Nocoj je bila v Mestni galeriji gneča, kot je ne pomnim. Nekdo je svoje študente “našuntal”, da morajo na odprtje razstave slavnega Ulaja, nekdanjega ljubezenskega partnerja in umetniškega sodelavca v tandemu Marine Abramović. Naslov razstave je Jaz drugi I Other.
Ulaj v Mestni galeriji, vse fotografije Marijan Zlobec
Ali je Ulaj “produkt” omenjene simbioze ali ne, je vprašanje, na katerega ravno sedaj odgovarja Marina v svoji avtobiografiji. On se zdi od tega že odmaknjen, zunaj dosega splošne medijske slave, kar seveda ne pomeni nikakršne “spremembe” v samem umetniškem delu in delovanju, le zunanji “odraz”.
Ulaj z avtorjema razstave: Tevžem Logarjem in Alenko Gregorič
Kot veste, je slavni Andy Warhol enako velik, ne glede na to, koliko slik oziroma fotografij so o njem posneli in koliko prispevkov je bilo objavljenih v vseh medijih po svetu. Medij je sicer sredstvo, a medij ni bistvo. Kaj je bistvo?
Ne naslanjaj se na zid!
No, to je zelo preprosto vprašanje s prav tako lahkim odgovorom: bistvo si ti sam.
Direktorica je že na kolenih
Ulaj se tega zaveda, vedno bolj in vedno bolj lapidarno, skoncentrirano, reduktibilno, s čimer mislim, da mu ni več skoraj nič več mar, ali je zelo slaven, malo manj, ali sploh ne. Ko gradiš svojo pot, je cesta dolga, je za tabo, naprej pa je še vedno neskrčena divjina.
Videl nisem nič
Vsak umetnik ve, da so bili veliki umetniki že v preteklosti, in veliko večji. Umetnost ni od danes in ne samo za danes. Umetnost, pa ne le arhitektura, kot je mislil Jože Plečnik, je večna.
Ne vem, če smem povedati, s katero je bil
Koliko bo večna umetnost našega nocojšnjega ljubljanskega gosta v Mestni galeriji, ne vem, konkurenca je huda, on pa se mi kaže v nekoliko retardiranem tempu.
Ulajevo delo
Ne bi šel ravno na ljubljanski maraton, prej bi imel, tako kot nocoj, svoj performans v galeriji.
Nikoli se nisem vprašal, do katere starosti je performans še užiten, dovoljen, sprejemljiv.
Peter Mlakar in Borut Vogelnik
Nekoč je bil pri meni doma v Ljubljani Avgust Černigoj, s katerim sva se sicer poznala že od poprej iz Trsta in Sežane pa Lipice. Na glavo si je dal slamnik in pod nos kemični svinčnik. Odgovor je preprost. Performans je dovoljen do smrti, včasih pa še po njej. Spomnite se pogreba Richarda Burtona, ko so fotoreporterji čakali noč in dan, da bo prišla k grobu Elizabeth Taylor. Mislila je, da ob peti uri zjutraj ne bo nikogar!
Ulaj je pametnejši, ne čaka na peto zjutraj.
Fotograf Inaki Bonillas, umetnik iz Mehike, baskovskega rodu, in Roman Uranjek
https://livestream.com/accounts/564247/events/6708472
Marijan Zlobec