Marina Abramović je, kot veste, izdala svoje spomine. V bistvu jih je v knjižno obliko spravil James Kaplan po dolgih pogovorih z njo. Uvodni del je v celoti posvečen Jugoslaviji oziroma njenem Beogradu, staršem ter predsedniku Titu.
Vojo Abramović z Marino leta 1950 v Beogradu, foto PULSE, arhiv Abramović
Marinina starša sta bila partizana. Mama Danica je bila majorka in je imela na skrbi Muzej umetnosti in revolucije, katerega direktorica je bila. Stanovali so v osemsobnem stanovanju, ki je zavzemalo celotno nadstropje hiše na Makedonski cesti, kar je bilo za štiričlansko družino (še brat Velimir) več kot razkošje. Stanovanje je bilo oblikovano v pariškem stilu iz dvajetih let, imelo je štiri spalnice, dve kopalnici…, bilo je polno slik v stilu Cezanna, Bonnarda in Vuillarda, z veliko knjižnico in črnim klavirjem. Slike je nakupovala mama, ko je obiskovala slikarje v njihovih ateljejih.
Mala Marina ni vedela, od kod njim tako stanovanje. Odkrila je kasneje. Pripadalo je neki premožni židovski družini, ki so jo po nemški okupaciji razlastili in stanovanje odvzeli. Leta zatem je spoznala, da tudi one slike niso bile bog ve kaj.
V knjigi pa spregovori o pravljični ljubezenski zgodbi med mamo Danico in očetom Vojinom, popularnim Vojo, prav tako partizanskim herojem, članom Titove garde.
Zgodila se je v med vojno. Mama je bila v partizanski enoti, ki je na fronti iskala pogrešane vojake, da bi jih rešila in odpeljala na varno. Toda med nemškim napredovanjem je zbolela za tifusom in znašla se je med ranjenci in onemoglimi z visoko temperaturo in povsem pokrita z odejo. Lahko bi umrla, če oče Vojo, ki je tedaj bil slučajno tam, ne bi bil tak ljubitelj žensk. Opazil je njene dolge in lepe lase, ki so moleli izpod odeje in se ženski približal; odkril jo je in se zazrl v njeno lepoto. Premestil jo je na kmete in zaupal v rejo kmetom, ki so ji z zdravo prehrano in skrbno nego pomagali preživeti in ozdraveti.
Oče Vojin in hči Marina
Šest mesecev kasneje je bila Danica spet na fronti, da bi pomagla ranjenim partizanom in jih spravila v bolnico. Tam je v trenutku opazila nekoga v zelo sabem zdravstenem stanju, ki pa se ji je zdel znan. Prepoznala ga je kot svojega nekdanjega rešitelja. Bolnik bi nujno potreboval transfuzijo krvi, a le-te ni bilo. Danica je hitro ugotovila, da ima sama isto krvno skupino in se je takoj odločila, da mu daruje svojo kri. Tako mu je rešila življenje.
Kot v pravljici, pripoveduje Marina Abramović.
Potem sta se spet razšla. A usoda je hotela, da sta se ob koncu vojne ponovno srečala in se poročila. Naslednje leto, 30. novembra 1946, se je rodila Marina Abramović.
Vojo in Danica Abramović, Marina in Luka leta 1950, last Ksenije Rosić
Dovolj za danes iz njene knjige.
Marijan Zlobec