Začel se je že osemnajsti Festival Slowind, poimenovan po našem mednarodno znanem in priznanem pihalnem kvintetu s tem imenom. Umetniški vodja letošnjega festivala je italijanski sodobni skladatelj Ivan Fedele, ki je sicer umetniški vodja Beneškega glasbenega bienala.
Pianista Maria Grazia Bellochio in Aldo Orvieto, vse fotografije Marijan Zlobec
Slowind je nastopal na beneški glasbeni manifestaciji in ob tej priložnosti povabil Fedeleja, naj bi bil naslednji, to je letošnji umetniški vodja njihovega festivala v Ljubljani.
Ivan Fedele (desno) in Alvise Vidolin
Ivan Fedele je to priložnost polnokrvno izkoristil in že na prvi koncert sinoči v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije na program uvrstil samo svoje kompozicije. Ne vem, če je kriterij umetniškega vodstva nekega festivala sodobne in moderne glasbe v tem, da daš na prvo mesto sebe kot najpomembnejšega in hkrati še odločaš o vsem.
Slovenska skladatelja Vito Žuraj (levo) in Uroš Rojko
Ker pa smo v Ljubljani o Ivanu Fedeleju tako rekoč neuki, se bo šele na koncu festivala izkazalo, kaj to v resnici pomeni. Za zdaj se zdi kot da velja rek “še Bog je najprej sam sebi ustvaril brado,” kar pomeni, da je najprej poskrbel sam zase.
Tolkalec Simone Beneventi
Če rečem, da je bilo Ivana Fedeleja že na prvem koncertu preveč, oziroma da bi ga lahko bilo polovico manj, bi bil koncert bistveno boljši, vsebinsko pester ter odprt novim in drugim skladateljskim poetikam, saj je jasno, da je v sodobni Italiji in italijanski glasbi skladateljev na primer več kot v Sloveniji, a jih ne poznamo.
Tolkalec Dario Savron
Fedele si je ustvaril prizorišče, to je postavitev inštrumentov na odru tako, da je ustrezalo potrebam celotnega večera brez sprememb. Sam je sedel poleg svojega zvočnega realizatorja oziroma avtorja žive elektronike Alviseja Vidolina, na odru pa se je spreminjala kombinacija samih italijanskih glasbenikov, tako da je vse skupaj izpadlo precej po domače ali družinsko. Dobili smo prvi koncert “v družinskem krogu”.
Pianista med nastopom
Skladbe, vse štiri, so bile zanimive, ker so nudile redke kombinacije dveh pianistov oziroma dveh klavirjev z dvema tolkalcema, ali sta nastopila pianista v kombinaciji z zvočno realizacijo, podobno oba tolkalca z živo elektroniko.
Ivan Fedele je v Ljubljani dočakal kar dve svetovni praizvedbi; Two Moons Two za dva klavirja, dva virtualna inštrumenta in živo elektroniko ter Wood – Skin Tracks za dva tolkalca in živo elektroniko.
Fedele je zelo natančen, lahko bi rekli perfekcionist; od izvajalcev želi popolno interpretacijo, najprej obeh pianistov, ki sta usklajena s slušalkami in poslušata verjetno še elektroniko, ki pa je bila bolje mišljena kot realizirana. Namreč osem zvočnikov, razporejenih po dvorani Slovenske filharmonije, ni bilo dovolj močnih, da bi se kvadrofonska zvočna podoba izrazila v celoti oziroma v soustvarjalnem dialogu s pianistoma (prva kompozicija) in je bilo še precej bolj praznih mest, ki bi jih avtor žive elektronike Alvise Vidolin kot take lahko takoj opazil in zvočni efekt izboljšal.
Tako sta dominirala oba odlična pianista Maria Grazia Bellochio in Aldo Orvieto in v drugi svetovni praizvedbi oba tolkalca: Dario Savron in Simone Beneventi.
Zadnja kompozicija
Ivan Fedele se s tovrstno glasbeno tematiko, ki temelji na dialogu žive izvedbe solistov na izbranih inštrumentih v kombinaciji s prav tako živo elektroniko ukvarja že desetletja, menda od leta 1983, ko je napisal skladbo Armoon za štiri klavirje…
Kasneje sta se razvijali tako elektronika kot vesoljska znanost. Fedele je nekaterim spoznanjem ali vsaj domnevam namenil še posebno pozornost in leta 2014 ustvaril petstavčno kompozicijo Pulse and Light za dva klavirja in živo elektroniko. Fedeleja v bistvu bolj kot zvok zanima kozmos, tu konkretno “tretja razvojna faza vesolja, v kateri svetloba po nastanku nevtralnih atomov začenja svoje potovanje v temo.” Po skladateljevem prepričanju je šlo za veliko travmo vesolja: za razdvojitev svetlobe od materije. Ta “novi svet” vesolja naj bi nastal približno 380 tisoč let po velikem poku. Fedele domneva, da to še ni, a bi vseeno morda že lahko bil naš svet. Izzivalna je ideja, da se proces razvoja vesolja, potovanja in širjenja, skratka dimenzija prostora in časa, da uglasbiti na način, ki ni tako dvomljiv, kot so še vedno velike skrivnosti nastanka sveta. Dobro, Ivan Fedele lahko uglasbi tudi sam veliki pok, a tedaj, ko bi ga izvedli, bi bil raje v zaklonišču pod Ljubljanskim gradom.
Nastopajoči s skladateljem Ivanom Fedelejem (levo)
Ivan Fedele pa je leta 2012 ustvaril še kompozicijo Phasing za dva klavirja in dva tolkalca, ki je bila izvedena za konec večera. Fedele v petih stavkih raziskuje lastnosti materije. V resnici je tu zvočna ilustracija tako lastnosti kot materije bolj “tradicionalistična”, tako rekoč že skoraj koncertna v normalnih okvirih nekega nastopanja; vsi se lahko izkažejo: pianista in tolkalca še posebej. Več je bilo dramaturgije, žive elektronike pa nismo več pogrešali.
Marijan Zlobec