Na Dunaju in v Avstriji se počasi iztekajo razstave v počastitev stoletnice smrti Franca Jožefa I., znamenitega avstrijskega in seveda hkrati našega cesarja.
Naslovnica knjige Franc Jožef
V Ljubljani ni bilo nobene razstave, ki bi prikazovala povezavo Franca Jožefa s Slovenijo oziroma tedaj Kranjsko, pa Goriško, Trstom…, čeprav obstajajo o tem številni dokumenti, tako pri nas kot na Dunaju. Pred leti je bila razstava v Gorici.
Plakat za dunajske razstave na štirih lokacijah
Cankarjeva založba pa je, kjub vsemu, pripravila skupaj z ZRC SAZU posebno knjigo, ki jo bodo predstavili jutri ob 11. uri v knjigarni Konzorcij.
Knjiga prinaša deset besedil izpod peres slovenskih zgodovinarjev, ki so se osredotočali na različne vidike cesarjevega lika in dela, od umestitve v rodbino Habsburžanov (dr. Miha Preinfalk) do njegovega posthumnega vpliva na razplet prve svetovne vojne (dr. Petra Svoljšak), njegovih prestolonaslednikov (dr. Andrej Rahten) in njegovega vsakdana, ki ga je popisal dr. Gregor Antoličič, tudi urednik zbornika. Vsi omenjeni zgodovinarji so sodelavci Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU.
Poglejmo, kako so nas povabili na predstavitev.
“Velecenjene, velecenjeni,
usojamo si vam naznaniti, da te dni mineva sto let, odkar je umrl naš presvitli cesar, zadnji pravi habsburški vladar Franc Jožef. Blagohoten in umen, kakršen vladar mora biti, se je v zgodovino Slovencev zapisal kot pravi očetovski lik – in takšnih se ne sme kritizirati. Morda prav zato doslej še nismo imeli kritične ocene njegove skoraj 70-letne vladarske ere, temveč smo se morali zadovoljiti s prevodi tujih zgodovinarjev, npr. zelo priljubljeno knjigo Jean-Paula Bleda: Franc Jožef (Mladinska knjiga, 1990).
Prunksaal
Zato vas z radostjo in ponosom v srcu 18. novembra vabimo v knjigarno Konzorcij na Slovenski 29 v Ljubljani, kjer bo predstavitev knjige s kratkim in jedrnatim naslovom Franc Jožef (Cankarjeva založba, 2016).”
Čeprav v vabilu ni zapisano, pa je datum cesarjeve smrti 21. november leta 1916.
Franc Jožef v gala uniformi
Na Dunaju oziroma v Avstriji je glavna razstava na štirih lokacijah (informacije na www.franzjoseph2016.at). Videl sem jo v zgodovinski knjižnici (Prunksaal) Avstrijske nacionalne knjižnice oziroma nekdanje Dvorne knjižnice v sklopu kompleksa palače Hoffburg. Na ogled bo še do 27. novembra.
Franz von Matsch – Franc Jožef, 1908
Kaj pravijo o njej Avstrijci?
“10.000 Fotografien, Grafiken und Lebensdokumente von Franz Josefs sind dort der Ausgangspunkt einer interessanten Ausstellung. Aber auch die erst 2015 neu entdeckten originalen Abschiedsbriefe Mary Vetseras, der Geliebten von Kronzprinz Rudolf, die mit ihm in den Freitod ging, werden erstmals der Öffentlichkeit gezeigt.”
Marijan Zlobec
2 odziva na “Franc Jožef I. umrl, a so ga oživili”
Franc Jožef je bil eden največjih slovenskih politikov. V času njegove vladavine so pravzaprav Slovenci postali narod. Samo malo je manjkalo, pa bi dobili še svojo univerzo, za katero so bili postavljeni temelji že v času njegove vladavine.
Slovenci smo pod Francem Jožefom zaokrožili svoje nacionalno ozemlje. Izven njega so ostali le prekmurski Slovenci, ki so pripadali madžarskemu delu dvojnega cesarstva.
Poleg tega, da smo Slovenci prav v času njegove vladavine postali narod, se je v istem času razvilo tudi gospodarstvo na področju slovenskih dežel.
Kljub temu pa velja v spominu Franc Jožef kot vladar ječe narodov in tisti vladar, ki je kratil svobodo Slovencem. S propadom Avstoogerske smo Slovenci izgubili tretjino svojega nacionalnega ozemlja, ki ga verjetno nikoli več ne bomo povrnili. Če se ozremo malo nazaj v zgodovino, pa lahko vidimo, da so nam tujci dali mnogo več, kot smo si sami pripravljeni priboriti. V Avstriji je ostala slovenska manjšina, ki je pravzaprav še edini del Slovenije, ki je Slovenija. Tam živijo naši rojaki, ki so še Slovenci. So čvrsto v Evropi, med tem, ko mi, v matični domovini postajamo vse bolj Balkanci. Spodrezali smo si korenine, tradicionalna praznovanja smo nadomestili s procesijami NOB, pojejo in zabavajo nas balkanski estradniki, tudi njihove literate nagrajujemo s Prešernovimi nagradami. Velik dosežek Slovencev je, če gostujemo v Beogradu, Skopju ali Prištini. Evropa je za Slovence vedno bolj oddaljena.
Včasih je bil kulturno sedišče Slovencev svetovljanski Dunaj, danes ga iščemo na Balkanu.
Zelo dobro bi bilo, da bi Slovence objektivno poučili o veličini Franca jožefa, za sedaj ostaja le ječar, ječe, v kateri smo Slovenci trpeli. A res?
Prečital sem tudi članek v Sobotni prilogi Dela. V času vladavine Franca Jožefa so se zgodile na slovenskih tleh in v celotnem cesarstvu Avstro-Ogerske ogromne spremembe na vseh področjih: od socialnega, pa vse do znanosti. Slovenci smo nenadoma postali del najnaprednejšega sveta, saj smo med prvimi na svetu dobili železnico in z njo napredek, ki si ga nihče ni mogel predstavljati. Ob železnici so pričela rasti mesta in industrija. Ampak pisec članka vse to prezre in opisuje v glavnem vojaške poraze Franca Jožefa in monarhije. Vse kar ni NOB v Sloveniji propada in je zaničevanja vredno. Zanimivo. Kako pa potem lahko pričakujemo, da bodo Slovenci trezno gledali na svet?