Med zadnjimi publikacijami ZRC SAZU zavzema posebno mesto knjiga Umetniški ustroj Noordung Bojana Anđelkovića, ki v celoti obravnava umetniški (in drugi ali drugačen ?) opus Dragana Živadinova.
Dragan Živadinov na predstavitvi, vse fotografije Marijan Zlobec
Knjiga je nekaj psebnega, saj zelo obsežno predstavlja še živega, sorazmeroma mladega in še polno ustvarjalnega umetnika, če lahko uporabim eno samo besedo zanj.
Da je mlad, priča letnica 2045, ko naj bi bilo konec njegovega zadnjega gledališkega projekta. Dragan Živadinov je, kot veste, medtem že bil v breztežnostnem prostoru v sodelovanju z ruskimi kozmonavti in se ne boji potovanja na Mars, tako da smemo upravičeno pričakovati, da bo ravno on prvi Slovenec na Marsu, morda pa prvi človek sploh. Z njim pa nov gledališki in vesoljski projekt Mars 2045 – 2300.
Bojan Anđelković
Knjiga obravnava opus Dragana Živadinova iz političnega, umetniškega, tehnoznanstvenega in filozofskega vidika, predvsem prek filozofij Gillesa Delleuza, Friedricha Nietzscheja in Michaela Foucaulta. Avtor spremlja in predstavlja avtorja skozi vse tri razvojne faze Živadinovega gledališča: Scipion nasice (1983 – 1987), Rdeči pilot (1987 – 1990) in Noordung (1990 – 1995 – 2045).
Dragan Živadinov
V središču zanimanja Dragana Živadinova je gledalec oziroma mehanizem njegove vključenosti v predstavo, zaradi česar so pri postgravitacijski umetnosti družbenopolitične, gledališko umetniške in tehnoznanstvene strukture in strategije razumljene kot dispozitivi oziroma polja sil.
Bojan Anđelković
Ne gre preprosto za režiranje gledaliških predstav, ampak za ustvarjanje konceptualne “celostne umetnine”, za katero je značilno predvsem to, da je procesualna. Gledališče ponavljanja Dragana Živadinova se tako postavlja strogo nasproti meščanskemu gledališču reprezentacije: petdesetletni projektil Noordung: 1995 – 2045 je konceptualiziran tako, da skozi kompleksno ponavljanje vsakih deset let proizvede lastno razliko, pri čemer je razlika generični del samega ponavljanja.
Bojan Anđelković in Dragan Živadinov
Umetniški ustroj Noordung tako ne uprizarja nikogar drugega kot samega sebe, kar je tudi njegov najgloblji smisel. (Iz uradnega predstavitvenega teksta).
Dramski observatorij Zenit leta 1988, foto iz knjige/Franci Virant
Anđelkovićeva knjiga marsikje zaide na stranski tir, to je na povezave s temami, ki s samim Živadinovom nimajo nobene zveze in se ukvarja z drugimi, poleg z omenjenimi filozofi na primer skromno s celostno umetnino Richarda Wagnerja, pa s prostorom brez horizonta slikarja Maleviča, pa Artaudovim gledališčem krutosti…
Vsi slovenski (in drugi) raziskovalci precenjujejo originalnost Nietzscheja, ker ne vedo, da si je ravno mladi filozof na svojih petintridesetih obiskih Wagnerja na njegovem domu zapisoval, kar je skladatelj govoril v izbrani družbi in potem to predelal kot svoje misli. Pozabljajo, da je bil filozof ves čas že sifilitično bolan, bolestno ljubosumen in se je ob koncu Wagnerjevega življenja pri Nietzscheju že pojavil znak norosti. Potem, da je storil katastrofalno napako, ko je Wagnerju očital, češ da bi bilo zanj bolje, če bi ostal samo pri dramah, ki jih je napisal, ne pa, da jih je še uglasbil (in opere uprizarjal), da je sam poizkušal komponirati, a ni imel pojma… Avtor v kontekstu Wagnerjevih teoretskih spisov, ki jih je Nietzsche sicer poznal, ostaja brez besed, kot da jih ni bilo.
Dragan Živadinov
Premalo je konteksta, iz katerega je Živadinov spoznavno črpal: Bauhaus, slovenska avantgarda okrog Delaka, Tanka, Rdečega pilota, Zenita, Černigoja, Kogoja, Stepančiča, Spinčiča, Kosovela, Podbevška, Carmelicha, Laha…, mednarodna zgodovinska avantgarda, od Francije, Italije, Švice, Nemčije do Rusije, kontekst ali povezava znanstvenih odkritij na vseh področjih in aktualne umetnosti…
Poseben problem je Dunja Zupančič in njeno soustvarjanje z Draganom Živadinovom in vplivi nanj, celo pri skupnih projektih, kjer je ona dominantna.
Skromna je predstavitev gledališkega opusa Roberta Wilsona glede na njegov vpliv na Živadinova, medtem ko katalonska skupina La Fura dels Baus z glavnim režiserjem Carlusom Padrisso za avtorja ne obstaja.
Knjiga obsega kar 445 strani. Zadnji del prinaša še posebej dragocen dokumentarni delež, večinoma barvne fotografije s predstav, razstav, dogodkov, performansov, obiskov…
Krst pod Triglavom, foto iz knjige/www.krstpodtriglavom.org
Žal se zdi premajhna zastopanost največjih ali prvih zelo odmevnih predstav, kot je bil svetovno izzivalni Krst pod Triglavom v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma leta 1986 s celo serijo predstav (manjka na primer odlomek s policijskimi psi, ki homogeno lajajo v občinstvo, ali pa proces počasnega premikanja sprevoda po dvignjeni sceni, ki na koncu individualno kot posameznik s svojo sicer skupno usodo skoči ali pade v smrt, kar aludira tako na slovensko samomorilnost kot eksekucije nad brezni po vojni). Nasploh so informacije o tem, kje natančno so vse predstave bile, pomanjkljive, a bi Živadinov vse to lahko razčistil in postavil kriterije znanstvene natančnosti.
Molitveni stroj Noordung, foto iz knjige/arhiv MG Ljubljana
Mlade generacije, ki predstav niso videle, si bodo marsikaj težko predstavljale. Prav tako manjka obsežnejša predstavitev vseh avtorjev, ki so sodelovali pri projektih, kar je nekorektno in neprofesionalno. Nekateri, zlasti fotografi, so ostali brez polnega imena, kar ni samoumevno. Odsotna je kritiška recepcija javnih gledaliških predstav in drugih dogodkov ali nastopov Dragana Živadinova, celo v bibliografiji. Analiza bi bila še kako koristna. Kronologija se zdi na prvu pogled korektna, a je še vedno pomanjkljiva, saj je razdeljena bolj po sklopih…
Analiza Dragana Živadina “preko filozofov” je že sama po sebi sporna, saj je Dragan svoj največji filozof. Zakaj bi potreboval Deleuza?
Bojan Anđelković je knjigo pisal deset let
Bojan Anđelković je performativni filozof, pisatelj in radijski umetnik. Leta 2003 je diplomiral na beografski Filozofski fakulteti, magistriral na ljubljanskem ISH ter doktoriral na koprski FHŠ v letošnjem letu s temo gledališke in postgravitacijske umetnosti Dragana Živadinova v navezavi na filozofijo Gillesa Deleuza, Friedricha Nietzscheja in Michela Foucaulta.
Dragan Živadinov in Igor Vidmar
Marijan Zlobec