Festival Wien Modern je poskrbel za nenavadno glasbeno prigodo: simultano izvedbo vseh petnajstih godalnih kvartetov Dimitrija Šostakoviča hkrati.
Dunajska Koncertna hiša s Šostakovičem, vse fotografije Marijan Zlobec
Kaj to pomeni v glasbenem smislu, je težko reči. Kaos, izziv, preizkus, nesmisel, podvig, drznost, zlorabo avtorjevih del v drugačno zvočnost pod njegovim imenom…?
Kvarteti so bili izvedeni. Zaigralo jih je petnajst različnih profesionalnih godalnih kvartetov, porazdeljenih po dunajski Koncertni hiši na vseh koncih in krajih; na sredini parterja, kjer so odstranili vse sedeže, tako da je izgledalo, kot da nastopajo glasbeniki v boksarskem ringu, okrog karega stojijo poslušalci in gledalci.
So vedeli, kaj jih čaka?
Najbrž ne, saj v natisnjeni knjižici ni bilo predstavljeno tako jasno, kot smo koncert potem doživeli. Na to so nas opozorile šele zloženke, ki smo jih dobili ob vstopu v dvorano.
Opozorile so nas na dramaturgijo izvedbe vseh petnajstih kvartetov, in sicer tako, da bo koncert začel en sam kvartet, postavljen na osrednji oder v parterju, ki se mu bodo polagoma pridružili še drugi, a tako, da nihče ne bo izvedel svojega godalnega koncerta, ki mu je bil “naprten” do konca, ampak samo en del, potem bo nastopila pavza, pa spet vstop…
Največja “gostota” nastopanja, igranja in količina zvoka je bila mišljena med petnasto in trideseto minuto igranja, potem z nekaj pavzami med trideseto in petinštirideseto, nekoliko manj med petinštirideseto in šestdeseto, še manj med šestdeseto in petinsedemdeseto minuto, ko smo poslušali samo tri godalne kvartete hkrati, dokler se ni koncert po 75 minutah počasi izzvenel z nastopom istega, to je po razporeditvi petnajstega godalnega kvarteta, ki je koncert sicer začel, izvajal pa je sedmi Šostakovičev godalni kvartet. Koncert je tako trajal 80 minut, medtem ko bi zapovrstna izvedba vseh Šostakovičevih godalih kvartetov trajala šest ur in četrt.
Kaj smo “profitirali” ? Neko novo izkušnjo, poseben ambient, neko kaotično zvočnst, neko simultanost in sinhronost zvoka, ki je izvajalsko avtorski, večinoma pa neprepoznaven, čeprav igrajo prave note istega skladatelja?
Izvedba je bila približno taka, kot če bi devet orkestrov hkrati in kombinirano v isti dvorani igralo devet Beethovnovih simfonij, potem pa bo kar bo.
Nastal je Body of work, strategija kontrapunkta, kolaž, glasbeno zvočna simultanost…Iskanje pozicije v prostoru glede na lego vsakega posameznika, ki najbolje sliši tisto, kar je poleg njega…
Z balkona se je zdelo, kot da smo na vinskem sejmu, kjer je publika pokuševalec vin in se premika od enega ponudnika (kvarteta) do drugega.
Saj res, nisem se takoj spomnil, da je bil koncert na Martinovo.
Marijan Zlobec