Spomini Marine Abramović, to je drama že od začetka. Kamorkoli pogledaš, kjer koli odpreš, vedno je kaj narobe.
Če ni tepena ona od mame, je pa zakonski prepir med staršema.
Težava je morda v tem, da je bila Marina prehitro odrasla, ali pa je spomine naravnala tako, da bi izpadlo zgodovinsko že njeno otroštvo.
Vojo in Danica Abramović z Daničinim zetom Luko in Marino, foto iz arhiva
Zakaj se toliko muči s tem, kaj je bilo pri petih, šestih, dvanajstih, petnajstih, sedemnajstih letih?
Toliko samoopevanja lastne zgodovine, pa še dolgo ne bomo prišli do umetnosti?
Zakaj ni takoj postala pisateljica, kakšna srbska Simone de Beauvoir? V puberteti je že pisala poezijo o smrti, a o njej se v družini nikoli niso pogovarjali.
Zdaj berem, kako je imela sedemnajst let, starša pa sta praznovala osemnajstletico srečne poroke. Ko je bilo slavja konec in so gosti iz hiše odšli, se je oče, kar sicer nikar ni počel, odpravil v kuhinjo in začel pomivati kozarce za šampanjec, Marini pa dal brisačo, da bi jih osušila. Po nesreči mu je že prvi kristalni kozarec padel na tla in se razbil. Vtem pride mama in to vidši ponori. Pa so se ravno trudili, da bi bili nekaj ur videti srečni. Vrhunec slavja pa še pride. V nekaj minutah mu je vse prerekla, očitala, s kolikimi ženskami je spal… On je bil smrtno tiho, kot v kakšni Beckettovi drami, je zapisala. Marina pa je še vedno držala ono brisačo v rokah. Na koncu jo je vprašal: “Si končala ?” Ko je rekla:”Da!”, je začel on.
Počasi je jemal en kozarec z drugim in ga mirno treščil ob tla. “Da ne bom še enajstkrat poslušal isto pesem!” To je bil začetek konca.
Od Marine se je pred odhodom v hotel v spalnici še poslovil in ji rekel, da se domov ne bo več vrnil, da pa se bosta že kdaj videla. Zanjo je začela skrbeti babica.
Ne vem, če je to za brati, mislim oboje!
Tako nas doma niso učili, niti ne v šoli!
Dvanajst razbitih verjetno tedaj kar dragocenih kristalnih kozarcev, pa še nobene umetnosti.
Počasi pa se mi začenja svitati, od kot rojstvo njene performativne umetnosti.
Marijan Zlobec