Drugi koncert 18. Festivala Slowind nocoj v Slovenski filharmoniji je v celoti zapolnil odlični italijanski violinist Francesco D’Orazio.
Francesco D’Orazio, vse fotografije Marijan Zlobec
Umetniški vodja letošnjega festivala Ivan Fedele ga kajpada dobro pozna in je vedel, kaj vse zna igrati in kako sijajno interpretira dela sodobnih skladateljev, med njimi samega Fedeleja.
Francesco D’Orazio
Fedele se je tudi tokrat izkazal kot perfekcionist in dominanten skladatelj, saj je v program uvrstil tri svoje kompozicije, po eno pa sicer slavnejših skladateljev Luciana Beria (1925 – 2003) in Pierra Bouleza (1925 – 2016). Oba sta izhajala iz generacije, rojene leta 1925, ki je bila v umetnosti še posebej močna. Boulez in Berio sta se precej razlikovala; Berio je poleg racia še imel emocijo, Boulez pa je bil bolj matematik in mož ne epskega zamaha, ampak fragmentarnosti in fragmentov, iz katerih je širil prvotne zasnove in krajše kompozicije v večje in po zasedbi mogočnejše. A vedno je potreboval čas, leta ali več. Celo desetletja.
Skladatelj Lojze Lebič še čaka na svojo izvedbo
Ivan Fedele je vse to odlično poznal, vsaj predhodno Berijevo Sekvenco za solo violino iz leta 1976, ki jo je Francesco D’Orazio zaigral po Fedelejevih Treh skladbah za violino, polnih tehničnih preizkusov, kaj violina še zmore. Uvod v koncert pa je bila vrhunsko in virtuozno zasnovana kompozicija Viaggiatori della notte iz leta 1983. Koncert je sicer ves potekal pod tem naslovom: Nočni popotniki. Fedele ni ubral ležernega, mirnega, na pol zaspanega ali utrujenega potovanja, ampak razburljivo, hitro, nevarno, tvegano, na moč predrzno, v katerem se hitrost in znanje ali poznavanje violine združujeta v efektnost, ki v celoti prepriča.
Violinistka Jelena Šarc
Luciano Berio je bil v svojih Sekvencah za solo inštrumente in eno za glas (skupaj devet) izviren po invenciji in realizaciji. Znal je napisati za vse, kar je hotel, kar mu je dajalo prednost pred drugimi. Je raziskovalec tehničnih in izraznih možnosti violine, a ne na lahek način in ne preprosto, všečno, predvidljivo. Njegove strukture so polne presenečenj, pasti in skrivnosti. Zna, a to pove postopoma, noče takoj razkriti vseh kart.
Francesco D’Orazio in Francesco Abrescia (levo)
Pierre Boulez je v svoji kompoziciji Anthemes 2 za violino in elektroniko iz leta 1997 pustil interpretoma veliko možnosti izbire dialoga in zvočnih odnosov. Želel je komorno in celo sferično dramatiko z močnejšim poudarkom na elektroniki.
Ivan Fedele (levo) se je pridružil nastopajočima
Slišali smo še dve Suite Francese Ivana Fedeleja.
Francesco D’Orazio
Prva, Suite Francese II iz leta 2010 za violino je bolj “klasična”, druga, Suite Francese VIb iz leta 2014 za petstrunsko električno violino in sočasno elektroniko ali zvočno realizacijo Francesca Abrescie naj bi po fakturi spominjali na francoske suite kakega Bacha, no, v slednji kompoziciji smo bolj slišali aluzijo na Vivaldija.
Francesco D’Orazio s petstrunsko električno violino
Violinist Francesco D’Orazio se je izkazal kot suvereni nosilec večera in celotnega programa z avtonomijo koncertanta svetovnega formata.
Marijan Zlobec