasijon leta 2015
Slovenska kulturna javnost se žal še ne zaveda, kaj se pripravlja, od tod tako rekoč medijski molk in nadaljevanje prezrtja, kot se je dogajalo vse doslej že v sami stroki, posledično pa še v javnosti, razen oživljenega Škofjeloškega pasijona in reprinta (z italijanskimi sredstvi donatorja in Fundacije dr. Bruna Breschija, italijanskega zdravnika slovenskega rodu) pridig Sveti priročnik v petih knjigah Janeza Svetokriškega.
Marijan Zlobec