Painting 2.0 ali kako se izraziti v informacijski dobi

Na Dunaju, natančneje v MUMOK (Museum Moderner Kunst Stiftung Ludwig Wien) v okviru kompleksa MQ bo le še do 6. novembra na ogled velika razstava Painting 2.0 Expression in the Information Age. Če pridete te dni na Dunaj, si jo oglejte, vse ostale razstave so namreč odprte dlje časa.

Martin Kippenberger – 2. Preis, iz serije  Preis Bilder, 1987, vse fotografije so last MUMOK za to razstavo

Razstava je nastala v koprodukciji z Münchnom (Zbirka Brandhorst) in je v bistvu gostujoča ali nemška, saj je tam že bila. Formalno je razdeljena na tri sklope: Gesture and Spectacle, Eccentric Figuration in Social Networks. Načeloma se začenja s slikarstvom, ki je nastajalo z letom 1960 in se tako rekoč končuje danes.

Maria Lassnig – Harte und weiche Maschine/ Kleine Sciencefiction, 1988

Kustosi so trije: Manuela Ammer iz MUMOK, Achim Hochdörfer (direktor Zbirke Brandhorst) in David Joselit (profesor iz New Yorka). Njihova namera je bila pokazati razvoj evropskega in severnoameriškega slikarstva v kontekstu iznajdb digitalne tehnologije, čeprav bi se težko ozirali po zgornjih nadstropjih MUMOK, da bi te tehnologije videli v bolj razviti praksi, kot jo je sodobna umetnost že dosegla.

Konrad Lueg – Waschlappen, 1965

Ta analiza dialoga med slikarstvom kot primarno likovno izrazno tehniko in vsebino, ki jo v vsem doslej spoznanem obsegu omogoča, in razvojem novih medijev, od televizije do računalnikov ter internetne revolucije, vključno z družabnimi omrežji in storitvami v okviru funkcij pametnih telefonov, pa do vesoljske znanosti in medicinskih raziskav na drugi strani ipd., ostaja na razstavi manj pregledna, neraziskana, še odprta in negotova, tako da bi bila osnovna ugotovitev, da vse to, kar razstava ponuja, še ni nekaj, na kar bi se dalo ali bi bilo vredno “zanesti”.

Matt Mullican – Brez naslova, 1982

Velike ali vsaj večje kolektivne razstave so same po sebi velik problem in bodo spričo množice muzejev, galerij ter zasebnih zbiralcev vse težje realizirane in verjetno strokovno manj uspešne. Če je ta razstava nastala na podlagi ene zbirke, ki pa ima še gostujoča dela, je njena sistematična ali celo  vsebinska strukturiranost že sama po sebi na moč vprašljiva.

Jörg Immendorff –  Wo stehst Du mit Deiner Kunst, Kollege ?, 1973

Kot pa veste, in to že dolgo, kustosi znajo vse, tako kot v času Pariških salonov njihove žirije.

Albert Oehlen – Auch Einer, 1985

Problem je, kaj je stroka in strokovnost, ko se lotiš take razstave?

Sigmar Polke – Kekse, 1985

Če pogledamo strukturiranost  v okviru treh tem in številnih “podtem”, hitro vidim, da so vse oznake in izbrani avtorji hudo nezanesljivi, da ostajajo tradicionalna predalčkanja zgolj priložnostna in nikakor ne, tako kot nekoč, opredeljujejo neke stilne premene in razvoja.

Daniel Buren – Peinture email sur toile de coton, 1965

Kiparskih del je le za vzorec

Razstava se izogiba pojma postmodernizem, ker v resnici postmodernizem še traja, dokler ga ne bo v celoti zamenjala ali nadomestila umetnost postmoderne dobe v smisu tehnologizacije ali uvedbe več oblik strojne, če uporabim eno besedo, umetnosti, ki bo še bolj odločno stopila v korak s časom, kot se kaže na tej razstavi, ki vsaj v zadnjem časovnem segmentu ni tako “napredna”, kot bi od nje pričakoval.

Nicole Eisenman – Bloody Orifices, 2005

Poizkus aktualne instalacije

Morda je slaba stran te razstave v tem, da se nekako boji šoka razvoja, ki je bil  vse od leta 1960 pa do danes storjen in še traja. Tega šoka kajpada kot takega ne občutimo, ker se nam zdi samoumeven, logičen, da ne rečem potreben.

Mary Heilhman – Red Cracky, 1990

Expression in the Information Age

Ni razstava ušla avtorjem iz rok, ampak razvoj tehnologije in odgovor na vprašanje, kako se je izrazil v umetnosti. Simpatično je opazovati, kako so se kustosi izgubili, ker so nenehno imeli pred očmi linijo slikarstva, ki je bila na začetk šestdesetih let, v bistvu  pa že precej poprej, logično razvojna, dokler se v to slikarstvo ni začela vmešavati tehnologija vsaj na način draženja živcev s svojim obstojem.

Philip Guston – Head, 1977

Razstava Painting 2.0

Kustosi so poiskali rešitev za svoj koncept v bolj socioloških in kulturoloških opredelitvah in razlagah, tako da so uvedli številne predalčke, kamor so uvrstili posamezne za njih tipične slikarje.

Jana Euler – Where the energy coms from, 2014

Postavitev razstave

Če bi vas sedaj vprašal, ali uganete, katere slikarje so uvrstili pod pojem ali oznako “Kapitalistični realizem”, bi stavil, da ne bi uganili, oziroma se ne bi spomnili, da je nekoč obstajala skupina slikarjev s tem imenom. To so  Gerhard Richer, Konrad Lueg, Manfred Kuttner in Sigmar Polke. Jasno je, da izrazito ali povsem abstraktni slikarski opus teh slikarjev ne more imeti nič skupnega s kapitalističnim realizmom, razen da je realizem avtorjev v tem, da jim je sistem kapitalizna omogočil svetovni uspeh najprej v Nemčiji in zatem po svetu. Torej bi bil ta “kapitalistični realizem” v devetmestnih številkah na njihovem bančnem računu.

Monika Baer – Vampir, 2007

Warhol’s Factory

Podobno Andy Warhol, ki ga kuratorji razstave nočejo dati v pritličje muzeja, niti pod oznako Protest Painting, ampak so zanj rezervirali predalček Warhol’s Factory, menda zato, ker naj bi slikar sam tako poimenoval svoj atelje.

Znamenja v slikarstvu

Na prvi pogled je lahko narediti pregled slikarstva okrog leta 1960. Vzameš po en sliko Yvesa Kleina,  Mimma Rotelle, Roberta Rauschenberga, Maria Schifana, Jasperja Johnsa in zapolniš prvi vtis. Do drugega več ne prideš. Potem so že mlajši, kot Martin Kippenberger (1953 – 1997), ki ga vse bolj vztrajno odkrivajo (pravkar je izšla tretja debela knjiga njegovega celotnega kataloga), ali prav  tako že umrli Jörg Immendorff (1945 – 2007).

Jörg Immendorff – Museum of Modern Art, 1989, 300 x 900 cm

Pri njegovi zelo veliki in podolgovati ali široki sliki Museum of Modern Art iz leta 1989, na kateri je naslikal ali portretiral, seveda na svoj način, kar 46 figur, vključno s sabo, se ne morem znebiti vtisa, da je tako vsebino povzel po slavni Šantlovi sliki slovenskih skladateljev v Slovenski filharmoniji.

Saša Šantel – Slovenski skladatelji, 1936, 500 x 250 cm

 

Karl Wirsum – Miss Tree

Jacqueline Humphries – Bez naslova, 2008

Monika Baer – Strasse, 2007

Bom še dopolnil, ker moram zdaj na koncert Wien Modern.

Marijan Zlobec