Končal se je že osemnajsti Festival Slowind. Njegov umetniški vodja, svetovno znani italijanski skladatelj Ivan Fedele (r. 1953) je sicer postavil kar sebe v ospredje, vendar je že tako, da je moral opozoriti na tisto ustvarjalnost in poustvarjalnost, ki mu omogoča prodor v mednarodni svet, hkrati pa bogati spoznanje o nekem segmentu evropske sodobne glasbene kulture, tu seveda naše ali za njih sosedske.
Skladatelj Ivan Fedele, vse fotografije Marijan Zlobec
Festival ni imel šibkih mest, še posebej ne pri kvaliteti izvedb vseh kompozicij. Dalo bi se malo podvomiti o kvaliteti, žal, slovenskih skladateljev; nobena predstavljena kompozcija me ni navdušila: Neville Hall, Luka Juhart, Nina Šenk, Lojze Lebič, pa tudi oba mlajša italijanska skladatelja, Andrea Manzoli in Pasquale Corrado sta za Fedelejem zaostajala.
Zadovoljstvo po končanem festivalu
Fascinanten je bil Ligeti na 5. koncertu z naslovom Paroles y palabras Festivala Slowind s svojim Godalnim kvartetom št. 2 iz leta 1968 kot vzor modernega idejnega, kompozicijskega in izvedbenega dosežka v revolucionarnem študentskem Parizu in praškem ali češkem letu Dubčkove praške pomladi z rusko okupacijo in zatrtjem želje Češke in Slovaške po svobodi.
Violinist Franceso D’Orazio
V primerjavi z dominantnim Fedelejem, pa tudi Boulezom, Beriom in Ligetijem, ki so že dolgo svetovna znamka, čeprav so bili slednji trije na festivalu izvedeni le po enkrat ali z enim delom, so slovenske ustvarjalne sile, kot rečeno, nižjega ranga. Pozna se, da je horizont ljudi, ki živijo in ustvarjajo večinoma ali zgolj v Sloveniji, preskromen, prav tako študijski domet, poznavanje literature, ki je ni, poslušanje živih izvedb, skratka ni tiste mednarodne kilometrine, ki dela na primer Fedeleja skladatelja v obtoku.
Skladatelj Lojze Lebič
Ljubljanska Akademija za glasbo zaostaja, ljudi tam sodobna glasba ne zanima ali pa zgolj v okviru lastnih sposobnosti in zmožnosti, ki jih potem postavljajo na oltar normativnosti. S to normo nam kajpada ne morejo kaj dosti pokazati, mi pa ne pomagati. V tem kontekstu se je lepo videlo, še bolj pa slišalo, miselno zaostajanje naših ustvarjalcev, čeprav se nekateri trudijo in celo mislijo, da so pravi vzorniki.
Flavtist Aleš Kacjan s piščalko
Pri Fedeleju je opazna njegova strukturna, intelektualna, spoznavna, inventivna, imaginativna, potentna, izvedbena…rast. Dialogizacija in problematizacija ustvarjalnega postopka, udejanjenje idej, prehod iz notnega zapisa v kvaliteto izvedbe, nadzor celotnega procesa, poslušanje in slišanje tistega, kar se skriva v notah, ki so v celoti zapisane ali izpisane…so pri njem konstante.
Pianist Aldo Orvieto in vibrafonist Dario Savron
Slavni poljski skladatelj Krzysztof Penderecki je na tiskovni konferenci pred kakimi dvajsetimi leti v Cankarjevem domu dejal, da je pri nekaterih svojih kompozicijah pustil interpretu, da se svobodno odloči za svojo poustvarjalno kreacijo, a da mu je za to žal. V resnici mora skladatelj zapisati vse, kar mora za njim interpret izvesti natanko tako, kot je zapisano.
Violinist Francesco D’Orazio v Cankarjevem domu
Ivan Fedele to ve. Njegove kompozicije tako lahko izvajajo vsi, ki so za to usposobljeni. Vendar je, kot smo videli, sam najbolj poskrbel, da so njegova dela, skupaj menda kar petnajst, izvedli večinoma njegovi italijanski povabljeni gostje, s katerimi že dolgo sodeluje in njihove glasbene sposobnosti pozna. Podobno je v Benetkah na tamkajšnjem Bienalu sodobne glasbe spoznal Slowind oziroma ga je spoznal že pred tem, saj ga je povabil na festival.
Dirigent Pasquale Corrado je dirigiral še svojo kompozicijo
Pihalni kvintet Slowind je izvedel že toliko stvari, da se za njegovo nadaljno festivalsko pot ni bati, še posebej, če bo znal navezati stike s sodobnim skladateljskim svetom. Tu je še cela vrsta mladih, ki jim odpirajo vrata mnogi festivali sodobne glasbe, kot čez nekaj dni začenjajoči se Wien Modern, ki bo predstavil kar 88 glasbenih dogodkov.
Dirigent Pasquale Corrado v SF
Opazili smo odsotnost Italijanskega kulturnega inštituta v Sloveniji in Veleposlaništva Republike Italije, čeprav je šlo za afirmacijo italijanske glasbene kulture s kakimi desetimi italijanskimi, mednarodno znanimi gosti. Če njih Italijani ne zanimajo, zakaj bi se drugi trudili okrog njih? Jasno je, da za festival niso nič prispevali.
Sopranistka Valentina Coladonato
Ivan Fedele je sredi festivala moral zelo na hitro domov k bolni materi, a se je takoj vrnil v Ljubljano. Na koncu festivala je bil zelo zadovoljen. Čeprav je izgledalo, kot da je v Ljubljani bil doslej njegov največji individualni festival, pa je na koncu povedal, da je imel podobne festivale s svojo močno udeležbo že poprej, v Parizu, Londonu, Frankfurtu, Strasbourgu…V Ljubljani ga je navdušila sproščenost in pogovori, tako s študenti kot z udeleženci koncertov in kolegi po koncertih na družabnih srečanjih.
Dirigent Pasquale Corrado in Ivan Fedele
Opazna je bila zelo slaba udeležba občinstva na prvih koncertih, kar je spet odraz klime na naših vodilnih ali vrhunskih ustanovah; študentov glasba, ki jo sicer študirajo, ne zanima, ne po kompozicijski, se pravi ustvarjalni plati, ne po inštrumentalni, kako se kaj izvaja, profesorjev, ki predavajo, še manj, Prav groteskno je opazovati, kakšen strah vlada med ljudmi, če bi slišali nekaj, kar njihov umetniški domet močno presega. Ampak oni so doma na oblasti in odločajo tako rekoč o vsem. In se bodo jutri vedli, kot da na primer Festivala Slowind ni bilo in da nismo slišali “ničesar”.
Italijanski glasbeniki v Osterčevi dvorani SF
Dobro, lahko bi bil to njihov osebni “problem”, a drugi vidik nastane, ko vidiš, da v resnici odločajo, ocenjujejo, uradujejo, onemogočajo…Slišal sem od študentov, ki študirajo na univerzah ali akademijah v Avstrji, kako drugače se poučuje zgodovina glasbe v Sazburgu, Gradcu ali na Dunaju v primerjavi z Ljubljano, kakšni so študijski pogoji na primer za pianiste v Nemčiji, na Nizozemskem, v Angliji, ZDA, Franciji, Švici, Kanadi, Avstraliji…
Francoski dirigent Pierre-Andre Valade
Ivan Fedele je bil uspešno vkjučen v abonma Slovenske filharmonije, tako da je bil na dveh večerih izveden njegov Koncert za violino. Kompozicija je nastala v času prvega sodelovanja s pariškim ansamblom Intercontemporaine in z Inštitutom za glasbene raziskave IRCAM. Koncert je tako krstila violinistka, članica ansambla, naslednje izvedbe je v glavnem imel sedanji solist, violinist Francesco D’Orazio.
Skladatelj Ivan Fedele, violinist Francesco D’Orazio in dirigent Pierre-Andre Valade v Cankarjevem domu
Koncert solist izvaja z dvema violinoma; najprej z normalno, v druge delu s petstrunsko električno, s čimer je Fedele ustvaril dialog po času in vsebini, vez med bergovsko atmosfero iz dunajske avantgarde in rojstvom ter svetovnim razmahom jazzovske in zatem rock glasbe, čeprav seveda koncert ne aludira ravno na rock, ampak bolj na jazz, a se v zadnjih minutah, z močnejšo uporabo pedala in s tem doseganjem drugačnega, bolj voluminoznega zvoka, približuje že skoraj legendarnemu Jimiju Hendrixu, ki je bil Fedeleju sicer najljubši.
Ivan Fedele in študentka muzikologije Vivienne Wieltschnigg
Ivan Fedele je v svoj festival vključil dva svoja skladateljska učenca, Andreea Manzolija (r. 1977) in Pasqualeja Corrada (r. 1979). Manzonija sem z njegovimi letos nastalimi Bočnimi vetrovi za pihalni kvintet že omenil, Pasquale Corrado je prispeval Pulse za flavto, klarinet, klavir, tolkala, violino in violončelo. Skladatelj je bil še dirigent. Pulse je lahko molekularen (skladatelj pravi, da ena sama molekula povzroči soslednje iracionalnosti), a je vendarle več prisluha notranjemu, emotivnemu, do sicer precej nelogičnega konca.
Skladatelj Andrea Manzoli in Ivan Fedele
Ivan Fedele je na petem koncertu dočakal še tri svoje izvedbe: Parole y palabras (2006); štiri skladbe za sopran in violončelo, Palimpsest (2006/2007) kot svoj Četrti godalni kvartet in Moroloja Ke Erotika (2010/2011) za sopran in godalni kvartet. Najboljša je bila slednja skupaj z Quartetto Prometeo. Tu je uporabil pet pesmi iz narečne zbirke Canti di pianto e d’amore dall’antico Salento, napisane v dialektu griku, mešanici helenske grščine in puljskega dialekta. Sopranistka je bila v obeh nastopih odlična, in čeprav je veliko pela v operah, celo z Riccardom Mutijem, kot je povedala, se sedaj raje ukvarja s sodobno in komorno glasbo.
Nina Šenk in Ivan Fedele
Mudra (2013) Ivana Fedeleja je na osmem koncertu sklenila festival. Pred njo smo slišali še dve njegovi kompoziciji: Immagini da Escher (2005) za flavto, klarinet, klavir, tolkala, violino in violončelo ter Mosaique (2008) za violino in sedemnajst izvajalcev. Nizozemec Maurits Cornelis Escher (1898 – 1972) je bil slavni slikar, risar, ilustrator, akvarelist in grafik.
Fagotist Paolo Calligaris
Fedele v svoji kompoziciji verjetno misli bolj na njegove “impossible constructions”, v katerih gre za različne transformacije. Fedeleja so očitno izzvali slikarjevi “matematično – geometrično – figurativni principi” in “udejanjanje paradoksalnih multidimenzionalnih podob”. Teh podob je sedem, lahko bi rekli, da gre za njihovo moderno zvočno vizualizacijo, na kar nas navajajo naslovi nekaterih stavkov, kot Mirno z razpokami, Mavrica, Kadencirajoče, Vulkansko… V Mosaique za violino in sedemnajst izvajalcev se je spet izkazal violinist Francesco D’Orazio. Skladba spominja na izvajalsko drugačno zasedeno na začetku festivala slišano Viaggiatori della notte (1983), ki so kot Nočni popotniki dali naslov drugemu koncertu.
Valentina Coladonato in Quartetto Prometeo
Fedele je mojster širitve, čeprav sta se ustvarjalni koncept in estetika v njegovem opusu medtem spremenila. Mudra je bolj “problematična”, ker temelji na različnih pomenih iste besede v sanskrtu (pečat, znak, simbol, simbolna kretnja). Fedele govori o treh zvočnih skulpturah in bolj anamorfozi (v bistvu optični prevari) kot metamorfozi. Dodal bi, da so te skulpture bele ali celo prosojne, visoke in morda celo kinetične. Vidim jih, ko poslušam glasbo Ivana Fedeleja.
Marijan Zlobec