Začel se je 29. Wien Modern. Skoraj polna velika dvorana Koncertne hiše na Dunaju je nocoj zbrala očitno zelo zvesto občinstvo. Med njim ni manjkal soustanovitelj festivala Lothar Knessl. Ni bilo nobenega nagovora, ne pozdrava; nihče se ni identificiral ne kot direktor ne kot umetniški vodja festivala. Tudi prav, če Avstrijci že mesece vzdržijo brez predsednika Republike Avstrije, bodo tudi brez kakšnega govora.
Lothar Knessl, vse fotografije Marijan Zlobec
Vsi so prišli zaradi glasbe, sodobnosti, časa, ki je naš in ga živimo, tako kot so nekoč živeli v času Mozarta, Beethovna, Schönberga…Če bi rekel, da danes živimo v času kakega sodobnega avstrijskega skladatelja posebnega pomena, tako rekoč s svojo zgodovinsko vlogo, bi morda spomnil na devetdesetletnega Friedricha Cerho ali na drugi strani Olgo Neuwirth, pa nocoj izvedenega Gradčana Georga Friedricha Haasa.
Dirigent Cornelius Meister
Olga Neuwirth bo še izvajana, prav tako Cerha, pa še mnogi drugi mednarodni skladatelji.
Pozavnist Mike Svoboda
Čas je veliko bolj pluralen in odprt, saj je bil včasih tudi tak, samo da danes ne vemo, kaj vse je iz našega spomina “odpadlo”, ni pa nujno, da je vse slabo.
Skladatelj Haas na odru v družbi dirigenta in solista
Zgodovinsko sito ni nujno prikaz resničnosti, niti ne kvalitete, saj se okus spreminja. Kot veste, se vedno lahko kaj na novo odkrije.
Georg Friedrich Haas
Uvodna skladba Krzysztofa Pendereckega Threnos za 52 godal v počastitev spomina na žrtve Hirošime v desetih minutah bolj kaže na svobodnost razmišljanja skadatelja v času nastanka skladbe leta 1960, na zvočno razpoloženje, ki mu ni moč definirati karakterja ali še bolje njegovih fines. Lepote ni, ker je atomska bomba ne povzroča, čeprav je goba, ki nastane ob eksploziji, po svoje lepa, a nanjo Penderecki zanesljivo ni mislil. Vprašanje pa je, ali atomska bomba v resnici toliko poruši, kot sodobna raketiranja mest v Siriji, za primer. Penderecki je vzpostavil glasbeni lok z ameriško nasilno zadušitvijo japonske vztrajnosti še po Hitlerjevem padcu z neko zvočno rezkostjo, a še ne stopnjevano do grozljivosti, kot so jo doživljali stotisoči, mnogi predno so umrli. Kdo bo glasbeno upesnil sedanji svet in s kakšnimi sredstvi? Odlična dunajska godala za to ne bodo dovolj.
Mike Svoboda
V Koncertu za pozavno in orkester Georga Friedricha Haasa je nastopil solist Mike Svoboda. Koncert je bolj wagnerjansko strukturiran, kot da bi poslušal uvodno glasbo iz Renskega zlata v sodobni preobleki. Zvok se širi in viša, pozavna daje močan efekt z izbranimi dolgimi toni predvsem v nizkih registrih, in ko se zdi, da bo v kompoziciji dosežena višina, se obrne in počasi spet upada, a solist dobiva “partnerja”, ki iz orkestra igra hkrati isto melodijo, vsaj kolikor o njej sploh lahko govorimo. Torej enkrat navzgor, drugič navzdol, do konca, ki še ni pravi “konec”. Bolj bi rekel, da gre za tri pike. Zanimiva je struktura orkestra, v katerem je bolj osrediščena harfa, pa še harmonika, vse sekcije zvenijo zelo gosto. Dirigent Cornelius Meister je vse dobro naštudiral. Njegovo vodenje ves večer odličnega ORF Radio simfoničnega orkestra je zelo sugestivno in natančno, solist Svoboda je nastopal suvereno, pravih težavnostnih stopenj ali tehničnih izzivov v svojem partu pa le ni imel. Zadoščale so barve, ekspresija, zvočno vzdušje, dinamika.
Cornelius Meister in Jorge E. Lopez
V drugem delu smo poslušli novo simfonijo, pravzaprav Četrto op. 26 kubansko ameriškega skladatelja Jorgea E. Lopeza. Približno 48 minutno delo je nastajalo med letoma 2013 in 2016 in je bilo v Avstriji nocoj prvič izvedeno.
Jorge E. Lopez
Simfonija v treh stavkih, pri čemer tretji nima oznake (?), ima dovolj zvočne tematike v nenehnem spreminjanju. Opazno je bergovsko ozadje, celo v nekaterih ritmih, podobnih plesom, bolj prepoznavam kakšnega Wozzecka kot Kubo. Lopez ni spogledljiv, ni všečen in ne lokalističen. Njegova glasbena invencija je ravno pravšnja, da nas drži v napetosti novih in novih pričakovanj. Ko je simfonije konec, spoznamo ali se strinjamo, da smo slišali dovolj.
Marijan Zlobec