Baritonista v hudi preizkušnji


Zadnji koncert v 24. ciklu Mladi virtuozi v organizaciji Festivala Ljubljana je bil nekaj posebnega: soočila sta se dva slovenska baritonista Marko Kete in Domen Križaj, oba pa je spremljala pianistka Andreja Kosmač. Oba sem tu že predstavil, sledi vtis ali poročilo ali kritika, kot hočete, njihovega nastopa.

kete-img_4585

Marko Kete, vse fotografije Marijan Zlobec

Marko Kete in Domen Križaj sta precej različna pevca; Križaj ima bolj dramski karakter svojega glasu, Kete bolj lirskega, oba odlikuje odrska prezenca, ki pa še potrebuje razvoj v smislu udejanjanja glasbe kot življenja samega, ne kot nekaj naučenega, rezultat šolanja, ampak dožitevega skozi osebnostno recepcijo vsebine in sposobnosti njenega izraza.

krizaj-img_4589

Domen Križaj

Umetnost je podajanje ne le glasbene snovi, ampak celovitosti sporočila, kot so ga želeli izraziti različni skladatelji in to na področju opere, oratorijskega oziroma kantatnega petja in samospeva ali Lieda.

kosmac-img_4587

Andreja Kosmač

Oba pevca sta si izbrala preseke, skozi katare bi se lahko izrazila na različnih segmentih vokala, kar je prav, saj je samo operna arija enostranska, tako kot oratorij s posebno vsebino, ali tuji samospev v soočenju z domačim, ki je vendarle zelo bogat.

kete-1-img_4615

Marko Kete

Kete je bil pri Mendelssohnu iz oratorija Elija še premalo ogret; pel je premalo odprto, navzven, takoj je pokazal lirski nastavek in lepe baritonske višine.

krizaj-1-img_4601

Domen Križaj

Križaj je začel svoj nastop s tremi Ravelovimi pesmimi kot Don Kihotov nagovor Dulčineje, kar je takoj pokazalo tako barvno zaokroženost njegovega glasu, mehkobo, žametnost in izrazno bogastvo, prav tako je pokazal izdelano vokalno tehniko.

kete-2-img_4625

Marko Kete

Kete je potem zapel še Schubertov samospev in pesem Guastavina ter pokazal smisel za karakterno podobo pesmi.

krizaj-3-img_4611

Domen Križaj

Oba sta se izkazala z izborom slovenskega samospeva Antona Lajovica, Lucijana Marije Škerjanca in Benjamina Ipavca, pri čemer je Kete bolj emotiven in lirski, Križaj pa bolj baladen, razpoloženjski, celo strasten.

kete-3-img_4623

Marko Kete in Andreja Kosmač

Prehod k operi ni bil tako lahek, kot bi pričakoval. Opera je dramatika, je glasbena drama, gledališče, igra, akcija, dialog, tudi ko je nastop konkretno odrsko locirana arija. Solo ni nič drugega kot izpoved nečesa zelo pomembnega občinstvu, ki spremlja operno dogajanje “spredaj” in “zadaj, poprej in potem.

krizaj-2-img_4630

Domen Križaj in Andreja Kosmač

Tu se pozna premajhna odrska izkušnja obeh pevcev, resnična doživetost vlog, petje življenja v vlogi ali osebi na odru, ne pa prikaz naučenosti in študija pri pedagogih.

Prehod iz šole v življenje je huda ali močna razlika; hitro pokaže, kdo se zaveda, kaj poje, in kdo se je naučil, kako se nekaj poje po notah.

kete-4-img_4681

Marko Kete

Mozart je za oba še pretežek; potrebna je večja smelost, dramatika, peta vsebina; Kete arija Fin ch’han dal vino Don Giovannija, Križaj hai gia vinta la causa… Almavive iz Figarove svatbe. Več temperamenta in odrske prezence.

krizaj-4-img_4652

Domen Križaj

Boljši ali najboljši so bili zadnji  nastopi obeh: Križaj se je najbolj izkazal z Nemico della patria, arijo Gerarda iz opere Andrea Chenier, Kete pa kot zadnji z Largo factotum, arijo Figara iz Rossinijevega Seviljskega brivca.

Križaj je pred tem zapel Rodrigovo arijo Per me giunto iz Verdijevega Don Carlosa, a premalo naravno doživeto, predsmrtno, vizionarno kot žrtvovanje osebne usode spričo izbrane zarotniške odločitve, ki ne more miniti brez smrtne kazni, čeprav zahrbtne. Dvodelnost izpovedi se tu zlije v en lok dramatične moči.

krizaj-5-img_4700

Rože za nastopajoče

Kete je pel recitativ in arijo Eberbacha iz Lortzingove opere Divji lovec, a boj ilustrativno, povedno, in bolj lirsko arijo Franka iz Puccinijeve opere Edgar ter arijo Valentina iz Gounodovega Fausta, v rahlo prehitrem tempu in premalo poglobljeno.

Razkorak med opernim petjem z doživetostjo vloge med  njenim podajanjem na odru in koncertno je zgolj navidezen; v bistvu interpretacija ni drugačna, še več, neredko  je močnejša na koncertu, kjer so vse finese lahko še bolj poudarjene in pokažejo pevca kot mojstra. Pot k samozavesti in umetniškem zorenju je za oba še odprta.

Pianistka Andreja Kosmač obvlada spremljavo opernih in koncertnih pevcev, ima izkušnje in se prilagaja tako; ne stopa v ospredje, ampak neguje niansiran zvočni dialog tako, da sta bila oba pevca glavna.

Aplavz je bil na koncu velik, z ovacijami.

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja