Devetindvajseti festival Wien Modern se nadljuje v “strahotnem” tempu. Na voljo imajo devetnajst lokacij in na nekaterih več dvoran (Musikverein, Konzerthaus). Občinstva je veliko, opažam pa, da na primer sinoči, ko je bil koncert z izrazito mlajšimi avstrijskimi skadatelji oziroma v večini skladateljicami, mlade publike skoraj ni bilo. Sami stari, bi lahko rekel. Očitno so vstopnice za mlade predrage (18-40 EUR) in gredo raje na stojišča v opero (3-4 EUR) ali v Musikverein (5-6 EUR). Toda kje so vrstniki, prijatelji, kolegi? Ko zapustijo univerzo in nastopijo samostojno ustvarjalno pot, se vse porazgubi?
Ensemble Kontrapunkte v Musikvereinu, vse fotografije Marijan Zlobec
Na koncertu Ensemble Kontrapunkte v Musikvereinu (v kletni preurejeni dvorani Magna Auditorium) smo poslušali v glavnem svetovne praizvedbe avstrijskih skladateljev mlajše generacije plus gostujočega Italijana Salvatorea Sciarrina (r. 1947), ki pa je bil bolj moteč programski člen kot pomembno dopolnilo večera.
Carlo Gesualdo da Venosa
S svojo kompozicijo Gesualdo senza parole za ansambel iz leta 2013 s sedanjo avstrijsko prvo izvedbo je poizkušal dokazati, da je slavni renesančni skladatelj Carlo Gesualdo da Venosa (1566 – 1613 še živ tudi po dobrih štiristo letih. No, za ta “fakt” ne potrebuje Sciarrinovih inštrumentalizacij svojih madrigalov. Sciarrino jih je izbral iz Tretje, Četrte in Šeste knjige. Skladatelj ohranja polifonijo, a v izbrani inštrumentalni kombinaciji treh pihalcev, treh godalcev in dveh tolkalcev. Povsem moderna predelava je bila le VI/2, tako da smo šele tu začutili, kako se stil in doba razhajata.
Dirigent večera je bil Peter Keuschnig
Skladatelj Hagen Kant (r. 1971) je uvedel večer s svojo novo kompozicijo Absolute Time. Contemporary impulse reflection from a linear time-invariant system za elektroniko in ansambel. Pri kompoziciji mu je očitno pomagl še mlajši Daniel Toledo Guillen (r. 1994).
Hagen Kant živi in ustvarja na Dunaju
Skladatelju je sestava Ensemble Kontrapunkte omogočila celovito zvočno izraznost, ki jo je sicer začel DJ Henry s svojo elektroniko, ki pa razen uvodnega akcenta v nadaljevanju ni mela velike vloge. Glasba se že v prvem stavku močno spogleduje z jazzom, v drugem je bolj meditativna, v tretjem pa spet kombinacija jazzovskih ritmov z rafiniranim izborom inštrumentov in njihovih zvočnih prepletanj v pianu.
Aplavz za Hagena Kanta
Tamara Friebel (r.1975) je prispevala svojo kompozicijo iz lanskega leta “silk,wood” za violino, violo, violončelo, kontrabas, flavto, klavir in improvizacijski basklariet, tu postavljen daleč stran od ansambla na odru med občinstvo. Poudarek kompozicije je na budistični spiritualnosti, zenbudizmu, z aluzijam na kitajsko svilo in les.
Tamara Friebel
Začetek kompozicije z basklarinetom v pp napoveduje skrajno subtilnost, na katero se potem navezujejo najprej tri visoka godala, zatem klavir in še nizka godala. Bistveno je ponavljanje istih tonov ali zelo kratkih fraz, na videz monotono, v resnici z občutljivostjo, kot evropsko spogledovanje s kitajsko zgodovino. Skladba se konča spet pri basklarinetu v pp.
Basklarinetistka Severine Payet
Maria Gstättner (r. 1977) je za festival Wien Modern prispevala krstno izvedbo kompozicije “bonded” na besedilo Susanne Ensthaler za vokalni ansambel (petih pevcev), violino, violo in kontrabas. Navdih poezije je opazen v rafinirani vokalni vertikali bolj deklamatornega značaja v kombinaciji z godali. Kompozicija se stopnjuje v ritmu in pizzicato spremljavi godal, s slišanimi ali prepoznavnimi nekaterimi besdami, kot Ich in do končnega in morda celo osamljenega Wir. S tem skladba nekako “ilustrira” verz Vom Ich zum Du zum Wir.
Maria Gstättner prav tako živi na Dunaju
Norbert Sterk (r.1968) je napisal novo kompozicijo “tongue breaks” kot Koncert za trobento, pozavno in ansambel. Posvetil jo je trobenarju Christianu Hollensteinerju in pozavnistu Saschu Hoisu. Koncert se navezuje na citat iz poezije starogrške pesnice Sapfo.
Solista
Tudi v tej kompoziiji gre za zvočno rafiniranost, tako v dialogu z večinoma sordinarinama solo inštrumentama kot v povezavi in kombinaciji še z drugimi v ansamblu. Skladatelj uporablja dvakrat močan udarec na veliki boben kot nekakšno dramatično spremembo ali morda napoved novega stavka v koncertu, ki se zelo počasi zvočno širi (vibrafon, klavir) v plastenje zvoka vse do odrezavega konca.
Norbert Sterk živi na Dunaju
Skladateljica Pia Palme, prav tako Dunajčanka, je napisala novo delo “Vom Rausch im Schwarm III” (2015/2016) za ansambel in Windmaschine, kar bi rekli za proizvajalca vetra oziroma aeoliphone, v manjši, bolj zgodovinski verziji kot je običajni večji in sodobnejši tovrstni inšrument. Sama je napisala še poezijo.
Windmaschine
Njen modernizem je še bolj subtilen; vse je komaj slišno, rahlo dotikajoče se senzorjev, ko nastopita sola harmonike, a le z nekaj akordi, in aeoliphone s počasnim vrtenjem, da ne bi preveč “zapihalo”. Vse v počasnih zvočnih plasteh, kot megla nad Barjem. V zadnjem delu kompozicije se zvokom pridružijo zlogovanja posameznih besed in razvijanje v dialog med glasbeniki do sklepnega zusammen.
Pia Palme
Zadnja kompozicija je bila morda najboljša. Julia Purgina (r. 1980) je napisala “Hekatompedon – Mirabilia Mundi IV” za veliki ansambel in dočakala svetovno praizvedbo. Za skladateljico je človeški dih svojevrstni inštrument, še posebej, če je v dvorani vse tako tiho, da se sliši celo dih, kot se temu reče.
Aleksandra Šuklar je igrala še na marimbo
Tu se dih sliši, ker je sestavni del skladbe. Zanimiva je kombinacija ritmov in njihovega spreminjana v nadaljevanju, artikulirana uporaba celotnega ansambla trinajstih inštrumentov ter počasnega izginjanja v dihu in brušenju papirja tolkalke Aleksandre Šuklar, sicer slovenske glasbenice iz Velenja, oče je skladatelj Slavko Šuklar, ki pa študira na Dunaju. Šuklarjeva zlasti obvlada marimbo in vibrafon.
Aleksandra Šuklar ob marimbi
Julia Purgina je z Dunaja
Ensemble Kontrapunkte je odlično pripravil in vodil dirigent Peter Keuschnig, moderatorka večera pa je bila Ulla Pilz.
Peter Keuschnig
Marijan Zlobec