Spomine slavne srbske umetnice Marine Abramović Walk Through Walls očitno ne bo mogoče brati v miru, kaj šele zdržema, tako kot je sama kot najstnica prebirala po mamini direktivi francoske pisatelje, po očetovi pa ruske. In v tiste knjige, v katere se je zaljubila, je prenesla svoje sanje, ki so postale močnejše od resničnosti. Take knjige je brala noč in dan.
Mama Danica in oče Vojin Marine Abramović
A tu sem že malo preskočil njeno najzgodejše otroštvo. Poprej sem povzel epizodo o pravljični ljubezni med vojno in tik po njej Marininih staršev.
Marina Abramović se je kot dekle preizkusila v slikarstvu leta 1968
Sama v knjigi, kakih dvajset strani naprej, ugotavlja, da je bila morda ona nekako “kriva”, da se je ljubezen staršev razdelila na dva pola; materin in očetov delež. “Moje rojstvo je razbilo njuno simetrijo.”
Naslovnica
Starša sta ugotovila, da nista ravno za skupaj in da je Marina vmes; mama jo je vedno bolj sovražila in tepla, oče jo je jemal s sabo, ko je šel k drugim ženskam, te so jo obdarovale, in ko je prišla domov k mami in se pohvalila: “To mi je kupila lepa blondinka!”, so darila letela skozi okno. (No, kot veste, za take reakcije ni bilo ravno treba biti v povojnem Beogradu).
Katalog razstave v RA
Marina je pri šestih, sedmih letih ugotovila, da želi biti umetnica. Mama jo je podpirala; umetnost je bila zanjo sveta. Glede umetnosti je Marina dobila vse; gledališče, klasično glasbo, knjige, slikanje, učenje klavirja…
Knjiga s podpisom za 199 dolarjev
Marina govori o verni babici, kako je praznovala srbski božič 7. januarja in zagrnila z zavesami vsa okna, da ne bi kdo videl, da prižiga sveče…A je napekla vse možne dobrote.
Pri petih ali šestih letih je Marina zbolela za čudno boleznijo; krvavenje se ni zaustavilo, kar so sprva mislili, da je posledica levkemije, a so kasneje diagnosticirali, da je to bolj psihosomatskega značaja. Skoraj eno leto je bila v bolnici in tam so jo stregli in je imela mir. Ko pa je prišla domov, jo je mama spet začela tepsti.
Omenil sem, da so imeli v Beogradu osemsobno stanovanje. Mama je bila zaljubljena v umetnost, zlasti francosko. Marina je doma imela domačega učitelja francoščine in angleščine, začela je slikati, a se ji je zdelo, da vse, kar želi naslikati, lahko izrazi le z dvema barvama; temno zeleno in temno modro.
Leonid Pasterna – Rilke v Moskvi, 1928
Hitro je opazila “pomanjkljivost”, da ni bila moški. Ko se je rodila, ni nihče burno praznoval, ko pa se je rodil njen bat, je oče šel v svojo družbo, kjer so se napili in streljali v zrak. A brat je imel neko posebno bolezen, podobno epilepsiji. Nekoč, ko ga je Marina pomagala kopati v kadi in ni bilo nikogar poleg, bi se v vodi kmalu zadušil. Na srečo je prišla babica in bratca rešila.
Leonid Pasternak – Boris Pasternak leta 1910
Iz pubertete, ko je prebirala Prousta, Gidea, Camusa.., pa Grad Franza Kafke, Rilkeja, ki jo je fasciniral, na drugi strani pa Ruse…, posebej omenja, kako so jo prevzela trojna dopisovanja med Borisom Pasternakom, Marino Cvetajevo in Rainerjem Mario Rilkejem v knjigi Pisma: Poletje 1926. Knjigo ji je prinesla mama.
Leonid Pasternak – Boris in Aleksander Pasternak okrog 1900
Čeprav se med sabo niso poznali, ampak le po svojih literarnih imenih in delih, so si začeli pisati in pošiljati sonete. To dopisovanje je trajalo štiri leta, dokler ni Rilke umrl in sta ostala Cvetajeva in Pasternak sama. Cvetajeva se je bolj zaljubila v Rilkeja, ki pa ji ni dovolil, da bi se srečala in bi ona, kot je želela, prišla k njemu v Nemčijo. Pisal ji je, da bo itak umrl, kar je njeno željo po njem le še podžigalo. Pisala mu je :”Prepovedujem ti umreti!” (Rilke je umrl 29. decemba 1926 v Švici).
Rainer Maria Rilke leta 1900, foto Wikipedija
S Pasternakom sta tako ostala sama. Ona je bila v Moskvi, on v Parizu. Ker je bila Cvetajeva poročena z oficirjem bele garde in je bil mož v zaporu, je morala tudi sama zapustiti Rusijo in se je naselila na jugu Francije. Cvetajeva in Pasternak sta se po štirih ali petih letih strastnega dopisovanja, tako Abramović, vendarle sklenila srečati. A samo enkrat; na pariškem kolodvoru Gare de Lyon, ko je Marini zmanjkalo denarja in se je sklenila vrniti v Rusijo.
Boris Pasternak leta 1959, foto Wikipedija
Cvetajeva je imela samo en star, razpadajoči kovček, ki se ga ni več dalo zapirati, tako da je Pasternak odšel nekam po vrv, s katero ga je zavezal, da je bolj držalo skupaj. Nervozno sta se bolj skušala kot pogovarjala, potem pa je Pasternak odšel po cigarete, a se ni več vrnil. Čakala ga je zaman, dokler ni morala na vlak. Prišla je v Moskvo, mož je bil še vedno zaprt, zato se je odpravila v Odeso in pisala na sedež pisateljskega društva, če bi jo zaposlili kot čistilko. Odgovorili so ji, da je ne rabijo. Vzela je Pasternakovo vrv in se obesila.
Marina Cvetajeva leta 1925, foto Wikipedija
Marina Abramović, ki je seveda takoj opazila enakost svojega imena z imenom Cvetajeve, pripoveduje, kako med branjem takih knjig ni zlezla iz postelje po štiri dni; samo do kuhinje in stranišča pa nazaj k branju. No, tu bi se dalo malo pokomentirati glede biografske nenatančnosti njenega pričevanja oziroma spominjanja. A pustimo to ob strani; Marina zapisuje tako, kot se spominja.
Literarna druščina: Boris Pasternak (drugi z leve) s prijatelji, med njimi Lilya Brik, Eisenstein (tretja z leve) in Majakovski (na sredini). Na levi je japonski pisatelj Tomizi Tamiji Naito (1885-1965), iz zbirke Museum of Fine Arts, Houston, 1924, foto Wikipedija
Marijan Zlobec