Macbeth brez enotnega psihološkega koncepta

Dunajski Theaer an der Wien je po Salierijevem Falstaffu pripravil premiero Verdijevega Macbetha, in sicer v dveh verzijah; najprej verzijo, kot jo je Verdi v Parizu zaključil leta 1865, potem pa še kombinacijo one prve iz leta 1847, iz firenškega Teatro della Pergola, a s koncem iz leta 1865. V drugi zasedbi pojeta Placido Domingo in DaviniaRodriguez. Te predstave nisem videl.

Prizor iz Macbeth z Robertom Frontalijem, vse fotografije Theater an der Wien/Herwig Prammer

Poudarek je na koncu, kot se je videlo v tej predstavi, ko se v dvoboju na nož spopadeta Macbeth in Macduff, in sicer tako, da sta oba postavjena na iz dna dvignjeno okroglo ploščad, ki je sicer imela že poprej v operi opazno vlogo. Spopad morda ni tipično škotski in ne ravno najbolj dramatičen, a vemo, kdo bo zmagal. Macduff na koncu ne dovoli Malcolmu, da bi še sam maščeval očetov umor zarotnikov; zabodel sicer že mrtvega Macbetha, se vsaj simbolno navezal na situacijo, iz katere je sam sicer uspešno ušel, njegov oče Duncan pa bil pokončan.

Zbor zarotnikov z noži

Ta zarotniški zbor je bil zelo slabo režijsko postavljen; zbor se plazi po odru proti orkestru in poje leže, kar ni ravno naklepno zločinsko vzdušje; režiser  Roland Geyer je mislil, da bolj kot bodo lezli proti občinstvu, bolj bodo dramatični. Ne pokaže pa se tisti zarotniški ogenj, in seveda z noži v rokah, ki bodo odločili o nadaljnji usodi tako njih kot Macbetha in njegovih ter njegove Lady.

Ženska da pobudo ?

Verdi je tu fenomenalen; njegov zbor je ena sama ritmična napetost, drama v dikciji, valovanju dinamike, accelerandu in diminuendu, z vrhuncem v grožnji in izbruhu Trema, Banco!, kar kaže na psihologa, vrednega Shakespearea.

Adina Aaron kot Lady Macbeth

Macbeth nikoli ni bil vodilni

Uvodni prizor se na odru dogaja že med uverturo. Macbeth s svojo Lady. Odnos je navidez ljubezenski, a je že veliko negotovosti v psihi vojskovodje škotskega kralja. Odideta, kar še ne pomeni ničesar vsebinskega, kar se bo zatem začelo dogajati.

Morda je režiser  Geyer želel v prvem prizoru bolj jasno pokazati, kako škotskima plemičema Macbethu in Banquu čarovnice prerokujejo, da bo eden nekoč postal kralj, drugi pa kraljičin oče. To je bilo bolj “kabaretno” napovedovanje z nevidnim otroškim glasom iz ozadja, ne pa v samotnem gozdu. A je režiser razpolovil interesno sfero: Banqua je postavil s svojimi somišljeniki na desno, osamljenega Macbetha na levo, a se zdi, kot da bo on odločil in bolje razume, kaj prerokba pomeni. Ko kraljevi poslanci sporočijo, da so obglavili Thana Cawdorskega kot upornika in da je kralj izbral Macbetha za svojega naslednika, se Macbeth začenja zavedati situacie. Toda ali ji je kos? Sam ne, a zato ima First Lady, ki ji piše o prerokbi, o kateri bo pravzaprav ona “operativno” začela razmišljati. Hitro  ugotovita, da se jima priložnost ponuja tako rekoč “po scenariju”. Prenočitev škotskega kralja kar pri njih doma? Priložnost zamujena…

Žal pa je bil prihod kralja Duncana tako slabo režiran, da sem kar zardeval od sramu. Duncan je tako rekoč stranska figura, postavljen na oder kot nema priča samo zato, da ga bosta zakonca umorila. Tu Shakespeare ni ravno briljanten. Kralj ni zgolj lutka s svojo glavo na pladnju za vsakogar, ki bi imel pet minut priložnosti.

Koliko je erotične pogojenosti ?

Macbeth se strinja s krvavim načrtom svoje Lady in gosta ponoči  zabode, a očitno ne ve, kako naprej. V tem trenutku je režiser boljši, žal pa se ne pokaže tisto, kar bi enkrat rad videl, namreč prizor v kraljevi spalnic, ko Lady nahitro, očitno pa kasneje prepričljivo, zakrije zločin tako, da položi bodalo v roke spečima čuvajema in jima poškropi obleko s krvjo.  Zločin odkrije škotski plemič Macduff naslednje jutro. Kaj ve, kaj zasluti, kdo je njegov sovražnik? Njegova pozicija, kot jo vidi režiser Geyer v tej predstavi, je bolj objokajoča, bolj emotivno elementarna, kot jo kažejo drugi, ki so bolj “politiki”.

Če ženska želi oblast ?

Duncanov sin Malcolm je pobegnil na Angleško in s tem obrnil sum nase, a je odgovor nejasen. Morilec očeta ali v strahu pred še enim umorom, tokrat njega? Na kateri točki je zdaj prerokba? Eden kralj, drugi kraljičin oče. Kdo bi bil lahko še kralj, če ne Banquo. On ve, a zakaj gre v past? Tu celo Shakespeare popusti pred čarovnicami, prav tako libretista Francesco Maria Piave in Andrea Maffei.

Nasprotje imaginarnega in realnega se neskončno privlači in čaka na  svojo fuzijo. Režiser najprej poslovi Banqua, ki je svoje zavedanje situacije pokazal z znamenito arijo Studia il passo…Come dal ciel precipita. Zadnji besedi sta terror in tradimento. Banquo ve več ali enako kot Macbeth, samo da z druge strani. Zakaj vzame sina s sabo in zakaj je v tej režiji rešitev sina in njegovo  zasledovanje tako nebogljeno? Manj kot šolsko. Kako je iz vrhunske tragedije mogoče narediti kabaret ? Banquov rod ne bo deležen kraljevske časti; kaj pa njegov sin Fleance, pa Duncanov sin? Dva pobegleža?

Krvavi prestol je vedno rdeč

Macbeth je postal škotski kralj. Pri slavnostnem kosilu mu zasledovalec Banquovega sina pride na uho sporočijo o Banquovi smrti in Fleanceovem pobegu. Macbethu se  začenja približevati  duh umorjenega Banqua, drzno, jasno, z belo srajco, prepojeno s krvjo. Prestrašeni Macbeth se pred vsemi zgrudi. Prizor je precej grotesen, ker je v popolnem neskladju siceršnjega “luksuznega” dogajanja. Slabo vest občuti samo on. Bi bila rešitev zanj še eno prerokovanje  čarovnice?

Adina Aaron kot Lady Macbeth še kraljuje

Zakaj so se režiser in scenograf, tu pa še posebej avtor videa David Haneke odločili za močan prispevek, insert filmskega kolaža na osnovi slikarstva kakega nizozemskega renesančnega slikarja Hieronymusa Boscha na začetku tretjega dejanja? Zaradi njegovega slikanja človekovih grehov, grešnosti, čudnih figur, ki vzbujajo strah, tu pa so brez razlike krvave, z bodali in meči, ki žrtvam režejo glave in zarivajo meč v srce, da kri šprica vsepovsod?

Kaj se dogaja v Macbethovih sanjah?

Da tako šprica kri ?

Mehaničnost in ponavljanje klavskih gibov se lahko dogaja le med spanjem, v sanjah, ko se vse logičnosti počasi”trgajo”. Zato je režiser Geyer ta vložek dejansko postavil v Macbethovo podzavest in preganjavico v sanje. In ker je video projiciran skoraj na rampi ali sprednji koprenasti zavesi, je njegov efekt še močnejši, celo premočan. Dobiš občutek, da te bo kdo zdaj zdaj zaklal.

Hieronymus Bosch – Izrez

Hieronymus Bosch – Izrez

Hieronymus Bosch – Vrt zemeljskih naslad, desni del triptiha

Precej nejasna je tretja slika tretjega dejanja. Macbeth želi slišati še eno prerokbo čarovnic o svojii prihodnosti. V tej režiji ni groteske, čarovnice so sodobne polnage plesalke, odgovarja pa otroški glas kot vokalna prikazen. A se stopnjuje s trikratnim Apparite, ki mora vendarle biti bolj dramsko ženski. Macbeth sliši, da bo vladal vse dotlej, dokler se ne bo začel približevati birnamski gozd, kralja pa bi mogel umoriti le tisti, ki ga ni rodila ženska. Glede na že prej uporabljeni video, je tu premalo prikazni osmerih kraljev in med njimi Banqua.

Banquovova krvava prikazen

Četrto dejanje je spet zelo šolsko režirano. Ob škotski meji se zbirajo nekdanj ubežniki pred Macbethom. Za svoja voditelja izberejo Macduffa in Malcolma, tu izrazito mladeniški, nejunaški, neepski figuri. Malcolm naroči vojakom, naj si pred bitko odlomijo veje iz birnamskega gozda kot kamuflažo.

Koreografija mrtvih

V drugi sliki režiser  Geyer zelo izpostavi Lady Macbetk kot nekakšno mater komaj rojenega ali pa sploh ne rojenega otroka, saj ne vemo, kaj je v resnici v vozičku. Nedoživeto materinstvo kot še ena njena  zabloda ?

Vizija lažnega materinstva Lady Macbeth

Veliko vprašanje je, ali je Lady Macbeth skesana, ali pa jo prej popade blaznost? Ali se zabode še prisebna, ali je že prešla rob uma. Jo preganja podoba krvi ali zavest poraženosti?

Lady Macbeth je mrtva

Njen samomor je v Geyerjevi režiji spet negotov, lahko bi dodal premalo ekspliciten glede na moč psihološkega dogajanja. Pretresljivosti je premalo.

 

Je pa priložnost za pevko, da se pokaže

Scenograf v nekem smislu ni ločil med interierom kot družabnostno sfero dogajanja, ne med hierarhično postavitvijo oseb, ne med njihovo funkcijo in načinom profesionalnega vedenja, ne v soočenju s tistimi komponentami libreta, ki delajo in naredijo Verdijevo opero glasbeno tragedijo. So prizori, ko misliš, da gledaš Traviato. Tako se spreminja operni zbor v “vse” funkcije.

Luksuz oblasti ima mračno podzavest: Banquo in Macbeth

K temu prispevajo kostumi istega avtorja, lahko bi dodal nagost določenih prizorov, bolj dekadentnost neke meščanske, morda celo sodobne družbe. Okroglost oziroma stekleni valj določenih prizorišč, kot da bi šlo za polbordel.

Mladi rod mora izvedeti in se iz zgodovine kaj naučiti

Problem Macbetha je v njegovi pevski moči ali nemoči. Interpreti v preteklosti so bili izjemi baritonisti, kot Giuseppe Taddei, Pierro Cappuccilli, Renato Bruso, Leo Nucci…Sedanja pevska generacija nima ne pravega interpretativnega poguma, ne glasu ne načina doživljanja vloge ter njenega izraza. Macbeth terja močno dramsko prezenco, igralca ekstremnih leg, prevzemanja zločina v svoje roke in zavest; tu ni prostora za nikakršno “normalnost”. To ni meščanska drža, ne vloga.

Baritonist  Roberto Frontali ni imel dovol dramske prezence, ne kot igralec ne glasovno. Njegova drža je preveč mehko linearna, v nobenem prizoru ne gre iz sebe, ne doživlja tistega, kar poje ali poje brez doživljanja. V njegovem nastopu ne začutim nobene dogajalne identiete. Verdi je mislil na vsako besedo: ko Macbeth zapoje Intendo, je tu vsa vsebina “razumevanja”, še bolj, ko zapoje Perfidi. To je psihologija v vseh odtenkih in se stopnjuje (Macbeth: Pieta, rispetto, amore). Verdi je bil nedosegljiv psiholingvistik. Pravzaprav se je ta psiholingvistika dogajala istočasno še pri Wagnerju in v njegovih operah. Zakaj?

Ker je glasba odkrila metaforo kot odraz podzavesti, ki je ni odkril Sigmund Freud; oni njegov dunajski divan je v resnici pravi odraz avstrijske hinavščine, v katero se je tako nesrečo zapletel Gustav Mahler. Skladateljsko odkritje podzavesti je opernim likom omogočilo dotlej najbolj dramske nastope, efekte in drzne v vsebinskem ter glasovno-interpretativnem smislu.

Nekoliko več dramske moči je pokazala sopranistka  Adina Aaron kot Lady Macbeth, a le občasno in bolj proti koncu, sicer je bolj igrala “na karto” seksualnosti, čeprav Verdi ni mislil tako “na lahko”. Njen temnopolti izziv je bil morda rahlo “eksotičen” in v tem dogajalnem ambientu primeren ali celo zaželjen.

Banqua je interpretiral basist  Stefan Kocan, glasovno najboljši in hkrati monumentalen, režijsko dobro postavljen, razen v okolju zarote, kjer je bila bolj vprašljiva lega zbora kot njega samega. Odličen je bil še njegov nastop kot prikazni.

V nastopih tenoristov Artura Chacona-Cruza kot Macduffa in Juliana Henaoa Gonzalesa kot Malcolma je bilo več mladeniškosti kot moškosti, tako da je predstava ostala brez izrazitejše tenorske komponente. Peli so še komorica Lady Macbeth, mezzosopranistka Natalia Kawalek, zdravnik basist Andreas Jankowitsch. Močno vlogo je imela plesalka Magdalena Bönisch.

Theater an der Wien nima svojega orkestra, ampak nastopa nekdo kot gostujoči, tu Dunajski simfoniki, zbor prav tako ni operni, ampak Arnold Schönberg, ki ga že desetletja dolgo vodi dirigent Erwin Ortner.

Dirigent Berand de Billy se je trudil ustvariti inštrumentalno-vokalno atmosfero verdijanskega karakterja. Če bi rekel, da je uspel priti do pol poti, bi povedal vse. Verdi je veliko večji, kot se misli, samo da ga je treba študirati, tako kot je v svoji knjigi o njem rekel Riccardo Muti, petdeset let. Če rečem, da je bilo vsega premalo, bi hkrati to pomenilo, da je bilo v Verdijevi operi ravno Verdija premalo. Zbor je imel različne pozicije, nenehno se je preoblačil, najbolj je pel na rampi, delal pa, kar mu je ukazal režiser. Orkester se Verdijeve izrazne in zvočno barvne dimenzije boji. Ampak dirigent Bertrand de Billy mora prvi in najbolj vedeti, kdo ali kaj je Verdi. Režiser ne ve, scenograf ne ve, dirigent ne ve, pevcev ni.

S tako predstavo Verdijevega Macbetha se Theater an der Wien postavlja v nižjo lego, kot je njegova siceršnja operna produkcija.

Marijan Zlobec