V Galeriji Fotografija se je nocoj predstavil slavni ali razvpiti nekdanji fotograf ali celo fotokralj newyorškega nočnega življenja Stephan Lupino. Pred kakimi dvajsetimi leti je razstavljal v galeriji na Gornjem trgu, tokrat se je preselil kakih sto metrov nižje, na Levstikov trg, kar pomeni, da je NYC v Ljubljani lahko skoncentriran na vsega 100 metrov razdalje. Zakaj bi torej hodili v New York, če imamo celotno tamkajšnje nočno prizorišče na dlani v dolžini nogometnega igrišča?
Stephan Lupino, vse fotografije Marijan Zlobec
To nogometno igrišče omenjam, ker sem nenadoma prvič po izvolitvi na položaj predsednika Evropske nogometne zveze UEFA ugledal dr. Aleksandra Čeferina, čigar žena Barbara Čeferin je kajpada voditeljica galerije.
Dr. Aleksander Čeferin in Barbara Čeferin
Lupino se mi je tokrat zdel že malo upokojensko odmaknjen, poln bolj spominov kot želje, da bi New York še enkrat obnavljal. Zakaj je tako, sam najbolje ve. Odgovor pa je “skrit” že v naslovu razstave: 80. v NY.
Barbara Čeferin in Lupino
Če pogledamo uradno predstavitev razstave, češ da “umetnikove fotografije prikazujejo divjost in ekscentričnost newyorškega nočnega življenja v 80. letih minulega stoletja. Lupinovo fotografiranje v klubih je bil performans, kot so bili to na nek način tudi klubi,” kot je zapisala umetnostna zgodovinarka Iza Pevec, potem bi lahko dodali, da se je od tedaj v NYC še marsikaj zgodilo, bodisi javno, zasebno, skrito, polskrito…
Harmina Kovačič in Lupino
“Ker Lupino dogajanja ni le fotografiral, ampak je bil del njega, je posnel tudi fotografije, ki niso bile namenjene objavi. Te fotografije so morda likovno manj izčiščene, tehnično manj dovršene in pogostost slavnih portretirancev je manjša; a prav zato lahko New York v 80. letih prikažejo drugače: bližje, bolj osebno in s slutnjo tesnobe za pretiranim ekscesom,” je zapisala Iza Pevec.
Tone Stojko
Joco Žnidaršič in Tina Deu
NYC ponoči ni fotografski studio, ni nekaj dogovorjenega, načrtovanega…in kolikor je še podobnih besed. Je nekaj spontanega, sproti dogajalnega, odvisnega od trenutka prisotnosti. Če je to “stotinka sreče”, kot je nekoč zapisal fotoreporter Edi Šelhaus, ne vem.
Sin in oče Čeferin
“Pričujoča razstava se osredotoča prav na fotografije, ki jih je posnel Lupino kot soudeleženec in ne zgolj kot fotograf. Izza številnih bolj ali manj razgaljenih poz se sluti razpoka, skozi katero se plazi plast človeškega in vsakdanjega, ki jo eksces umetnosti želi preseči.”
Fotograf Goran Bertok
Za presežek največkrat ni časa, še manj za srečanja s slavnimi ljudmi, ker se ti, bolj kot so slavni, skrivajo. In manj si “upajo”.
New York, kot ga je videl Lupino
Danes je digitalizacija fotografije prinesla svoje, nove izzive, ki jih tedaj še ni bilo.
New York ponoči
Stepfan Lupino je to na odprtju razstave takoj dojel, ko se je sam fotografiral s pametnim telefonom, najraje v družbi čednih Slovenk in fotografinj.
Veliko je poziranja
Pametni telefon bo odločal o usodi fotografije
Nastavljanje fotografom pa bo ostalo.
Marijan Zlobec