Musikverein s svojim kompleksom dvoran, zlasti Zlate, gosti vsak večer kak koncert, neredko dva ali celo tri v isti dvorani: dopoldan, popoldan in zvečer. Dunajčani imajo vsega na izbiro, na pretek ali preveč. V okviru zanega in priljubljenega programa Jeunesse so gostivali mehiški glasbeniki.
Gabriela Montero v Musikvereinu, vse fotografije Marijan Zlobec
Če je bila glavna točka ali osebnost večera slavna mehiška pianistka Gabriela Montero, pa ni nič manjše zanimanje vladalo za mehiško glasbo v drugem delu koncerta z Orquesta Nacional de Mexico.
Gabriela Monter in dirigent Carlos Miguel Prieto
Gabriela Montero ima svoj glasbeni svet, stil, življenje, poreklo, temperament, svojo pot koncertne pianistke in pianistične improvizatorke.
Redko kdo na koncu koncerta kot dodatek zaigra nekaj, kar se zdi čista improvizacija, in kar z odra napove kot nekaj, kar je doživljala v otroštvu ali kot glasbeni spomin.
Cielito lindo
V resnici ima bolj kot ne vse pripravljeno in naštudiramo. Cielito lindo je povsod znana mehiška popevka, bi lahko rekli.
Na Dunaju je za dodatek izbrala svojo improvizacijo prav na mehiško ljudsko Cielito lindo. Seveda sta mi pri tem manjkala Luciano Pavarotti in Enrique Iglesias, ali pa če se spomnim treh tenoristov na njihovem prvem skupnem koncertu v Rimu oziroma na odprtem prizorišču v Termah Caracalla.
Cielito lindo
De la Sierra Morena,
Cielito lindo, vienen bajando,
Un par de ojitos negros,
Cielito lindo, de contrabando.
Ay, ay, ay, ay,
Canta y no llores,
Porque cantando se alegran,
Cielito lindo, los corazones.
Pájaro que abandona,
Cielito lindo, su primer nido,
Si lo encuentra ocupado,
Cielito lindo, bien merecido.
Ese lunar que tienes,
Cielito lindo, junto a la boca,
No se lo des a nadie,
Cielito lindo, que a mí me toca….
Mehiška ljudska pesem ima vendarle znanega avtorja, to je bil Quirino Mendoza y Cortez. Cielito lindo je napisal leta 1882. Prepevajo jo še posebej Mehičani v tujini. Pisana je v tričetrtinskem taktu, vendar je Gabriela Monero to dejstvo v svoji improvizacji skoraj povsem obšla. Njena imaginacja je v tem smislu boj evropska, saj se je dotaknila baročnega Bacha in se potem časovno razvijala proti romantiki in se zaustavila pri osnovni mehiški melodiji: “Poj in ne joči”.
Gabriela Montero je uradno ali v napovedanem programu v prvem delu koncerta interpretirala Drugi klavirski koncert Sergeja Rahmaninova. Njen koncept interpretacije je bolj kot ne tradicionalističen, z malenkost počasnejšim tempom in smislom za zvočni hedonizem, za čutenje vsakega tona, za prefinjene emotivne gradacije, ki jih je v tem koncertu precej, prav tako za oblikovanje kadenc kot individualni portret vrhunske pianistke, njene glasbene refleksije. Njena igra sicer ni tako mogočna kot denimo Denisa Macujeva pred meseci v Ljubljani, a je čisto dovolj, da pove vse, kar je Sergej Rahmaninov želel povedati.
Montero je spremljal Orquesta Sinfonica Nacional de Mexico pod dirigentskim vodstvom odličnega glasbenika Carlosa Miguela Prieta. Orkester je odličen, ima same dobre glasbenike in izenačene vse sekcije, s tem da dominirajo, kar smo slišali v drugem delu koncerta, tolkalci. Njihova spremljava pianistke je bila zvočno in izrazno uravnotežena.
Mehiška glasba izhaja iz temperamenta, veselja do življenja, ne iz srednjeevropske “bolne duše”. V njej vse kipi, izpoved nima pomislekov ali zadržkov, je neposredno spontana, doživeta, izhaja iz pristnosti doživetja, ne iz šol, stilov in razvojev, naštudiranih konceptov in iskanj tistega, česar še ni bilo ali še nismo slišali.
V drugem del so uvodoma zaigrali Simfonijo št. 2, Simfonia India Carlosa Cháveza (1890 – 1978), znamenitega mehiškega skladatelja, dirigenta, pedagoga in glasbenega publicista. Pojem simfonija, kot ga poznamo v evropski glasbi, je tu treba odmisliti. Delo formalno izhaja sicer iz neke zgradbe, ki se začenja z močno sinkopiranimi mehiškimi ritmi, s solo trobentami in tolkali, v nadaljevanju postaja skladba umirjena, melodična, ritualna, bolj pripovedna, celo preveč ponavlja določene melodične obrazce, ki želijo poudariti slavnostni značaj, a so kompozicijsko precej šolski. Konec je deloma vzhičeno plesni kot indijanska folklora, deloma manifestativni z izvrstnimi trobilci.
Podobno ali še bolj, z močejšimi vsebinskimi poudarki in diferenciacijami zlasti v sekciji kar dvanajstih tolkalcev, pa tudi zelo močnih trobilcev; pozavnisti so enkrat skupaj igrali celo na velike školjke, en glasbenik pa nekajkrat…sta mehiški temperament in doživljanje glasbe prišla do polne eksotike v kompoziciji La noche de los Mayes (simfonični suiti) Silvestra Revueltasa (1899 – 1940), mehiškega skladatelja, dirigenta in violinista.
Slišali smo še dodatek; kompozicijo Huapango skladatelja Joseja Pabla Moncaya. Sprva en sam ritem, sedem osminski, devetosminski, sinkopiran, s solo trobento, harfo, oboo, flavto, roga, godala poudarjajo melodijo, ki je sorodna onim, ki jih poslušamo v mehiških filmih, potem skladba preide v počasnejši, bolj ljudski plesni ritem, nato pa se spet ritmično razživi in stopnjuje temperament, tu z nekaterimi glasovnimi vložki, kot Naj živi Mehika, do konca.
Orquesta Sinfonica Nacional de Mexico se je razživel in sprostil, pozabil na vse “strahove” pred morda najslavnejšo koncertno dvorano na svetu.
Bistvo glasbe in koncerta ni v tem, da se česarkoli “bojiš”, ampak da pokažeš svoje sposobnsti v maksimalni koncertni koncentraciji in interpretaciji.
Ne nazadnje Mehičani ne pridejo na Dunaj vsak dan. Nekateri pa še bolj poredko.
Dirigent Carlos Miguel Prieto je zelo suveren, avtoritativen, hkrati pa zelo sugestiven in natančen voditelj. Kocert zna razvijati, povezati in zaokrožiti v vsebinsko, smiselno in povedno celoto.
Marijan Zlobec