Nadaljuje se že 18. Festival Slowind. Na tretjem koncertu je prvič nastopil pihalni kvintet Slowind, organizator, pobudnik in v dobršni meri izvajalec programa. Četrti koncert je bil nočni Zgodba o glasu in piščali.
Pihalni kvintet Slowind, vse fotografije Marijan Zlobec
Umetniški vodja festivala, italijanski skladatelj Ivan Fedele, je pihalni kvintet Slowind angažiral tako, da si je v bistvu sam izbral svoj program, v katerega pa ni pozabil vključiti še sebe, sicer na koncu, a je njegova kompozicija Flamen dala večeru naslov.
Andrea Manzoli
Če primerjamo kompozicije na programu, potem pridemo do sklepne ugotovitve, da je vseeno Fedele bolj izkušen skladatelj, bolj natančen, ima bolj izdelane ideje, kaj v svojih kompozicijah izraziti in kako, skratka ima namen nekaj povedati.
Oboist Matej Šarc
Uvodna skladba Andrea Manzolija (r. 1977) Bočni vetrovi/Crosswinds, nastala letos, želi “preko koncepta variacij ponovno prisvojiti, prebrati in napisati glasbeno misel, ki sem si jo nekoč bežno pribeležil, pa nikoli izoblikoval.” Ta odsotnost kompaktnosti in izpovednega loka je bila razvidna. Manjkala je neka zgradba, ki je sicer na začetku z neglasbenimi elementi skušala opozoriti na “vetrove”, a je v nadaljevanju skladbe pozabila na njihovo “bočnost”, kaj šele “frontalnost”.
Neville Hall s solistom Matejem Šarcem
Neville Hall (r. 1962) je napisal kompozicijo za solo oboo. The crystal body of air (2013). Jasno je, da jo v okviru festivala lahko izvede le Matej Šarc kot oboist v kvintetu Slowind. Če bi citiral skladateljevo misel o svoji kompoziciji, bi razumeli malo ali nič. Šlo naj bi za problematiko časa in prostora, njuno povezanost v kristalno konfiguracijo. Skladba ima precej linearno strukturo, ne veliko interpretacijskih pasti, ki bi bile za solista zelo velik izziv. Če Hall misli, tako kot je Stravinski opisoval Webernovo glasbo, češ da kristalizira čas, da ga tudi sam “kristalizira”, potem je njegova brusilnica kristalovega telesa bolj skromna.
Luka Juhart
Pri Luki Juhartu (r.1982) Svetovi za pihalni kvintet (2016) gre za določene izzive zunaj glasbenega navidezno efektnega soočanja z zvočno materijo, ki se v nekem cikličnem kroženju giblje med petimi glasbeniki tako, da vsakdo v nekem trenutku prevzame na videz solistično vlogo, lahko dirigira, izvaja določene efekte, kot je “zelo glasbeno” vidno energično obračanje not, trkanje po prsih, udarjanje z nogami ob tla ipd. Juhart želi biti duhovit.
Nina Šenk
Nina Šenk (r.1982) je ženska krona stvarstva tako rekoč vseh Slowindovih festivalov, prva ministrica. Želja po oblasti, seveda glasbeni, je v njej od začetka ustvarjanja: uspeti za vsako ceno. Za letošnjio festival je napisala pihalni kvintet Obrisi in sence/Silhouettes and Shadows. “Iz kvinteta sem poizkusila ustvariti en sam vir linije (silhuete) in jo včasih pobarvala s sencami (okruški linije)”… Pri njej je racio močnejši od emocij, manjka ji tisti element, ki bi njeno glasbo izpovedno poglobil. Namesto poezije dobivami stihotvorje.
Slowind in Flamen
Pihalni kvintet Flamen iz leta 1994 Ivana Fedeleja je pravzaprav prepričljivo dokazala, da je v pihalnem kvintetu vendarle treba najti kaj bolj prepričljivega, izpovednega, lahko rečemo idejnega, to, da poslušalec začuti, da skladatelj želi nekaj povedati, ne pa da si sproti izmišlja iz nekega šolsko pridobljenega znanja in podobnih “pripomočkov”.
Fedelejev Flamen (Dih) postavlja pihalni kvintet po vsem odru, razprostranjen v čim širši pristor, kot da bi premišljeno iskal “geometrijo izvorov zvoka”, bodisi skupno ali po posameznih inštrumentih. Fedele se ne more otresti kozmosa in njegovih skrivnosti, ki nam bodo z znanjem naše fizike ostale večno skrite. Fizika je, tako kot naša glasba, zgolj zemeljska.
Aleš Kacjan in Matej Šarc iz Slowinda
Slowind je vse kompozicije izvedel profesionalno, angažirano, pokazal je, še enkrat, da z lahkoto pospravi vse komponiste. Čakamo, da se mu bo kaj zalomilo.
Slowind z Nino Šenk
V nočnem koncertu smo slišali zvočno projekcijo Kos kosti iz leta 2011 Bora Turela (r. 1954) in Gregorja Pirša (r. 1970) v realizaciji Radia Slovenija, zasebnega studia Bora Turela in studia Yellow Room ter z več izvajalci, med katerimi so poleg obeg skladateljev še harmonikarja Marko Hatlak in Luka Juhart, tolkalec Franci Krevh, vokalistka Zvezdana Novakovič in predvsem Ljuben Dimkaroski s svojo paleolitsko piščaljo.
Gregor Pirš in Bor Turel (desno)
Ljubenu, ki je umrl pred nekaj meseci za rakom, je bila izvedba tudi posvečena. Ljuben Dimkaroski je prepričljivo dokazal, da je bila paleolitska piščal glasbeni inštrument, čeprav neandertalec ni znal igrati nanjo s tako prepričljivostjo kot Ljuben. Zgodba o glasu in piščali je kot kompozicija uspela.
Marijan Zlobec