Predstavitev nove knjige Franceta Pibernika Pozni november za pesnika s podnaslovom Biografska pripoved France Balantič vzbuja veliko zanimanje tako spričo slavnega pesnika kot njegovega dolgoletnega urednika, biografa in poznavalca. Z avtorjem se je v knjigarni Celjske Mohorjeve družbe pogovarjala urednica knjige Cvetka Rezar.
France Pibernik, foto CMD
France Balantič vzbuja večje zanimanje bralcev kot kateri koli slovenski pesnik, morda še večje kot France Prešeren ali Srečko Kosovel. Biografska pripoved o pesniku Balantiču zajema celovitost njegove kratke življenjske poti; vsega dvaindvajset let, a ne kot znanstvena študija, ki jo je Pibernik v okviru Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev že napisal, ampak rekli bi nekoliko bolj romaneskna.
Zakaj je Balantič tako vznemirljiv pesnik, je bolj ali manj znano, čeprav seveda ne še vse. “Romaneskna zgodba o pesniku Francetu Balantiču se v temeljih opira na dejanske razsežnosti njegovega življenja. Vse osebe, ki soustvarjajo biografsko pripoved, so realne in jih je avtor skušal v pesnikov delokrog vzpostaviti v dejanskih medsebojnih odnosih, seveda pa je marsikaj popolnoma literarno izpeljano, kot je to narekovala smer pripovedi.
Ravnateljica Celjske Mohorjeve družbe dr. Tanja Ozvatič
Pisec se je v prvem delu močno opiral na Balantičeve pesmi, ki najneposredneje ilustrirajo njegova razpoloženja in spoznanja, v drugem delu pa precej na ohranjeno korespondenco in spominska pričevanja sodobnikov.
Vedno polna knjigarna
Glede na to, da je občuten del pesnikove usode povezan z izjemnim dogajanjem okrog njegove osebnosti in njegove poezije v povojnem obdobju, je v sklepnem delu pripovedi vključeno tudi to.”
France Balantič (29. novembra 1921 – 24. novembra 1943) živi
Balantič je bil hitro znan; že med vojno sta izšli dve zbirki; V ognju groze plapolam (1944) in Venec (1944). Po vojni je bil prepovedan in se ga ni dalo brati niti v knjižnicah, a je dočakal ponatise svoje poezije v zdomstvu, kasneje je bila knjiga njegove poezije Muževna steblika (1966) že natisnjena, umaknjena in odpeljana v mlinski boben, pa ponovno natisnjena in razširjena, tako z dodano spremno besedo Frančka Bohanca (poleg poprejšnje Mitje Mejaka) in novimi, poprej izpuščenimi pesmimi (1984), po osamosvojitvi pa je postal, to kar je bil sicer že poprej, slovenski literarni klasik. “Ozadij” natisa in uničenja knjige leta 1966 niti Pibernik ni ugotovil.
Tilka Balantič Jesenik
Pibernik je sam pesnik, česar ne smemo pozabiti, poznavalec celotne slovenske poezije, avtor dveh knjig pogovorov s slovenskimi književniki, še posebej pesniki, prav tako se je dokopal do mnogih dokumentov in poslušal številna pričevanja o njem med vojno, še posebej pa o pesnikovi smrti v plamenih zažgane hiše v Grahovem. O vsem tem je sicer sam napisal knjigo Temni zaliv Franceta Balantiča (1987), že pred več kot dvema desetletjema pa je tekla beseda na simpoziju o njem v Prešernovi dvorani SAZU (1994).
Pibernik se tu izkaže kot literat, biografski, ne čisto, a precej romansirani pričevalec, čeprav, kot veste, so vse romansirane biografije, še posebej neavtorizirane, problematične. Vedno je kaj, kar ni točno, ni prav, ni dejanski opis, ni jasno, kdo je vse bil nekje in kaj počel, kaj šele govoril ali celo mislil…Pibernik se izogiba konkretnih opisov Balantičevih pogovorov, ampak najraje uporablja tretjo osebo, ki je bolj nevtralna, čeprav ravno tako “tvega vse”, še posebej, ker “trasira” raziskovanja drugih in jih vodi po svoji “markirani poti”.
Koliko je tu drzen, koliko predrzen, kajpada ne vem. Če on ve, blagor mu.
Lažji je zadnji del knjige, ki sega v novejši čas in je bolj dokazljiv, čeprav so skrita še marsikatera ozadja. Pibernik novih vprašanj ne zastavlja, ker bi moral sam prvi nanja odgovoriti.
Marijan Zlobec