Abbadov koncert na 29. festivalu Wien Modern je spomnil na legendarnega ustanovitelja festivala, italijanskega dirigenta Claudia Abbada. Zlata dvorana Musikverein je bila v parterju polna.
Nova doba prihaja, vse fotografije Marijan Zlobec
Claudio Abbado je bil tedaj glasbeni direktor Dunaja in umetniški vodja dunajske Državne opere. V nebesih je lahko zadovoljen, da je vsakoletni enomesečni festival sodobne, moderne ali najnovejše glasbe v novembru z nad osemdesetimi dogodki tako uspel.
Georges Lentz
Claudio Abbado je sicer, tako kot Zubin Mehta, študiral na Dunaju. To je bil še čas profesorja dirigiranja Hansa Swarowskega (1899 – 1975), pri katerem je diplomirala cela plejada svetovno znanih dirigentov, pa Karajana v operi in na koncertih. Teh časov ni več, čeprav se zdi, kot da se izkušnje velikih glasbenikov prenašajo iz roda v rod, a se ne. Oni so znali več in so bili boljši. Televizije tako rekoč še ni bilo, prav tako še ne rocka in multimedijskih dogodkov…
Friedrich Cerha
Če pomislimo, da bo letošnji novoletni koncert Dunajskih filharmonikov dirigiral že Gustavo Dudamel, potem je več kot očitno, da “starih” ni dovolj.
ORF radijski simfonični orkester Dunaj
Koncert so v celoti odlično izvedli člani ORF radijskega simfoničnega orkestra Dunaj pod dirigentskim vodstvom mladega britanskega dirigenta Duncana Warda, ki je v zadnjem trenutku vskočil namesto obolelega Emilia Pomarica.
Duncan Ward je bil nazadnje v dirigentski šoli Berlinskih filharmonikov, kamor je bil sprejet na priporočilo Sira Simona Rattla, šefa dirigenta Berlinskih filharmonikov. Leta 2015 je postal glavni dirigent angleškega orkestra Sinfonia Viva in zatem še pridruženi dirigent National Youth Orchestra of Great Britain.
V spomin na Abbada so verjetno izbrali kompozicijo italijanskega skladatelja Luigija Dallapiccole Three questions with two answers in let 1962/1963. Skladatelj je tu že bil moderen in je oral ledino italijanske glasbene avantgarde.
Dirigent Duncan Ward
Največje zanimanje za spremljevalce sodobne glasbe je veljalo najprej prvi avstrijski izvedbi Jeruzalema (2011 – 2014) za orkeser in elektroniko Georgesa Lentza (r. 1965 v Luksemburgu, živi v Avstraliji).
Lentzova kompozicija Jeruzalem (po Blakeu) iz “Mysterium” Caeli enarrant… VII je odlično napisana. Vzpostavlja dialog med velikim orkestrom na odru in dvema sekcijama trobil na stojiščih Musikvereina, tako da sta tam dve skupini, sestavljeni iz štirih rogov ter treh pozavn in tolkalista. Dialog je povezan še s posneto elektroniko tako, da se zdi, kot da so trobila, ki igrajo zadaj v živo, hkrati še na odru, od koder prihaja njihov zvok z isto melodijo. Past je v tem, da se zvok v trobilih, ki so še ali prav tako na odru, v resnici zgodi v živo ali pa ne v celoti. Pomemben je gong zadaj, električna kitara na odru, sordirana trobila, violončelisti nekajkrat udarjajo s posebimi palčkami ob inštrumente, violinisti skušajo igrati posebno “grdo”. Pomembna so vmesna pihala; oboa, angleški rog. Vrhunec je na koncu, ko se izkaže, da imajo vsi nastopajoči poleg svojih inštrumentov še pametne telefone, s katerimi naj bi, z dvignjenimi rokami v zrak, “igrali”. V resnici njihovega zvoka ni, ampak ga imitira elektronika.
Poklon Friedricha Cerhe
Friedrich Cerha letos obhaja devetdesetletnico. Tudi on je pripravil prvo avstrijsko izvedbo svoje kompozicije Nacht (2012 – 2013). Cerhi se pozna, da izvira iz svojih prednikov, zlasti Albana Berga, čigar opero Lulu je po skladateljevih osnutkih dokončal (tretje dejanje). Cerha kompozicijo začenja dobesedno udarno, z močnim udarcem tolkal in pianom violin na istem tonu, dolgo, dokler se ne pridružijo nizka godala, pomembni sta dve harfi in kar trije vibrafoni, ki prevzemajo nekajkrat izrazito melodično in ritmično funkcijo. Cerha je zelo obogatil trobila s šestimi rogovi, petimi pozavnami, tremi trobentami… Glasbeno vzdušje je kot iz srede tridesetih let, iz časa Lulu. Cerha obvlada polnost orkestra, ki pa ni nasilna, ampak zaokrožena, gosta, počasna, lebdeča in epska.
Zakaj bi igrali, če imamo pametne telefone ?
Zadnja, nedokončana Deseta simfonija Gustava Mahlerja, je zamikala Derycka Cookea, da jo je prav tako po skladateljevih osnutkih dokončal. Sam mislim, da bi se simfonija morala končati kar tam, kjer je Mahler nehal, to je pri prvem stavku. Groza, ki jo je Mahler v svoji glasbi izpričal, v videnju osnutkov, tem, snovi pri Cookeu (poslušali smo le peti stavek Finale: Langsam, schwer) ni dosegla takega efekta, kot ga doseže Mahler sam. On je grozo sveta občutil, Cooke pa imitiral.
Dirent Duncan Ward, ki je ves program z dunajskim radijskim orkestrom zelo natančno pripravil, je na koncu držal roke v zraku še dobro minuto v popolni tišini.
Marijan Zlobec