S slavnostnim koncertom v Novi Gorici se je od svoje dirigentske poti ali kariere poslovil sloviti primorski dirigent z večino svojega delovnega staža v Ljubljani Marko Munih.
Lani ob koncu leta je izšla dvojna monografioja o njem, bilo je januarsko srečanje na sam osemdeseti rojstni dan z njegovimi apazejeci, srečanje poleti pri njem doma v Mosti na Soči. Prejel je zlato plaketo Javnega sklada RS za za kulturne dejavnosti, častno članstvo ob 90. obletnici Akademskega pevskega zbora…
RTV Slovenija, kjer je bil nekaj desetletij v službi, ni želela pripraviti slavnostnega in poslovilnega koncerta v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, ampak menda le v Slovenski filharmoniji. Munih je bil na RTVS od leta 1973, ko je postal dirigent Komornega zbora RTV Slovenija, pa do leta 1995. Med drugim je bil šef Glasbene produkcije in stalni dirigent Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. RTV Slovenija z vsemi svojimi ljudmi in glasbenimi sodelavci ob smrti dirigenta Sama Hubada ni zmogla besede slovesa na Žalah pred kratkim. Čigava je v resnici RTV Slovenija ?
Dirigent Marko Munih je sinoči nastopil v Kulturnem domu v Novi Gorici s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in Zborom Slovenske filharmonije. Svojo več kot pol stoletja dolgo umetniško kariero je sklenil z dvema velikima, svetovnima kompozicijama: novogoriški pianist Danijel Brecelj je interpretiral Koncert za klavir in orkester št. 2 Sergeja Rahmaninova ter Cherubinijev Rekvijem v c – molu.
Munih je dal priložnost mlademu domačemu zelo nadarjenemu pianistu, z Rekvijemom pa je počastil žrtve prve svetovne vojne, še posebej na Goriškem.
Marko Munih je v intervjuju za radio med drugim omenil, da če si Primorec, se moraš v Ljubljani izkazati dvestoodstotno, da bi ti priznali petdesetodstotno kvaliteto.
Munih sicer ve, da so to doslej občutili tako rekoč vsi pomembni ali veliki slovenski umetniki, zato so raje živeli na tujem, ali pa živijo še sedaj.
Kdaj bo tujina manj od domovine, priznanje doma pa večje in iskrenejše?
In ne nazadnje, kdo je v resnici Ljubljana? Predsednik države, ki ga ne briga, predsednik vlade, ki komaj še utegne kaj koristnega postoriti, parlament, kulturno ministrstvo, prepolno birokratov, društva, šole, univerza, akademije, mediji, kulturne ustanove…?
Ljubljana ali od Ljubljane ni nihče, če pa Ljubljana vendarle kdo je, se najraje kam skrije. Pred kulturo pa sploh.
Marijan Zlobec
En odgovor na “Če si Primorec, se moraš v Ljubljani dokazati dvestoodstotno, da bi ti priznali petdeset”
Vsekakor veljajo vse čestitke dirigentu Marku Munihu. Upam, da ne bo prenehal in da bo še stopil za dirigentski pult.
Za smrt priljubljenega in plodovitega Sama Hubada sem izvedel iz bloga in me je pretreslo. Žal pač ni bil Hubadić, seveda z mehkim ć in bi poleg glasbe gojil še zanimanje za nogomet; v tem primeru bi ga častil celo župan Ljubljane, najlepšega mesta na svetu (srbskega!).
Kar se pa Primorcev v Ljubljani tiče, pa imam seveda povsem nasprotno mnenje od kolumnista in dirigenta Marka Muniha. Primorcem nenehno vcepljajo v glave trpljenje pod fašizmom in Titovo osvoboditev.
Primorci so bili pod fašizmom Slovenci s Simonom Gregorčičem v srcu. Pod Titom so postali Jugoslovenarji in danes Primorska ni več slovenska. Obala nikoli ni bila in tudi ni, kar pa se tiče Sežane, Nove Gorice, Ajdovščine, pa še drugih večjih krajev, so že zelo srbizirani in Primorci bolj spoštujejo Tita, kot svojo domovino Slovenijo. So trdno jedro slovenskega komunizma, ki je nadnacionalen, ki ne pozna naroda in poskrbijo, da nam vladajo levičarji, ki so mimogrede zavozili njim tako ljubo Jugoslavijo, sedaj pa so na tem, da nam zavozijo še Slovenijo. V Sloveniji ni v krizi le gospodarstvo, v Sloveniji je v krizi slovenstvo, nacionalni ponos in to v veliki meri po zaslugi Primorcev z njihovim ljubljenim Titom na Sabotinu!