Ena izmed največjih ugank slovenske umetnostne zgodovine razrešena. Sliki Ptičar in Prestar, ki ju je ustvaril baročni slikar Fortunat Bergant (1721-1769), sta od druge svetovne vojne veljali za pogrešani.
Dr. Ferdinand Šerbelj – V rokah drži sliko Prestar
Fortunata Berganta, foto Narodna galerija/ Bojan Salaj
Obstajale so le črno bele reprodukcije iz leta 1922, ko sta bili sliki na ogled na zgodovinski razstavi slovenskega slikarstva v Ljubljani, obstajal pa je tudi podatek, da sta bili še med drugo svetovno vojno v lasti Jožefa Hudoverniga iz Ljubljane. O njuni usodi in povojnem lastništvu je krožilo več bolj ali manj prepričljivih zgodb.
Obe umetnini imata izjemno pomembno mesto v Bergantovem opusu, saj razkrivata duha tedanjega časa in slikarjev pozni slog, obenem pa sodita med najpomembnejša dela slovenskega baroka, kar je umetnostnozgodovinska stroka več kot sedemdeset let vsakič poudarjala in hkrati obžalovala njuno izginotje.
Ves ta čas sta bili sliki skrbno pospravljeni. Po naključju sta ju odkrila lastnika in pred meseci sta se obrnila na sodnega cenilca za barok, dr. Ferdinanda Šerbelja iz Narodne galerije.
Dr. Šerbelj je takoj prepoznal Bergantovi mojstrovini. To je bil eden izmed najbolj vznesenih trenutkov v njegovem profesionalnem delu.
Narodna galerija se je nemudoma začela pogajati o odkupu slik, saj sliki sodita v nacionalno zbirko, pri tem pa pridobila podporo ministrstva za kulturo.
Gre za eno izmed najpomembnejših odkritij v slovenski likovni umetnosti. Obe Bergantovi sliki sta končno tam, kjer morata biti, v lasti nas vseh, in bosta na ogled javnosti v Narodni galeriji. Takoj ko bosta restavrirani, pa bosta vključeni v stalno zbirko. Sliki nista bili razstavljeni vse od leta 1922, torej kar 94 let.
Več informacij o izjemni najdbi, neprecenljivih slikah in restavriranju obeh mojstrovin bodo posredovali v ponedeljek, 21. novembra, ob 10. uri v Zlati dvorani Narodne galerije.
Kje so še druge slike ?
To je uradna verzija, ki jo sporoča vodstvo Narodne galerije v Ljubljani. Javnost pa se upravičeno sprašuje, kako to, da sta bili sliki toliko desetletij zamolčani in očitno skriti. Kako to, da sta v tako slabem stanju, hkrati pa spominjajo, kako so novi oblastniki, ko so prevzemali oblast in hkrati iz stanovanj in hiš političnih nasprotnikov in beguncev, a hkrati zakonitih lastnikov umetnin, odnašali vse, kar se je odnesti dalo.
Famozni Federalni zbirni center je bil leglo vsega nagrabljenega, razen onega najboljšega, kar so odnesli posamezniki, deloma pa so slike porazdelili po svojih palačah, kjer so mnoga dela, ki sodijo v Narodno galerijo, še vedno tam.
Spominjam se, kako je reagiral slavni italijanski umetnosti zgodovinar Federico Zeri, ko je za svoje zasluge pri predstavitvi razstave tujih mojstrov v Narodni galeriji prejel visoko slovensko državno odlikovanje. V nekdanji banovi palači mu ga je izročil prvi predsednik vlade Lojze Peterle. Zeri ni mogel iz svoje kože in je najprej, še posebej, ker se je začetek slovesnosti zavlekel, ker je televizijska ekipa zamujala (!), začel gledati sijajne slovenske slike na stenah hodnikov; Jama, Jakopič, Sternen… “Kaj to dela tukaj, na hodnikih, kjer ni nikogar in slik nihče ne vidi in so pogoji neprimerni? Dajte to hitro preseliti v galerijo,” je bil njegov komentar.
Pavel Künl – Ljubljana pozimi ali Ribji trg, 1847, Narodna galerija
Pred najmanj štiridesetimi, verjetno pa še več leti je slavni slovenski tenorist Anton Dermota na Dunaju na avkciji kupil sliko Ljubljana pozimi ali Ribji trg. Nekaj časa jo je hranil doma, potem pa se je odločil, da jo podari Narodni galeriji. Bil sem na predstavitvi slike. Dermota je s svojo soprogo Hildo prišel v Ljubljano na predstavitev svojega darila. Ko je bilo tiskovne konference že konec in smo ostali bolj sami, mi je dr. Anica Cevc, tedanja ravnateljica Narodne galerije, sliko obrnila in pokazala njen hrbet. “A vidite tole ?”Bila je številka slike s popisa oziroma seznama del iz Federalnega zbirnega centra. Slika je bila očitno ukradena in odnešena na Dunaj. Usoda pa je hotela, da je bil tam Dermota in jo iz nostalgije po Ljubljani kupil.
Če pogledate prvo izdajo Kosovelovih Integralov, vidite objavljeno fotografijo oljnega portreta Srečka Kosovela, ki jo je napravil Agust Černigoj. Nihče ni nikoli pojasnil, od kod se je vzela ta fotografija in kje je slika.
Po Černigojevi razstavi v Idriji sredi sedemdesetih let se je izgubilo več njegovih krajin…
Ne bom omenjal posameznikov, ki so po zmagi in prevzemu oblasti bili pri koritu. Imeli so lepe umetnine, ni dvoma, a kje so sedaj?
Ironija je v tem, da so po zakonu o dedovanju postali zakoniti dediči, potomci nekdanjih recimo jim privzetih “lastnikov” umetnin, realni lastniki in jih lahko imajo kot svoje, ker so jih podedovali in jih dejansko poreklo umetniških del ne zanima.
Stvari morajo postati veliko bolj javne kot so.
Ampak bojim se, da je ta problematika, glede na število problemov v slovenski družbi, “drugorazredna tema.”
Marijan Zlobec
5 odzivov na “Najdeni pogrešani Bergantovi sliki, kaj pa druge ?”
Resnično gre za zelo čudno početje. Mediji sporočajo o veliki najdbi, o zaslužnem najditelju, o pomembnih slikah, o avtorju in marsičem. Kdo pa je bil lastnik slik vse od takrat, ko so bile ukradene, odnesene ali odtujene, kot se elegantno reče kraji, pa nikogar ne zanima.
Zopet, kot tolikokrat smo priča o zločinu brez zločinca. Vemo za žrtve, vemo, kaj se je z njimi dogajalo, nič pa ne vemo o storilcih. Ti so zaviti v temo.
O zadnjem lastniku slik je najverejtneje znano kaj več kot to, da je bil trgovec. Prav gotovo je znano kje je, ali kje je pokopan. Kdaj je umrl? Je imel sorodnike? So sorodniki še živi? Da se ugotoviti, ali je slike prodal? Morda v stiski? Kdo jih je kupil? Tudi to se da ugotoviti, ali je lastnik delil usodo z mnogimi Slovenci, ki so bežali pred osvoboditelji, ker so vedeli, kakšna svoboda jih čaka. V tem begu so se pač ravnali po načelu: “Kraljestvo, kraljestvo, dam za konja.” Morda pa nesrečniku ni bilo omogočeno niti to. Morda je bil med tistimi, ki mu ni uspela nikakršna menjava. Preprosto so mu vzeli vse; imetje in še življenje, tudi življenje svojcev in morebitnih dedičev. Slike in drugi inventar pa so romale v zbirni center, iz katerega pa so si osvoboditelji dodobra popravili standard in olepšali življenjski prostor.
O nekaj takšnih umetnin je pisal tudi dr. B.M. Turk, ki je omenjal konkretnega osvoboditelja in njegove potomce, ki nadomeščajo slovenske galerije in muzeje ter hranijo zaplenjene umetnine.
Zaenkrat gre tem potomcem zelo dobro in nimajo potrebe prodajati umetnin, za razliko od revežev, ki so kljub temu,da je opcija osvoboditeljev še vedno na oblasti, skrahirali in slike prodali. S prodajo so pokazali odnos do naroda in svobode. Kljub temu, da so bile slike najverjetneje uplenjene na zavržen način, jim ni do tega, da bi popravili pritlehnost zaplembe, saj so se slik znebili s prodajo.
Na koncu pa še to: za sliki se je takoj našel denar. Ali ni to korupcija?
Doslej sta obstajali le črno-beli reprodukciji Ptičarja in Prestarja iz leta 1922. Takrat je bila v Ljubljani, v Narodni galeriji, velika Zgodovinska razstava slovenskega slikarstva, ob kateri se je vnela huda in dolga polemika med Izidorjem Cankarjem in Josipom Mantuanijem, ki je razstavo kritiziral. Ali sta bili sliki last N. Hudovernika in od kod ju je od dobil, saj sta nastali že v osemnajstem stoletju, bo treba še raziskati, če bo koga to sploh zanimalo in bo ugotovil, da lahko odkrije kaj bistvenega. “Jožef Hudovernik, ki mu je najbrž grozila zaplemba premoženja, ju je po vojni dal prijatelju, katerega potomci, ki želijo ostati anonimni, so ju našli ob natančnejšem pregledu zapuščine, ” berem v medijih.
Sliki sta dobro ohranjeni, je povedal Ferdinand Šerbelj na tiskovni fonferenci v Narodni galeriji. Sta nedotaknjeni, kar pomeni, da na njih niso bile izvedene poznejše preslikave. Rahlo poškodovan je Prestar, in sicer na obrazu. Ta poškodba deluje kot materino znamenje. Verjetno je bila poškodba narejena z orožjem, domnevno s pištolo na šibre, kar pomeni zelo staro poškodbo.
Sliki bodo najprej restavrirali, jeseni pa načrtujejo razstavo o slikarju Fortunatu Bergantu, ki je imel sicer svojo zadnjo razstavo leta 1951.
Denar za odkup slik je dalo Ministrstvo za kulturo, ki ima svojo strokovno umetnostnozgodvinsko in restavratorsko ter pravno službo za zagotavljanje zakonitosti postopkov. Ni nujno, da javnost izve, kdo je fizično sliki prodal, je pa naloga Ministrstva, da ugotavlja zakonitost vseh postopkov in izvornega lastništva obeh slik.
“Jožef Hudovernik, ki mu je najbrž grozila zaplemba premoženja, ju je po vojni dal prijatelju, katerega potomci, ki želijo ostati anonimni, so ju našli ob natančnejšem pregledu zapuščine, ”
Tako navajajo novinarski viri, vendar jim skorajda ni verjeti.
Kako lahko nekdo da nekomu dve vredni sliki, bili sta razstavljeni in katalogizirani, pa ta prejemnik takšnega darila, sliki, založi in ju šele po sedemdesetih letih njegovi potomci pokažejo strokovnjaku, ki poskrbi za njun odkup?
Takšna zgodba je manj verjetna od tiste o Rdeči kapici.
To pa predvsem zato, ker obstajajo dobro znana dejstva, da je oblast, ki so jo ustanovili osvoboditelji leta 1945, na veliko plenila po Sloveniji in plen zbirala v depojih, iz katerih so si “najzaslužnejši” izbirali potrebno in s tem opremljali stanovanja. Jasno je, da plenilci niso bili natančni. Ne pri plenjenju, ampak pri evidentiranju zaplenjenega. S časom so se seznami izgubili in zaplenjeno, ki je bilo iz skladišč odstopljeno na reverz, je postalo trajna last. Očitno tudi roba za preprodajo. Tej zgodb bolj verjamem, kot Rdeči kapici in dobro bi bilo, če bi ob tej priložnosti razkrili volka, ki je snedel zaplenjeno in po sedemdesetih letih zaradi lakote izpljunil.
Ministrstvo za kulturo ima vse vzvode oblasti za proučitev pravnega položaja glede zakonitega lastništva Bergantovih slik.
Vlada ima vse vzvode, da prepreči korupcijo v Sloveniji, pa očitno ne naredi nič.